Category Archives: Virtualna knjižna polica

Kritično seciranje literarnih tekstov

Harry je zakon!

Motovunske predpriprave, ki skrbijo za obvezno nabiranje kinematografske kondicije, so vključevale tudi premierno filmsko prebijanje skozi peti letnik Bradavičarke. Kot patološka oboževalka Harryja Potterja njegove pustolovščine redno spremljam od krstnega prileta na slovenske knjižne police. Čeprav je moje prvotno navdušenje nekoliko zbledelo ob kasnejši kričeči fami, še vedno vztrajno trdim, da je – kičastim lončkom, ogabnim TV reklamam in živopisanim brisačam navkljub – Harry še vedno zakon!

Ekranizacija petega romana ostaja v medli senci literarne sestre, vendar uspešno prikazuje ključno dogajanje. Obvezna mera hollywoodskih prijemov ostaja neobhodna, vendar osladnost ne odstopa preveč do inzulinske stopnje romana. Peta knjiga se mi je namreč v spomin izrisala predvsem po visoki koncetraciji kičastih vložkov v skrajno nepotterski maniri.

Vendar napeta zgodba, angleški humor in spretna metaforika zasenčijo osladne zdrse in bliskovito višajo moje hrepeneče pričakovanje sklepne knjižne porcije Harryjevih čarovnij.

Advertisements

Stoletni sij literarne zvezde severnice

 

Čeprav sem predviden datum objave dotičnega posta nonšalantno zignorirana ob pozabi ponedeljkovega mednarodnega dne mladinske književnosti, vseeno objavljam nekaj besed o pisateljici, ki je zaznamovala začetek moje bralne kariere.

Literarna zvezda severnica na književnem ozvezdju sije natančno sto let. Nekoliko mlajši so njeni nepozabni literarni otroci v podobi Pike Nogavičke, Emila iz Lönneberge, Blomkvista, Erazma in drugih junakov, ki zaznamujejo otroštva več generacij po vsem svetu. Poleg imaginarnih otrok literarni svet niti po pisateljičini smrti pred petimi leti ne pozablja njenega velikodušnega prispevka k mladinski prozi. S svojim premišljenim pisateljevanjem je začrtala radikalne literarne smernice, razbila toge moralne okvirje mladinske literature ter se neutrudno borila za pravice otrok, živali in nenazadnje za pravico do brezskrbne igre, domišljije in srečnih koncev.

»Pišem zase in za otroka v sebi,« je zatrjevala Astrid Lindgren. Pri pisateljskem ustvarjanju je mirno ignorirala vsebinske nasvete založniških kolegov, uredniška naročila in vključevanje ideoloških dimenzij. Hkrati se je nonšalantno požvižgala na takrat predpisano vzgojno-moralno funkcijo knjige, ki je legitimirala avtoritativno vzgojo in otroka potiskala na dno družbene hierarhične lestvice.

V delih švedske pisateljice so osrednji liki prav otroci. Brezskrbni, dobrosrčni, nesebični, pogumni in na koncu vedno srečni. Astrid Lindgren je svoj fiktivni literarni svet redno projecirala svoje srečno otroštvo na podeželju, ki so ga grobo prekinili malomeščanski očitki zaradi nezakonskega otroka. Negativne vloge tako tudi v njeni literaturi ostajajo rezervirane za opravljivke iz meščanskega sloja, ki se jim pridružujejo predstavniki privilegirane družbe.

Oddaljevanje od trendov mladinske proze tistega časa je utemeljevala tudi z revolucionarnim pisateljskim slogom. V času, ko je otroško literaturo zaznamoval pravilen jezik, realističen slog pisanja in striktno vzgojna sporočila, se je literarni svet Astrid Lindgren približal humorističnemu in satiričnemu tisku, kar je bilo za mnoge ne samo neprimerno, temveč celo vulgarno.

Njeno krstno pisateljsko delo Pika Nogavička je prav zaradi vulgarnosti doživelo številne cenzurirane priredbe, nekorektne prevode in prepovedi. Pikina priljubljenost v otroški javnosti pa je pisateljico izstrelila v literarno ozvezdje in jo posedla na uredniški stol založbe Raben, na katerem je mladinsko literaturo kritično prebirala več desetletij.

Urednikovanje ni izključevalo pisateljske dejavnosti. Življenje Astrid Lindgren je bilo razpeto med popoldansko uredniško službo in zgodnjejutranjim stenografiranjem v postelji, ki je rojevalo nove literarne junake. Nastala je znamenita kriminalna trilogija Mojster detektiv Blomkvist pa Otroci iz Hrupne vasi, Bratec in Kljukec s strehe, Erazem in Potepuh, Emil iz Lönneberge, Brata Levjesrčna in razbojniška hči Ronja.

Kombinacija zdravega humorja, izčiščenega literarnega sloga in ubesedovanja otroških želja, tegob in strahov je postala globalna formula za uspešno mladinsko književnost. Literarna dela njene »izumiteljice« pa so še vedno usidrana med nepogrešljivim mladinskim čtivom, ki tudi ob časovni distanci ostaja enako aktualno in privlačno.

Daljše posvetilo avtorici mojega otroškega seznama najljubših knjig lahko preberete v pisateljici posvečeni Teoremi na Radiu Študent.

Aktualni fenomen češke literature

Po nedavni stanovanjski čistilni akciji se z literarno krpo tokrat spravljam nad debelo plast prahu, ki se vztrajno nabira na moji virtualni knjižni polici. Knjižni nasvet za  poznojesensko branje prihaja v obliki nekritičnega opisa aktualnega češkega pisatelja Michaela Viewegha.

Da je Češka valilnica izvrstnih pisateljev, že dobro stoletje dokazuje redna produkcija kakovostne literature. Literarno štafetno palico, ki so si jo po knjižnem trgu uspešno podajali številni nespregledljivi avtorji, kot so Kafka, Kundera, Čapek in nobelovec Seifert, je v devetdesetih letih elegantno prevzel Michael Viewegh, sodobni fenomen češke literature.

Obvezen češki humor, ki v pravih razmerjih združuje cinizem, (samo)ironijo in črni humor, Viewegh vpne v nezahtevne vsebinske okvire z nepogrešljivimi socialno-političnimi implikacijami. Prav populističen pristop z obravnavanjem lahkotnih tematik za najširše bralstvo in izpiljenim pisateljskim slogom za najzahtevnejše ljubitelje literature, ga bliskovito postavijo na piedestal sodobne svetovne književnosti in mu prihranijo pregovorno pisateljsko čakanje na posmrten uspeh in slavo.

Z več kot 50.000 prodanimi knjigami na leto se namreč češki Nick Hornby, kot ga pogosto označujejo kritiki in bralci, uvršča med daleč najbogatejše češke pisatelje in v sam vrh najpremožnejših Čehov. Zgolj eno delo mu na bančni račun nakaže seštevek osemletnih povprečnih čeških plač.

Spretno pisateljsko pero je svoj prvi roman podpisalo leta 1990, iz anonimnosti pa ga je povzdignilo njegovo drugo delo, roman Čudoviti pasji časi (1992). Uspeh je v naslednjih letih še potenciral z vsakoletnimi spomladanskimi izdajami novih romanov. Med bralci so najbolj priljubljeni predvsem Vzgoja deklet na Češkem, Roman za ženske in Igra na izločanje, ki so prevedeni v kar 18 jezikov, nekateri od njih pa ekranizirani tudi v filmske pripovedi.  

Michael Viewegh je z nezahtevnim, a kakovostnim pripovednim jezikom odlična izbira za poznojesensko branje. Bolj kot že tako obremenjene sive celice pa bo s smehom razgibaval predvsem obrazne mišice.

Svitine aritmije odvečnih src

Na svojo virtualno knjižno polico postavljam novo književno delo. Gre za aktualen roman Odveč srce, ki me je kljub patološkem oboževanju Brine Svit in njene dosedanje bibliografije pustil dokaj ravnodušno in rahlo razočarano.

Brina Svit – Odveč srce

Diskretni šarm provincionalnega Bleda in blišč kozmopolitskega Pariza na drugi strani; smrt in življenje; zakonsko udobje, ki ga ogroža vihrava ljubezenska avantura; iskrena sreča ob boku neustavljive melanholije. Brina Svit v svoji novi literarni stvaritvi znova povezuje nezdružljive svetove in nasprotujoče se pole ter jih etiketirane z dovršenim poetičnim jezikom in misteriozno zgodbo predstavlja v novem romanu Odveč srce. V prvih poletnih dneh je Cankarjeva založba skoraj pol leta po objavi francoskega izvirnika izdala njegovo slovensko različico.  

 Dela Brine Svit, kot so Smrt slovenske primadone, Moreno, April in Con Brio, navadno predstavljajo, opisujejo in razgaljajo nenavadne zveze med moškim in žensko: intimne, netelesne in vznemirljive, a nikoli sentimentalno klišejske. Platonske odnose pa v aktualnem delu zamenja čutna in strastna ljubezen. Svitova namreč Odveč srce spiše z jasnim ciljem – končno objaviti dober ljubezenski roman.  

Kljub dokaj radikalni vsebinski spremembi roman ne izstopa iz avtoričine dosedanje bibliografije. Pisateljica za posredovanje ljubezenske tematike uporablja preverjeno pripovedno matrico, ki se za efektivno izkaže že pri njenih minulih delih; nenavadno zgodbo z očitnimi avtobiografskimi elementi zgosti v kratka poglavja in preverjeno plažno bralno kvoto dvestotih strani. Roman obvezno markira s prodornim poetičnim jezikom, ki učinkovito ubesedujejo dolge monologe, razmišljanja in navidez nepomembne detajle, obvezne elemente avtoričinega literarnega mozaika. 

Pisateljica za izhodišče aktualnega književnega dela posmehljivo uporabi strukturo trivialnega ljubezenskega romana. Klišejski ljubezenski trikotnik, pravzavprav ljubezenske trikotnike, ironično razpne med tipični kulisi romantičnih zgodb: med nesporno ljubezensko metropolo – Pariz, in Bled, njegovo podalpsko inkarnacijo.  

 

V predvidljivo romantično shemo nepredvidljivo vtke številne nenavadne elemente, ključne dejavnike njenega fiktivnega literarnega sveta. V svoji ljubezenski zgodbi skoncentrira naključja, skrivnostno manjkajoče dele, neobičajne karakterne lastnosti in absurdne dogodke, ki presegajo statistično verjetnost vsakdana.  

Poleg ljubezni avtorica izpostavlja tudi druge medosebne odnose. Govori o odkritem prijateljstvu moškega in ženske, o nevidni vezi med iskrenima prijateljicami ter zapletenih družinskih relacijah. Tematiko starševstva Brina Svit temeljito analizira že v Smrti slovenske primadone, v Odveč srcu pa »seciranje« materinstva zamenja očetovstvo.  

Roman Odveč srce ne ostaja zaprt v togih okvirih prostora in časa, a predstavlja neobičajno interakcijo sedanjosti in preteklosti ter različnih geografskih in kulturnih prostorov. Lilina ljubezenska afera z osamljenim zdravnikom srednjih let na njej kičastem Bledu, Simonine sentimentalne retrospektive pozne mladosti z Lilo in njenim možem v njunem pariškem stanovanju ter vedno bolj skrivnosten roman Odveč srce, ki ga glavni junakinji romana Lili zapusti oče Matija. Zgodba je tako razbita na več pripovednih linij, ki jih pisateljica vzporedno razvija vse do katarzičnega zaključka, ki zgodbe razvrsti v smiseln kontekst in odgovori zmedenemu bralcu.  

Stično točko paralelnih zgodb, poleg vsebinske povezave, predstavlja tudi simbolika odveč srca. Svitova na svojo pripovedno rdečo nit, izpostavljeno v samem naslovu romana, naniza ljubezenske zgodbe treh ljudi, ki zapletejo enostavno načelo ljubezenske dvojine. Avtorica svoj pogled na problematiko ljubezenskega trikotnika zaokroži v zadnjem poglavju, kjer prepričljivo in hkrati grozljivo patetično zatrdi, da ni – kljub vsemu – nikoli nobeno srce odveč. 

Konec romana kot običajno ostaja odprt in presenetljiv. Srečen in nesrečen hkrati. Prav tako se počuti tudi bralec. Brina Svit mu znova posreduje dozo kakovostne literature, a brez želenega presežka. Po velikem medijskem bumu in agresivnem marketingu, ki sta pospremila izdajo Odveč srca, ga je opravičeno pričakoval. Upa, da bo že napovedan roman o skrivnostih tanga naredil drznejši korak z uhojene pripovedne poti in uspešneje končal ambiciozne poskuse pisanja ljubezenske literature.  

Romantična je bila Pina.

http://www.radiostudent.si/article.php?sid=9653

Neprepričljiva literarna tihožitja

Moj alterego knjižnega molja se je tokrat zabubil v potopis domačega publicista Jožeta Horvata.

Jože Horvat – Tihožitje z goro
Neprepričljiva literarna tihožitja

Sodobno slovensko potopisje s senzacionalističim pisanjem Zvoneta Šeruge, ekstremnimi izkušnjami Nejca Zaplotnika ali aktualnim pristopom Branka Gradišnika na čelu je dobilo novo protiutež. Uveljavljeni kulturni novinar in literarni kritik Jože Horvat je v knjižni zbirki S poti, ki deluje pod okriljem Cankarjeve založbe, izdal niz kratkih potopisnih zapisov, zbranih pod naslovom Tihožitje z goro

Avtor tematike svojih potopisov ne išče v daljnih destinacijah in pri eksotičnih kulturah. Poti Jožeta Horvata niso niti najmanj ekskluzivne, oddaljene ali nedosegljive. S svojo fiesto in obvezno zanimivo družbo avtor odkriva osupljive lepote domače grude, ki kljub dostopnosti in bližini ostajajo večini Slovencev popolnoma neznane.

Stranske poti in makadamski kolovozi ga tako odpeljejo do neobljudenega, a prijaznega Kostela, ter do rodne Panonije z Marijinim drevesom in romunskimi ilegalci, skritimi v kleti zidanice. Rad se vrača tudi k vznožju Nanosa, ki ga občuduje v različnih letnih časih, ali pa se odpelje le streljaj od meje, v Istro, večno inspiracijo številnih literarnih zgodb. Rdeča nit zapisov ostajajo stranske poti manj poznanih domačih in obmejnih pokrajin, ki avtorja vedno znova fascinirajo z naravnimi lepotami, kulturno dediščino in zanimivimi ljudmi.

Vsebina ostaja zasenčena s formo, bazirano na poetičnih opisih in razmišljanjih. Zgodbe Jožeta Horvata nimajo ključnih osrednjih dogodkov in dogajalnih vrhuncev. Pripovedni tok mirno teče po predvidljivi dogajalni struji, polni preciznih opisov, že absurdnih metafor in emocionalnih razmišljanj, ki v literarne dogodke spreminjajo tudi najbolj banalna dejanja, kot sta okušanje trpkih sliv ali kretnje osamljenega starca.

Svoje jezikovne sposobnosti pisatelj efektivno uporabi tudi pri pogosto uporabljenih faktografskih dejstvih, ki jih spretno in neprisiljeno vtke v zgodbo. Skupaj z dogajanjem, atmosfero, pokrajino in mislimi jih avtor prevaja v prava literarna tihožitja. Ta sicer navdušujejo z dovršenim pesniškim jezikom, vendar ob nezadostni dinamiki kmalu postanejo monotona.

Kljub temu da veščemu vihtenju novinarsko-pisateljskega peresa Jožeta Horvata ne smemo oporekati kakovosti pisanja in zavidljivega besednega zaklada, mestoma ne moremo spregledati prenasičene sentimentalnosti. Minuciozni opisi, zaviti v kičast ovoj pretiranih emocij, na obraz bralca ne narišejo želene fascinacije nad slovenskimi naravnimi biseri, temveč predvsem – ogorčen posmeh.

Ironijo vztrajno potencirajo predvsem pretirana religiozna čustva, ki kot senca vztrajno spremljajo pripovedi. Fanatična naklonjenost krščanski veri se reflektira v pogostem pojavljanju krščanskih elementov v metaforah, svojih spominih, opisih in razmišljanjih. Nesporen vrhunec verskih čustev predstavlja dozdevno videnje solz na obrazu Marijine lesene inkarnacije v Črnem logu.

Jože Horvat redno vleče vzporednice med sedanjostjo in preteklostjo. Nostalgično se spominja svojih otroških let, budno zapisuje spomine prebivalcev in v svojo pripoved redno vključuje ključne zgodovinske podatke. Na drugi strani pa ne zapostavlja niti aktualne podobe obrobnih slovenskih krajev. Izpostavlja na primer problematiko pospešene centralizacije, ki posledično vodi v opustošenje manjših vasi, in nepotrebno komercializacijo nekaterih, turistom privlačnih, znamenitosti.

Tihožitje z goro je kljub večkrat neposrečenem avtorskem pristopu dobrodošla popestritev domače potopisne literature. Potopisno tematiko Jože Horvat s poetičnim jezikom posreduje v neklasični slogovni embalaži , hkrati pa uspešno predstavlja domače pokrajine, katerih turistični potenciali ob porasti trenda obiskovanja eksotičnih destinacij ostajajo neizkoriščeni.

Po stranskih poteh se je sprehajala Pina .

http://www.radiostudent.si/article.php?sid=9559