Category Archives: Športni klub

Maratonska evforija

S skrajno važnim glasom in ponosno dvignjeno glavo oznanjam svoj krstni športni uspeh: uspešno prekolesarjen maraton Rekreatur, na katerem sem se mučila, trudila in nenazadanje zabavala minuli konec tedna.

ekipa.jpg

Navdušene krike “Gremo na morje!”, ki so odmevali na vlaku KR-KP, so kaj hitro preglasili strele, grmenje in močne dežne kaplje. Čeprav smo optimistično zrli v temne oblake, upajoč na radikalni vremenski preobrat, smo Rekreatur otvorili povsem premočeni. Prve kilometre ob vzponu na Gažon smo kljub usodni kombinaciji vode, vetra in ubijalskega naklona klanca prestali zgolj z dvema padcema v ekipi, Mojca pa je skromno število poškodb protestno povišala še s srečanjem svojega hrbta in betonskih tal v motelu.

Da so se naši redni pozdravi soncu obrestovali, nas je prepričalo pravo primorsko vreme naslednjega dne. Obratno sorazmerno superlativna od vremena pa je bila petkova trasa, ki je v 120km nanizala neprizanesljive vzpone (za kar 1500m višinske jih je bilo!!), med katerimi sta izstopala Sv. Anton in Črni Kal. Kljub dopinškim rešitvam s teranovim likerjem, energijskim ploščicam in hektolitri isostarja, je energija neustavljivo hlapela, k destimulaciji pa je pripomogla tudi kljuvajoča bolečina v kolenih dveh članic razvpitih KŠK bejb. Do Postojne smo ponovno nakopičile ennergijske zaloge in ob pozdravih novih oboževalcem glasno pribrzele pred postojnsko jamo, od koder nas sotekmovalci in hkratni častni člani našega fun cluba odpeljali do “našega” kmečkega penziona.

forza_bejbe.jpg

Kmečki zajtrk z jajci, skuto in domačim kruhom nas je izdatno podprl za drugo maratonsko etapo. Po 14-kilometrskem ogrevanju smo zagrizli v novo traso, ki je bila tokrat bolj prizanesljiva. No, vsaj s krutimi vzponi in ubijajočimi višinskimi razlikami. Prizanesljiva pa vsekakor ni bila z Mojco oz. Andrejko, ki jo je že pred polovico opremila z novo serijo ogabno krvavih ran, oteklin in modric. Zaradi poškodbe še zdaleč nismo zagnale koles v bližnjo koruzo, temveč ob motivacijski podpori štrudlja na rašiškem KT-ju, navijaškega rafala mojega širšega sorodstva v Dvoru in postanka “levo, levo” “le uspele“, kot bi rekla moderatorka Andreja, prikolesariti na cilj v Dolenjskih Toplicah. Zaključku etape smo veselo nazdravili z obveznim cvičkom, večerno zabavo pa so “potencirali” proiskraši, ki so nam kot pravi zvesti navijači sledili celo v isto gostišče (in na isto posteljo, a pustimo zdaj to …).

Novo jutro je poleg razbolelih udov pripeljalo tudi zadnjo etapo. Fantje so pri zajtrku skrbno skovali taktiko za zmago, ženski del ekipe pa se je bolj kot s strateškimi vprašanji zaskrbljeno ukvarjal z zmožnostjo prekolesarjenja še zadnjih vzponov. Čeprav je profil tokratne etape narekoval krute vzpone, smo zaključnih 120km preletele lahkotno in veselo. Spotoma smo s polno vrečko daril pozdravile romske navijače, se osvežile na Bogenšperku in prešerno sestavljale pevsko-navijaške stihe med izgubljanjem po domačih gorenjskih vaseh.

Zaključni prizor v kadre fotografskih objektivov naših navijačev v zlati rez postavi 11 navdušenih kolesarjev, ki se po odprtju (ali raje odpiiiranju, ane Bojan :)) šampanjca navdušeno vrže v kranjski vodnjak.

img_3431.jpg

Še nekaj zaključnih informacij. Taktika “levo, levo” je naše fante pripeljala na 2. mesto, bejbe pa smo bile prav tako odlične 13. Neuradno so bili naši fantje vseeno razglašeni za moralne zmagovalce (zajebi laptop, kalkulatorje in GPS), naša spremljevalca na najboljšo obtekmovalno podporo, punce za ekipo z največ oboževalci (heh), vsi skupaj pa za dream team Rekreatura! 🙂 Pa skromnost na stran …

Advertisements

Biiiiicycle


Do ultimativnega športnega izziva letošnjega poletja me loči le še enodnevno sproščanje treme. Štiridnevni kolesarski maraton Rekreatur bo v naslednjih dneh izžemal moje energijske zaloge, preizkušal moč nožnih mišic in dokazoval, da poletni treningi niso bili zaman. Čeprav sem ob začetku kolesarske sezone utopično zrla v prihodnost premišljeno izklesanega telesa in družbe spretnih maserskih rok, sem svoje vizije v dveh mesecih oklestila zgolj na zadovoljivo stopnjo fizične kondicije, ki sem jo vestno nabirala na tedenskih kolesarskih izletih, s športno obarvanimi počitniškimi rešitvami in transportnimi alternativami. Opremljena z osupljivim dresom, dobro motivacijo v obliki skrajno stimulativne družbe in ojačanimi nožnimi mišicami se bom že jutri zagrizla v 400km dolgo vseslovensko traso, ki me bo v nedeljo popoldne pripeljala na cilj v rodnem mestu. (Če me že na poti skozi Ljubljano ne odložijo v Kliničnem centru).

Tour de Vinkov vrh

sp_blato.jpg

“Slovenski kraji imajo preprosto čudovita imena,” smo vzklikali ob prečkanju Sp. Blata in Gatnika (v ozadju)

Vse daljšemu seznamu počitniških kolesarskih akcij se je pridružila nova alineja. Petkovemu vročinskemu valu sem s svojo srebrno puščico pobegnila v objem ledene Krke, vinskih trt in gostoljubnih dolenjskih krošenj. Čeprav nam je vročina vztrajno sledila vse od Gorenjske, komarji lačno okupirali naše sladke krvi polne žile in rečna plaža izpljunila zajetno kolekcijo alg (ki so še posebej impresionirale predvsem Samotovo modno dušo), smo si ustvarili nadvse simpatičen vikend. Neskončne debate ob večernem grilanju, izpodbijanje imena Človek ne jezi se z adrenalinsko-agresivnimi momenti in pohajkovanju po razgretem novomeškem asfaltu so kot že večkrat poprej ponovno dokazali svojo magično moč.  

Predrekreaturno

Športne ambicije letošnjega poletja so se s polja golega fizičnega užitka razširile v virtualne sfere in se ugnezdile na blogu S kolesom po Sloveniji.

Maratonske priprave

Požvižgajoč se na patriotska čustva smo dan državnosti izkoristile za prvi uradni trening za prihajajoči Rekreatur. Z ostalimi članicami ekipe KŠK bejbe in moškim “zajčkom”, ki je držal ubijalski tempo, smo otvorile naporne kondicijske priprave, ki bodo vse do konca avgusta izžemale naš znoj, napenjale vedno trše mišice in višale številko na kolesarskih števcih. Ob neizprosni vodji ekipe, ki svojo vodilno funkcijo prepleta z inštruiranjem aerobike, bodo poletni meseci očitno še bolj vroči kot običajno: poleg rednih kolesarskih izzivov se nam obetajo tedenski maratonski teki okoli Brda, preizkušenje veščin na nekoliko manjših rolerskih koleščkih in neizogibne aerobične vadbe v senci istrskih borovcev.

Kondicijo, izoblikovano postavo (potem pa svizec …) in športni duh bom osvojila kmalu, še vedno pa mrzlično iščem obveznega maserja oz. maserko za postvadbeno sproščanje.

Vikend pod krinko

       

Blogerska reprezentacija mojega študija s travmatičnimi posti zapostavlja mojo navdušenost nad čofotanjem v kulturoloških vodah. V zadnjem času mi je privlačna predvsem antropološkoraziskovalna dimenzija študija, ki mi spretno podeljuje alibije za najbolj bizarna početja. Pravkar iztekajoči se vikend je bil zopet rezerviran za raziskovanje z udeležbo (v izključno študijske namene).

Petkovo akademsko misijo je predstavljal obisk Tramontane kot empirični del raziskovalne naloge o srbskem turbo folku v Slovenji. Da smo upravičile svojo profesionalnost, smo k raziskovanju pristopile skrajno resno; primerna zvočna kulisa v avtu, šnelkurz trdnih L-jev in skrbno izbrani kostumi v obliki štikel, make-upa po načelu kvantitete pred kvaliteto, drznih dekoltejev in vpadljivega nakita. Poleg izhodiščnega profiliranja obiskovalcev smo hkrati ugotovile, da so turbo folk žuri preprosto odlični in da bomo ploščad Ajdovščina obiskale tudi brez študijskih motivov. Mission accomplished!

Sobotna antropološka akcija je bila bolj kot s študijskimi tendecami prepletena z osebnimi raziskovalnimi interesi. Destinacija: zaključek SP v hokeju v dvorani Tivoli. Tudi tokrat nisem zatajila v profesionalnem pristopu in se izdatno oborožila z navijaškimi rekviziti in primerno “kustumografijo”. Kljub prepričljivemu navijaškemu videzu pa sem se ob patriotskih sloganih tipa “Ljubim Slovenijo” in “Mi, Slovenci!” zgolj pomenljivo nasmihala in nemo opazovala burno navijaško dogajanje v dvorani. Čeprav sem uspešno spregledala vse gole in zignorirala najbolj atraktivne akcije, je bil obisk tekme nadvse simpatično-zanimiv. Bolj kot (ne)športni duh pa sem zadovoljila predvsem svojo kulturoško dušo. 🙂

Rock This Party, Everybody Dance Now

Rock this party
Dance everybody
Make it hot in this party
Don’t stop, move your body

Bob Sinclair – Rock This Party (Everybody Dance Now)

20060304_7500.jpg

Zgornji verzi so zaznamovali in hkrati povzeli iztekajoči se vikend, ki je minil v znamenju Nikeove aerobične konvencije in novoletnega after partyja.

Svoj športni duh in neutrudne (hm) nožice sem od sobotnega jutra zaposljevala na težko pričakovanih Nikeovih dnevnih aerobike, osrednjem slovenskem aerobičnem prazniku. Po sobotnih šestih urah neumornega poskakovanja po stepih, učenja zapletenih koreografij priznanih mednarodnih inštruktorjev in izdatnega znojenja sem novo pridobljeno plesno znanje posredovala novoletni (pretežno blogerski) družbi ob praznenju še lanskoletnih kulinarično-enoloških zalog. Načrti nadebudnih aerobičark o zgodnji postelji in neomajni abstinenci so se kmalu razstopili v pitnem merlotu in žurerski atmosferi. Kljub prizadevanju najbolj zavednih športnic, ki so optimistično iskale svoj košček miru po celi hiši, je bilo spanje na urniku šele ob neusmiljeno zgodnji jutranji uri, je skoraj sovpadala z neizogibno budilko. Nov dan in novi aerobični izzivi. Tokrat plesno obarvane aerobične ure so nas opremile z novimi hip hop, salsa in jam znanji ter nam po celodnevnem energijskem šoku šele pozno popoldne končno privoščile počitek. Ali bo v mojem scenariju predstavljal kavo z babjim čvekom ali zgolj tuš in posteljo, še vedno ostaja predmet živahnega notranjega dialoga …