Materializirana sentimentalnost

img_0473.jpgimg_0479.jpgimg_0477.jpg

Moja neustavljiva sentimentalnost se manifestira tudi v vztrajnem kopičenju spominkov. Kič, opremljen z izdatnimi količinami prahu, se bohoti na policah, visi s stropa, kriči s sten in obtežuje okenske police. Posušene rože, ki sem jih v še sveži obliki dobila ob posebnih trenutkih, brezvezne risbice in napisi, ki se zapišejo kar tako, fotografije, ogabne šatuljice, trofeje slalomiranja med obmorskimi štanti so neuporabni in večkrat celo neestetski predmeti, ki jih moja nostalgična duša preprosto potrebuje ob sebi. Težava nastane, ko moraš vse materializacije svojih spominov stlačiti v skromno prostornino kovčka, skupaj z dvosezonskimi oblačili, čevlji, torbami, računalnikom, študijskim materialom in drugimi pripomočki za (enoletno) preživetje.

Sloves(no) na Vinkotu

Čeprav me do mojega odhoda ločita skoraj dva tedna, sem se od prijateljev (seveda zgolj uradno) že poslovila na stalni žurerski lokaciji v oziroma pred našo dolenjsko hišico. Sončen dan, razmočen z nekaj dežnimi kapljami, ki so samo potencirale zabavo s postavljanjem in podpiranjem zimprovizirane strehe, smo izkoristili za nazdravljanje našemu skupnemu druženju, za uživanje ob kulinaričnih dobrotah in živahne plesne performanse na open-air plesišču. Čeprav je dolenjske medvede vztrajno odganjal bučen smeh, ki je odmeval po okoliških gozdovih, je prešerno vzdušje občasno preplavil val otožne sentimentalnosti. Čeprav sem se na potencialne emocionalne vložke predhodno pripravljala, res nisem mogla ostati ravnodušna ob zares neprimerljivi pozornosti prijateljev, ki so navdušili z mojstrsko peko gastronomskih presenečenj, pomočjo pri pripravah in pospravljanju ter najlepših darilih. Svojo turško posteljo bom tako postlala z novo posteljnino, preko Balkana dnevno odpotovala v domače loge preko spletne kamere, nova cimra gnjavila z nostalgičnimi zgodbicami ob listanju foto-albuma, skrbno opremljenega z zabavnimi komentarji, odštevala čas do ponovnega snidenja na posebnem koledarju s skupnimi fotkami in datumi, raziskovala turško kulturo skozi CD s turško glasbo, filmi in najlepšim posvetilom ter odsotnost slovenskih radijskih postaj skompenizirala z oddajo, prepleteno z izjavami sorodnikov, mladostnih prijateljev in seveda moje družbe.

Čeprav darila v osnovi niso tako pomembna, da mi jim morala nameniti več kot polovico posta, si sobotna presenečenja zaslužijo to pozornost, hkrati pa se preprosto moram považiti, kako super prijatelje imam. 🙂

Samo še …

… petnajstkrat posteljem domačo posteljo
… dvakrat se s cunjo plazim po umazanih robovih kopalnice
… petkrat dopolnjujem seznam kletvic v ljubljanskem prometu
… en dan do poslovilne žurke
… trikrat delam
… pet tračovskih seans ob kavici na terasi priljubljenega lokala
… šest pohajkovanj po Kranju
… enkrat prekoračim rok za članke
… osem prepirov z bratom za največjo blazino na kavču med gledanjem televizije
… devetnajst telefonskih pogovorov z mamo
… dva poskakovanja ob koncertnem odru
… sedemkrat si umijem glavo
… dve leposlovni knjigi v slovenščini

In potem … I’m off to Turkey!

Pimp My Blog

Proserpini z nekajtedensko zamudo poklanjam rojstnodnevno darilo v obliki novih spletnih oblačil. Po enoletnem ogrinjanju v črnino bo po novem izbirala med svetlimi in toplimi barvami, pozornost s svojih prvih blogerskih gubic pa preusmerila na modne dodatke in z izbranimi kozmetičnimi preparati osveženo kožo. Ob pozdravu vam bo pomežiknila z iskrivi očmi, okvirjenimi v atraktivni make-up, in si segla skozi goste kodre, skrbno pobarvane z rumeno blond prameni.
Upam, da bo kljub svojemu visokemu emšu z novo podobo ostala mlada in privlačna, z vestnim upoštevanjem antičnega reka Zdrav duh v zdravem telesu pa bo poskrbela, da bo poleg vizualnih trikov svojo svežino ohranjala tudi z vsebino.

Maratonska evforija

S skrajno važnim glasom in ponosno dvignjeno glavo oznanjam svoj krstni športni uspeh: uspešno prekolesarjen maraton Rekreatur, na katerem sem se mučila, trudila in nenazadanje zabavala minuli konec tedna.

ekipa.jpg

Navdušene krike “Gremo na morje!”, ki so odmevali na vlaku KR-KP, so kaj hitro preglasili strele, grmenje in močne dežne kaplje. Čeprav smo optimistično zrli v temne oblake, upajoč na radikalni vremenski preobrat, smo Rekreatur otvorili povsem premočeni. Prve kilometre ob vzponu na Gažon smo kljub usodni kombinaciji vode, vetra in ubijalskega naklona klanca prestali zgolj z dvema padcema v ekipi, Mojca pa je skromno število poškodb protestno povišala še s srečanjem svojega hrbta in betonskih tal v motelu.

Da so se naši redni pozdravi soncu obrestovali, nas je prepričalo pravo primorsko vreme naslednjega dne. Obratno sorazmerno superlativna od vremena pa je bila petkova trasa, ki je v 120km nanizala neprizanesljive vzpone (za kar 1500m višinske jih je bilo!!), med katerimi sta izstopala Sv. Anton in Črni Kal. Kljub dopinškim rešitvam s teranovim likerjem, energijskim ploščicam in hektolitri isostarja, je energija neustavljivo hlapela, k destimulaciji pa je pripomogla tudi kljuvajoča bolečina v kolenih dveh članic razvpitih KŠK bejb. Do Postojne smo ponovno nakopičile ennergijske zaloge in ob pozdravih novih oboževalcem glasno pribrzele pred postojnsko jamo, od koder nas sotekmovalci in hkratni častni člani našega fun cluba odpeljali do “našega” kmečkega penziona.

forza_bejbe.jpg

Kmečki zajtrk z jajci, skuto in domačim kruhom nas je izdatno podprl za drugo maratonsko etapo. Po 14-kilometrskem ogrevanju smo zagrizli v novo traso, ki je bila tokrat bolj prizanesljiva. No, vsaj s krutimi vzponi in ubijajočimi višinskimi razlikami. Prizanesljiva pa vsekakor ni bila z Mojco oz. Andrejko, ki jo je že pred polovico opremila z novo serijo ogabno krvavih ran, oteklin in modric. Zaradi poškodbe še zdaleč nismo zagnale koles v bližnjo koruzo, temveč ob motivacijski podpori štrudlja na rašiškem KT-ju, navijaškega rafala mojega širšega sorodstva v Dvoru in postanka “levo, levo” “le uspele“, kot bi rekla moderatorka Andreja, prikolesariti na cilj v Dolenjskih Toplicah. Zaključku etape smo veselo nazdravili z obveznim cvičkom, večerno zabavo pa so “potencirali” proiskraši, ki so nam kot pravi zvesti navijači sledili celo v isto gostišče (in na isto posteljo, a pustimo zdaj to …).

Novo jutro je poleg razbolelih udov pripeljalo tudi zadnjo etapo. Fantje so pri zajtrku skrbno skovali taktiko za zmago, ženski del ekipe pa se je bolj kot s strateškimi vprašanji zaskrbljeno ukvarjal z zmožnostjo prekolesarjenja še zadnjih vzponov. Čeprav je profil tokratne etape narekoval krute vzpone, smo zaključnih 120km preletele lahkotno in veselo. Spotoma smo s polno vrečko daril pozdravile romske navijače, se osvežile na Bogenšperku in prešerno sestavljale pevsko-navijaške stihe med izgubljanjem po domačih gorenjskih vaseh.

Zaključni prizor v kadre fotografskih objektivov naših navijačev v zlati rez postavi 11 navdušenih kolesarjev, ki se po odprtju (ali raje odpiiiranju, ane Bojan :)) šampanjca navdušeno vrže v kranjski vodnjak.

img_3431.jpg

Še nekaj zaključnih informacij. Taktika “levo, levo” je naše fante pripeljala na 2. mesto, bejbe pa smo bile prav tako odlične 13. Neuradno so bili naši fantje vseeno razglašeni za moralne zmagovalce (zajebi laptop, kalkulatorje in GPS), naša spremljevalca na najboljšo obtekmovalno podporo, punce za ekipo z največ oboževalci (heh), vsi skupaj pa za dream team Rekreatura! 🙂 Pa skromnost na stran …

Biiiiicycle


Do ultimativnega športnega izziva letošnjega poletja me loči le še enodnevno sproščanje treme. Štiridnevni kolesarski maraton Rekreatur bo v naslednjih dneh izžemal moje energijske zaloge, preizkušal moč nožnih mišic in dokazoval, da poletni treningi niso bili zaman. Čeprav sem ob začetku kolesarske sezone utopično zrla v prihodnost premišljeno izklesanega telesa in družbe spretnih maserskih rok, sem svoje vizije v dveh mesecih oklestila zgolj na zadovoljivo stopnjo fizične kondicije, ki sem jo vestno nabirala na tedenskih kolesarskih izletih, s športno obarvanimi počitniškimi rešitvami in transportnimi alternativami. Opremljena z osupljivim dresom, dobro motivacijo v obliki skrajno stimulativne družbe in ojačanimi nožnimi mišicami se bom že jutri zagrizla v 400km dolgo vseslovensko traso, ki me bo v nedeljo popoldne pripeljala na cilj v rodnem mestu. (Če me že na poti skozi Ljubljano ne odložijo v Kliničnem centru).

Filmska zgodovina se ponavlja

… Harry Potter in Feniksov red, Umri pokončno 4, Pirati s Karibov 3: Na robu sveta, Shrek Tretji, Krvavi hostel 2, Hannibal: Rojstvo zla, Oceanovih 13 … (vir: Kolosejev spored)

Očitno se je trend nadaljevank preselil tudi v filmsko industrijo.