Category Archives: I Blog, Therefore I Am

O moji spletni identiteti zavedne blogerke

Proserpinina turška prihodnost

proserpina_turkey.jpg

Intenzivne predturške priprave poleg kupčkanja oblek in ostale šare, še zadnjih birokratskih izzivov in predvsem štafetnega kofetkanja predstavlja tudi iskanje odgovorov na številna vprašanja, ki se mi porajajo ob misli na turško življenje. Na svojih mentalnih sprehodih sem nekajkrat zavila tudi na območje komunikacije. Čeprav imam novo web kamerico in vse sodobne četerske programe, ne morem mimo svojega malodane najljubšega orodja za vzdrževanje stikov – bloga. Spletne komunikacijske niti bom seveda vestno tkala še naprej, razmišljam pa o najbolj ugodni rešitvi, ki bi zadovoljila širši sorodstveno-prijateljski krog, ki navdušeno namiguje na blogersko ubesedovanje svojih turških izkušenj, in hkrati pred taistimi akterji obdržali svojo skrivnost dvojnega blogerskega življenja.

V mojih kompleksnih notranjih monologih (ko se vmešajo imaginarni prijatelji tudi dialogih) se tako rojevajo polemike: Naj odprem “potovalni” blog v Urošovem stilu in link pošljem informacij željnim sorodnikom? Naj svoje turške pustolovščine upovedujem na Proserpini in s posredovanjem naslova sorodnikom razkrijem svoj blogerski alter ego, blog pa obremenim s komentarji o tem, kako me pogrešajo in naj pazim nase? Ali naj obdržim Proserpino in odprem še nov blog ter se tako pridružim multiblogerjem, kot je Saša? Ali pa obdržim Proserpino, ne spremenim njenega “koncepta”, starše in kolege pa obveščam preko drugih sporazumevalnih kanalih? Kompliciram, ha?

Pimp My Blog

Proserpini z nekajtedensko zamudo poklanjam rojstnodnevno darilo v obliki novih spletnih oblačil. Po enoletnem ogrinjanju v črnino bo po novem izbirala med svetlimi in toplimi barvami, pozornost s svojih prvih blogerskih gubic pa preusmerila na modne dodatke in z izbranimi kozmetičnimi preparati osveženo kožo. Ob pozdravu vam bo pomežiknila z iskrivi očmi, okvirjenimi v atraktivni make-up, in si segla skozi goste kodre, skrbno pobarvane z rumeno blond prameni.
Upam, da bo kljub svojemu visokemu emšu z novo podobo ostala mlada in privlačna, z vestnim upoštevanjem antičnega reka Zdrav duh v zdravem telesu pa bo poskrbela, da bo poleg vizualnih trikov svojo svežino ohranjala tudi z vsebino.

Prva blogerska svečka

 

V sredo je paška burja upihnila prvo svečko na moji (žal zgolj) fiktivni blogerski torti! Čeprav nisem pozabila na zvenečo obletnico, so me od ažurne objave (samo)čestitke odplaknili jadranski valovi in me naplavili na Pagu. Ugodno brodolomsko lokacijo sem izkoristila za enotedensko izležavanje na senčnati terasi s pogledom, ki je konkuriral retuširanim razglednicam. Od strmenja v neskončno modrino so me občasno odvlekli zgolj kozarci domačega paškega vina, naporne aerobične ure, tek do poldnevnika, Parčkanje in vabljiv kozarec Nutele. Morska klima in počitniški bioritem sta me tako navdušila, da se jutri znova vračam v objem valov, sončnih žarkov in istrskih borovcev.

Uh, da ne pozabim na obvezno rojstnodnevno željo … hm, kaj pa vem. Še eno enako a(tra)ktivno blogersko leto s podobno zavidljivim številom novih poznanstev, visoko frekvenco odbitih dogodivščin in prijetnim bralskim krogom bo zadostovalo.  

Proserpina, vse najboljše!

Predrekreaturno

Športne ambicije letošnjega poletja so se s polja golega fizičnega užitka razširile v virtualne sfere in se ugnezdile na blogu S kolesom po Sloveniji.

The Magnificent Seven

Nov člen na blogerski verigi razgaljanja sedmih osebnih dejstev na povabilo Cherry pripenjam tudi sama.

1. Čeprav je pozicija jeansa v zadnjem stoletju zavidljivo visoka in kavbojke predstavljajo osnovni element vsake garderobne omare, jih sama ne nosim. Preprosto se v njih ne počutim dobro, čeprav si z občasnimi nakupovalnimi prebliski prizadevam krila, hlače na rob in pajkice vseh barv in dolžin nadomestiti tudi z modro klasiko.

2. Ko smo že pri mojem (ne)modnem stilu, se ne morem izogniti razkritju svoje nogavičarske fobije. Nogavice na svoje krake nataknem le redko. Pozimi prisegam na alternativo tankih (in čim bolj pisanih) dokolenk, poleti predal z nogavicami navdušeno zapečatim, pri izboru čevljev pa skozi vse leto prisegam na sandale, balerinke in druga obuvala, ki opravičujejo odsotnost debelih nogavic.

3. Svoje noge, osvobojene nogavic, z lahkoto zavihtim za vrat, si pogrizem nožne nohte ali si nalakiram nohte brez aktiviranja hrbtenice in križa. Čeprav gibčne sposobnosti nožnih sklepov uporabljam le redko, vsakodnevne prakse zviranja zaobjemajo predvsem bizarne poze sedenja na stolu z intenzivnim zvijanjem, spodvijanjem in zavijanjem nog.

4. Kadar se usmilim sklepov in svojim okončinam prizanesem s sprehodom, redno skubim bližnje grme, drevesne veje in rože. Rezultate svojega mimobežnega nabiralništva, torej vejice, listke in cvetove, nato živčno cefram in jih pojem. Izučila me nista niti nedavna lažja zastrupitev na Siciliji in izruvanje rožnega aranžmaja iz mestnega korita. Svojo naklonjenost naravnim vegetarijanskim specialitetam izkazujem tudi s konzumacijo jabolk, ki jih pojem v celoti – s pecljem in peškami vred.

5. Uničujem pa ne zgolj rož, temveč svojo destruktivno energijo redno usmerjam tudi v revije in časopise. Eden od mojih hobijev vključuje sprehajanje škarij po v tiskovinah objavljenih fotkah, ki jih nato skrbno shranjam v ogromne mape in predale. Material priložnosto uporabljam za zavijanje zvezkov in map, dekoriranje pohištva, izdelovanje neuporabnih daril in ustvarjanje čestitk.

6. Če se sprašujete, kdaj ob vseh svojih službah in hobijih najdem čas za podobne neumnosti, vam odgovarjam z razkrivanjem naslednjega dejstva. Rjuhe svoje postelje mečkam le skromno število ur na noč. Žal ne zaradi gostovanja po tujih posteljah, temveč zaradi vsakonočnih insomničnih šokov. Svoj simboličen seštevek prespanih ur sicer glasno opravičujem z “ekonomizacijo časa”, v resnici pa so nočne ure namenjene tipkanju člankov, mentalnemu reševanju sveta, svetobolju, pospravljanju in drugim nepogrešljivim dejavnostim.

7. Pa sem pri zadnjemu velikemu razkritju. Naj bo tematsko: ne maram slovesa. Pravzaprav ga sovražim. Ne morem se posloviti od neuporabnega sobnega kiča, ki šibi omare vitrine in magnetira enormne količine prahu. S solzami pospremim vsak objem svojih mednarodnih kolegov, ki jih videvam zgolj nekajkrat letno, in se spopadam z dolgotrajnimi depresijami ob dolgoročnih slovesih v obliki smrti, prekinitev zveze ali življenjskimi prepiri.

Da slovo ne bo dokončno, izbiram svojih sedem veličastnih: Mojca, Samo, Saša, Urša, Betka in Špela.

Prebujena iz blogerske kome

Po skoraj enomesečnem bojkotiranju blogosfere sem končno skoordinirala zmenek mojih prstkov in tipkovnice ter svoje spletno pero znova napolnila z virtualnim črnilom. Tisti, ki ste se ob moji odsotnosti bali zame, lahko že skoraj izpraznjeno škatlico Persenov mirno zalučate v najbližji koš za smeti. Tisti, ki ste me pogrešali, lahko odpoveste naslednjo srečanje s svojim psihiatrom, tisti, ki pa ste ob mojem odhodu hiteli odpirati šampanjce,  boste grenko obžalovali svoje prehitro veselje.

Ko razmišljam o razlogih za svoje blogerske počitnice, se mi v mislih izpiše nemalo relevantnih razlogov. Nekateri so povezani s preusmeritvijo pisateljske kreativnost v novinarsko delo, drugi s časovno paniko, tretji pa s potrebnim počitkom, ki je navsezadnje neizogiben na vseh življenjskih dimenzijah.

Na ostalih področjih z razliko nisem počivala. Življenski tempo se je trmasto približeval najhitrejšemu drum’n’bassu z intenzivnim delom, malo manj intenzivnim študijem in najintenzivnejšim grajenjem žurersko-kulturno-socialne kariere. Rezultati so bili posledično uspešni. Delo za spremembo opravljam sprotno, študijsko povprečje je za nekaj decimalk preseglo začrtano številko, moje zasebno življenje pa se je uspešno znebilo asocialnih prebliskov.

Preden vso svojo svežo blogersko energijo vnovčim v detajliranem poročilu zadnjega meseca, se poslavljam z obljubo po izčrpnejšem poročanju o aktualnem dogajanju.

Dnevniško pionirstvo

Čeprav je moja blogerska kariera komaj obeležila svojo polletnico, zametki mojih dnevniških zapisov segajo dlje v preteklost. Ambicije o beleženju aktualnega dogajanja se sicer niso nikoli razvile v trajno in redno prakso. Ponavadi je šlo zgolj za napade pisateljske sle ali atraktivna življenjska obdobja, ki sem si jih preprosto želela zapomniti kar se da detailirano.

Tako so skoraj vsa gimnazijska leta (z občasnimi časovnimi luknjami) skrbno zapisana v posebnih zvezkih. Velikega formata, izdatno oblepljenih, opremljenih z najljubšimi literarnimi deli in glasbenimi besedili ter obveznim slikovnim materialom. Ko so danes “zakuhale” moje spominske celice, sem znova odprašila sveženj zvezkov in zalistala po svoji preteklosti.

Prav zabavno se je prepustiti nostalgičnim občutkom in podoživljati srednješolske vzpone, vrhunce in padce. Hkrati pa se je radikalno povišala tudi stopnja motiviranosti za nadaljnje blogersko ustvarjanje.