Category Archives: Gone with the Wind

Veter z juga

Neusmiljeno premikanje urinih kazalcev, bliskovito prepletanje evforičnega pričakovanja in depresivnih misli na slovo, neumorno pisa(k)anje sms-ov in (pre)polni kovčki ob vratih sobe me redno opominjajo, da je prišel T(he)-Day, dan odhoda v Turčijo. Čeprav se mi ob misli na enoletno turško odisejado avtomatično naslika nasmeh, se na drugi strani zadovoljstvo odbija na visokih zidovih, ki zagrajujejo vse tisto (in predvsem tiste), česar nisem uspela stlačiti v kovčke. K sreči spomini kljub veliki teži na abstraktni ravni ne obremenjujejo tehtnice na letališču, zato sem lahko med superge, vodiče in nogavice stlačila nemalo misli na skupne trenutke, ki jih bom skrbno pripeljala v svoj novi vsakdan.

Preden me zopet ne odpihne osladna sentimentalnost, se prepuščam vetru z juga …

Advertisements

Samo še …

… petnajstkrat posteljem domačo posteljo
… dvakrat se s cunjo plazim po umazanih robovih kopalnice
… petkrat dopolnjujem seznam kletvic v ljubljanskem prometu
… en dan do poslovilne žurke
… trikrat delam
… pet tračovskih seans ob kavici na terasi priljubljenega lokala
… šest pohajkovanj po Kranju
… enkrat prekoračim rok za članke
… osem prepirov z bratom za največjo blazino na kavču med gledanjem televizije
… devetnajst telefonskih pogovorov z mamo
… dva poskakovanja ob koncertnem odru
… sedemkrat si umijem glavo
… dve leposlovni knjigi v slovenščini

In potem … I’m off to Turkey!

Maratonska evforija

S skrajno važnim glasom in ponosno dvignjeno glavo oznanjam svoj krstni športni uspeh: uspešno prekolesarjen maraton Rekreatur, na katerem sem se mučila, trudila in nenazadanje zabavala minuli konec tedna.

ekipa.jpg

Navdušene krike “Gremo na morje!”, ki so odmevali na vlaku KR-KP, so kaj hitro preglasili strele, grmenje in močne dežne kaplje. Čeprav smo optimistično zrli v temne oblake, upajoč na radikalni vremenski preobrat, smo Rekreatur otvorili povsem premočeni. Prve kilometre ob vzponu na Gažon smo kljub usodni kombinaciji vode, vetra in ubijalskega naklona klanca prestali zgolj z dvema padcema v ekipi, Mojca pa je skromno število poškodb protestno povišala še s srečanjem svojega hrbta in betonskih tal v motelu.

Da so se naši redni pozdravi soncu obrestovali, nas je prepričalo pravo primorsko vreme naslednjega dne. Obratno sorazmerno superlativna od vremena pa je bila petkova trasa, ki je v 120km nanizala neprizanesljive vzpone (za kar 1500m višinske jih je bilo!!), med katerimi sta izstopala Sv. Anton in Črni Kal. Kljub dopinškim rešitvam s teranovim likerjem, energijskim ploščicam in hektolitri isostarja, je energija neustavljivo hlapela, k destimulaciji pa je pripomogla tudi kljuvajoča bolečina v kolenih dveh članic razvpitih KŠK bejb. Do Postojne smo ponovno nakopičile ennergijske zaloge in ob pozdravih novih oboževalcem glasno pribrzele pred postojnsko jamo, od koder nas sotekmovalci in hkratni častni člani našega fun cluba odpeljali do “našega” kmečkega penziona.

forza_bejbe.jpg

Kmečki zajtrk z jajci, skuto in domačim kruhom nas je izdatno podprl za drugo maratonsko etapo. Po 14-kilometrskem ogrevanju smo zagrizli v novo traso, ki je bila tokrat bolj prizanesljiva. No, vsaj s krutimi vzponi in ubijajočimi višinskimi razlikami. Prizanesljiva pa vsekakor ni bila z Mojco oz. Andrejko, ki jo je že pred polovico opremila z novo serijo ogabno krvavih ran, oteklin in modric. Zaradi poškodbe še zdaleč nismo zagnale koles v bližnjo koruzo, temveč ob motivacijski podpori štrudlja na rašiškem KT-ju, navijaškega rafala mojega širšega sorodstva v Dvoru in postanka “levo, levo” “le uspele“, kot bi rekla moderatorka Andreja, prikolesariti na cilj v Dolenjskih Toplicah. Zaključku etape smo veselo nazdravili z obveznim cvičkom, večerno zabavo pa so “potencirali” proiskraši, ki so nam kot pravi zvesti navijači sledili celo v isto gostišče (in na isto posteljo, a pustimo zdaj to …).

Novo jutro je poleg razbolelih udov pripeljalo tudi zadnjo etapo. Fantje so pri zajtrku skrbno skovali taktiko za zmago, ženski del ekipe pa se je bolj kot s strateškimi vprašanji zaskrbljeno ukvarjal z zmožnostjo prekolesarjenja še zadnjih vzponov. Čeprav je profil tokratne etape narekoval krute vzpone, smo zaključnih 120km preletele lahkotno in veselo. Spotoma smo s polno vrečko daril pozdravile romske navijače, se osvežile na Bogenšperku in prešerno sestavljale pevsko-navijaške stihe med izgubljanjem po domačih gorenjskih vaseh.

Zaključni prizor v kadre fotografskih objektivov naših navijačev v zlati rez postavi 11 navdušenih kolesarjev, ki se po odprtju (ali raje odpiiiranju, ane Bojan :)) šampanjca navdušeno vrže v kranjski vodnjak.

img_3431.jpg

Še nekaj zaključnih informacij. Taktika “levo, levo” je naše fante pripeljala na 2. mesto, bejbe pa smo bile prav tako odlične 13. Neuradno so bili naši fantje vseeno razglašeni za moralne zmagovalce (zajebi laptop, kalkulatorje in GPS), naša spremljevalca na najboljšo obtekmovalno podporo, punce za ekipo z največ oboževalci (heh), vsi skupaj pa za dream team Rekreatura! 🙂 Pa skromnost na stran …

Biiiiicycle


Do ultimativnega športnega izziva letošnjega poletja me loči le še enodnevno sproščanje treme. Štiridnevni kolesarski maraton Rekreatur bo v naslednjih dneh izžemal moje energijske zaloge, preizkušal moč nožnih mišic in dokazoval, da poletni treningi niso bili zaman. Čeprav sem ob začetku kolesarske sezone utopično zrla v prihodnost premišljeno izklesanega telesa in družbe spretnih maserskih rok, sem svoje vizije v dveh mesecih oklestila zgolj na zadovoljivo stopnjo fizične kondicije, ki sem jo vestno nabirala na tedenskih kolesarskih izletih, s športno obarvanimi počitniškimi rešitvami in transportnimi alternativami. Opremljena z osupljivim dresom, dobro motivacijo v obliki skrajno stimulativne družbe in ojačanimi nožnimi mišicami se bom že jutri zagrizla v 400km dolgo vseslovensko traso, ki me bo v nedeljo popoldne pripeljala na cilj v rodnem mestu. (Če me že na poti skozi Ljubljano ne odložijo v Kliničnem centru).

“Prijateljski” epilog počitnic


Moja tritedenska dopustniška zgodba je dobila epilog z mentalno-fizičnim odklopom na razgretih krških plažah, v idiličnem ambientu obmorskih istrskih mest in bližini prijateljičine kučice, obdane s simpatičnimi sosedi. Lagani počitniški tempo, ki je sovpadal z ritmi uspešnic istrskih terasnih bendov, so le ob večerih pospešili obvezni počitniški žuri na domači terasi in bližnjih pomolih. S pravim krškim nočnim življenjem pa nas je seznanila Severina, razvpita kraljica hrvaške popularnoglasbene srenje, ki je dokazala, da ni prepričljiva zgolj med rjuhami. Čeprav sem se poplesavanja ob hrvaških uspešnicah sprva intenzivno otepala, je timski duh nonšalantno preglasil alternativno obarvan glasbeni okus, ki se je tako uklonil volji večine in bil za svojo družbeno upogljivost nagrajen s prijetnim koncertom in simpatičnim večerom. Hja, moč prijateljstva je nepopisna, če nadvse osladno zaključim v Severininem slogu …

Prva blogerska svečka

 

V sredo je paška burja upihnila prvo svečko na moji (žal zgolj) fiktivni blogerski torti! Čeprav nisem pozabila na zvenečo obletnico, so me od ažurne objave (samo)čestitke odplaknili jadranski valovi in me naplavili na Pagu. Ugodno brodolomsko lokacijo sem izkoristila za enotedensko izležavanje na senčnati terasi s pogledom, ki je konkuriral retuširanim razglednicam. Od strmenja v neskončno modrino so me občasno odvlekli zgolj kozarci domačega paškega vina, naporne aerobične ure, tek do poldnevnika, Parčkanje in vabljiv kozarec Nutele. Morska klima in počitniški bioritem sta me tako navdušila, da se jutri znova vračam v objem valov, sončnih žarkov in istrskih borovcev.

Uh, da ne pozabim na obvezno rojstnodnevno željo … hm, kaj pa vem. Še eno enako a(tra)ktivno blogersko leto s podobno zavidljivim številom novih poznanstev, visoko frekvenco odbitih dogodivščin in prijetnim bralskim krogom bo zadostovalo.  

Proserpina, vse najboljše!

M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”