Category Archives: Glas(be)no

“Prijateljski” epilog počitnic


Moja tritedenska dopustniška zgodba je dobila epilog z mentalno-fizičnim odklopom na razgretih krških plažah, v idiličnem ambientu obmorskih istrskih mest in bližini prijateljičine kučice, obdane s simpatičnimi sosedi. Lagani počitniški tempo, ki je sovpadal z ritmi uspešnic istrskih terasnih bendov, so le ob večerih pospešili obvezni počitniški žuri na domači terasi in bližnjih pomolih. S pravim krškim nočnim življenjem pa nas je seznanila Severina, razvpita kraljica hrvaške popularnoglasbene srenje, ki je dokazala, da ni prepričljiva zgolj med rjuhami. Čeprav sem se poplesavanja ob hrvaških uspešnicah sprva intenzivno otepala, je timski duh nonšalantno preglasil alternativno obarvan glasbeni okus, ki se je tako uklonil volji večine in bil za svojo družbeno upogljivost nagrajen s prijetnim koncertom in simpatičnim večerom. Hja, moč prijateljstva je nepopisna, če nadvse osladno zaključim v Severininem slogu …

Rumeno-rdeče-zeleni glasbeni vikend

 

Čeprav sem letošnje poletje svoj festivalski seznam radikalno skrčila in (po sili okoliščin) nonšalantno preskočila nekaj sicer obveznih glasbenih postojank, se kljub prvotnim načrtom nisem izognila Soča Reggae Riversplashu. Ker z reggae festivalom prijateljujem že nekaj let in mu sledim vse od Tolmina do Koroške , me tokratni štiridnevni scenarij ni preveč presenetil. Prepustila sem se valu glasbe, miru in ljubezni (*faint*) ter pustila, da hektika vsakdana, podčrtana z neizogibnimi težavami in obveznostmi, odlebdi z meglicami smaragdne Soče in dimom marihuane. Poleg poplesavanja ob glavnem festivalskem odru in na idiličnem Sotočju sem prekinila niz insomničnih noči in nadoknadila spalni primankljaj, z odlično družbo uživala v skrbno izbranem (in manj skrbno pospravljenem) taborišču in se ob večernem pivskem maratonu po Tolminu z naključnimi mimoidočimi ponovno prepričala, da so spontani žuri najboljši. Jah!

Čas za mladost!

Današnji rezultat moje številske obsedenosti me je streznil s podatkom, da nas do Tedna mladih loči natačno mesec dni. Ker se še vedno nisem predramila iz delovne zimske hibernacije, je skrajni čas, da preneham s svojo trenutno delovno prakso, ki ne predstavlja prepričljivega izgovora za delo, in končno postanem resna. Da ublažim slabo vest ob svoji delovni neproduktivnost in hkrati zreklamiran festival, vas vabim na virtualni sprehod po strani, ki je trenutno s seznama mojih najpogostejših spletnih destinacij izrinila Proserpino.

Vsem tistim, ki v naslovu ne prepoznate slogana največjega slovenskega mladinskega festivala, pa priporočam skok na Art centrov myspace z njegovo uglasbeno obrazložitvijo. Hkrati gre za pesem, ki že cel dan odmeva v moji glavi in v moji odžvižgani intepretaciji živcira soljudi.

Tako, današnje piarovsko delo je s tem končano!  😉

Izbruh garažne nažigancije

Letošnjo participacijo v komisiji kranjskega predizbora za Rock Otočec sem sprejela kot obvezno vsakoletno prakso, brez velikega navdušenja. Pred nekaj leti so bili koncerti neuveljavljenih bendov, ki so na odre zabačenih pajzlov prilezli direktno iz svoje garaže, v mojem planerju zapisani nemara vsak teden. Sčasoma se je moj koncertni entuziazem razblinil, moj glasbeni fokus pa se je osredotočil na skrbno izbrane koncertne dogodke.

Tako sem kar malo pozabila, kako zabavni so lahko prvi špili pravkar izvaljenih rockerjev. Noreče lokalne fenice, ki se vreščeče objemajo pod odrom in mrzlično lovijo bobnarske palčke. Pa inventivna besedila o kuhanju štruklov, podražitvah bencina in debelih hrčkih. In seveda ekshibicionizem potencialnih zvezdnikov, ki po vzoru mtvjevskih idolov preizkušajo pozerske geste in zveneče povezovalne fraze.

Glasbeni večer na Izbruhovem kulturnem bazenu je bila zabavno-privlačna popestritev petkovega večera, ki me je opomnila, da moram spet obuditi nekdanje nadvušenje za odpiranje garažnih vrat še anonimnih glasbenih entuziastov.

Novi premiki glasbenega vedenja

Listen to Nebukadnezar

Po včerajšnjem promocijskem koncertu moje omiljene zasedbe Moveknowledgement v Gali hali (na katero sva s Samotom skoraj zamudila zaradi triurne filmske monotonije v Dvoru) in današnjem celodnevenem poplesavanju ob aktualni plošči Listen to Nebukadnezar, sem prepričana: Moveknowledgement so preprosto odlični!

Listen to Nebukadnezar (Kapa Records, 2007), tretji studijski album novomeške zasedbe Moveknowledgement, je otvoril novo kreativno obdobje skupine in slovenskemu glasbenemu trgu ponudil izdatno bero kakovostnega zvočnega materiala.

Album, naslovljen po biblijskem vladarju Babilona, nepričakovano, a premišljeno nadaljuje evolucijsko pot zvočnega razvoja zasedbe. Po funky prvencu Sun Sun studijsko nadaljevanje pod imenom Ant People ponudi učinkovito kombinacijo različnih žanrskih trendov, spretnega rimanja frontmana N’Toka in zvenečega ženskega vokala. Aktualni album se oddalji od smernic predhodne plošče in preseneti s spremenjeno postavo ter posledično osveženo zvočno sliko. Listen to Nebukadnezar ob odsotnosti Sandrinega vokala in trobilske sekcije prinese še več zvočnega eksperimentiranja, agresivnih momentov z destruktivnimi kitarskimi vložki in N’Tokovimi jeznimi kriki ter še pestrejši žanrski konglomerat.

Zasedba neobremenjeno prepleta širok spekter stilov in glasbenih tradicij v obliki reggaeja, duba, funka in hiphopa, osvobojenih žanrskih stereotipov. Eklektično godbo dopolnjujejo hitrojezične rimarije z obvezno družbenokritično ostrino. Miha Blažič – N’Toko s premišljeno sestavljenim besednim kolažem in močno sporočilnostjo znova upraviči naslov državnega freestyle prvaka in samo ime skupine.

Kljub studijski kakovosti glasba Moveknowledgementov najbolje zaživi ob neposredni odrski interakciji. Po krajši slovenski turneji, ki jo je odprla uradna promocija albuma v Gali hali, trenutno pozitivne vibracije širijo v tujini, domače klubske odre pa bodo znova zatresli pozno spomladi (med drugim tudi na Izbruhovem kulturnem bazenu, 12.5, in Drugi godbi, 25. 5.).

Do majske koncertne priložnosti poplesavanja na sveže jungle-dub-hiphop harmonije bo glasbene vrzeli zapolnjevalo vrtenje aktualne plošče, ki v slovenskih alternativnoglasbenih krogih že kandidira za najboljši studijski izdelek leta. Povsem upravičeno. Kakovosten zvočni trk raznolikih glasbenih smernic, kreativnega avtorskega pristopa in prvovrstne hiphop lirike se združuje v nespregledljiv glasbeni fenomen, ki si nedvomno zasluži pozornost.

Stare vs. mlade pištole

Naporna postpočitniška aklimatizacija pušča mojo “delovno knjižico” povsem nepoštempljano. S seznama številnih konectedenskih obveznosti, opremljenih z velikim rdečim klicajem, nisem prečrtala še nobene alineje.

Včerajšnji dan je zaznamovalo predvsem nadoknajanje celotedenskega kibernetskega posta in razgibavanje že zarjavelih socialnih vezi. Po dopoldanskem konkuriranju razočaranim gospodinjam s pospravljanjem sobe in obupanim jezenjem nad nesmiselnostjo vzdrževanja odnosa s povsem nekompatibilnimi ljudmi sem se sprostila na večernem rojstnodnevnem druženju, kjer smo nazdraviljali kolegici Meti. Nočni veter nas je po izpraznitvi hladilnika v okrepljeni ekipi odpeljal v škofjeloško Rdečo Ostrigo. Zadel nas je krstni rafal letošnjih mladih pištol, ki je znova povišal dokaj skromno statistiko letošnjega obiskovanja koncertov in me razočaral s končnim izborom kranjskih Hoffmanov. Kljub zmagi najšibkejšega benda je bil večer prav prijetno-zabaven – v glasbenem in družabnem smislu.

Gramofonske plošče skozi prizmo elitistične kulture

O cilju včerajšnjega joyridea nekoliko drugače …

Gramofonske plošče so se z revolucionarnim posegom v glasbeno industrijo zapisale na vidno mesto v zgodovini glasbe. Z zvočnim zapisom so odigrale ključno vlogo v procesu glasbene popularizacije, s specifiko snemalnih tehnik radikalno posegle v glasbeno kompozicijo in z enostavno dostopnostjo definicijo glasbe osvobodile elitističnih okvirjev. Vplivale pa niso le na področje glasbenega ustvarjanja, temveč tudi na polje vizualne umetnosti.

Vizualni segment v industriji gramofonskih plošč je izhodišče razstave Artcoustics, zgodbe z gramofonskih plošč. Mednarodni grafični likovni center so kustosi Nikolai Jeffs, Guy Schraenen in Božidar Zrinski v sodelovanju z Radiem Slovenija in Radiem Študent spremenili v vizualno »fonoteko« več kot tisočih plošč različnih žanrov, obdobij, a precej omejenega geografskega izvora.

Podnaslov razstave Zgodbe z gramofonskih plošč namiguje na politične, družbene in umetniške implikacije razstavljenih ovitkov. Kartonaste škatle ne predstavljajo zgolj zaščite zvočnega zapisa. Pričajo o smernicah vizualne kulture 20. stoletja, razkrivajo ideološko ozadje konkretnih zgodovinskih obdobij in razlagajo začetke tržno usmerjene glasbene industrije.

Predmet razstave je gramofonska plošča v njeni najširši definiciji: ob bok glasbenim vinilkam postavlja plošče z literarnimi zgodbami, otroškimi pravljicami in izobraževalnimi vsebinami. Pristranska ni niti pri selekciji po kakovostnih standardih. Mesto na stenah MGLC-ja tako najdejo ovitki nezavidljivih estetskih atributov ter drugorazrednih glasbenikov in oblikovalcev, kar ponuja širok vpogled v produkcijo gramofonskih plošč.

Široko je zastavljen koncept celotne razstave, ki v osišče ne postavlja zgolj ene vloge gramofonskih ovitkov. Prvi del razstave se tako osredotoča na umetniško dimenzijo naslovnic s poudarjanjem estetike. Kasneje vstopimo v razstavni prostor, napolnjen z ovitki, ki prikazujejo dizajnerske stereotipe določenih žanrov, kot so klasična glasba, jazz in ska. Še posebno obširna pa je zbirka plošč, ki odseva socialno-politično situacijo časa njenega nastanka.

Širokost razstavnega koncepta je v osnovi pozitivna, vendar ostane v sami postavitvi neprepričljivo realizirana. Obiskovalec pogreša večjo prisotnost rdeče niti, ki bi se je oklepal med ogledom razstave in tako sistematično spoznaval posamezne vloge gramofonskih plošč v umetnosti in družbi. Izpostavitev najbolj zgovornih plošč v posameznem razstavnem delu bi lahko ob vpetosti v širši kontekst obiskovalcu lažje ilustrirala moč podob, odtisnjenih na kartonastih ovitkih. Zbode nas tudi forma razstave. Zdi se, da ovitki, izobešeni na stenah, gramofonsko ploščo povzdigujejo v objekt visoke kulture, kar nikoli ni bilo njeno poslanstvo in tega tudi ni želela.

Muzejska prezentacija se hkrati kaže s stalnim uvajanjem preveč poudarjene zgodovinske distance. Ta plošče pušča hermetično zaprte v minulem stoletju in tako zanemarja njeno prisotnost v sodobnosti: tako v materialnem smislu kot tudi v njenih posledicah. Izstopajoča vloga ovitkov gramofonskih plošč v smislu krstne uvedbe vizualnosti v glasbeno produkcijo – danes enega najpomembnejših elementov glasbene industrije – ostane tako povsem zanemarjena.

Nujna bi bila tudi osvetlitev vzporednic med ovitkom in glasbo. Vizualna podoba pri gramofonski plošči vendarle zaseda marginalno pozicijo, neposredno odvisno od primarnega elementa zvočne podobe. Artcoustics, zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč je zanimiv, čeprav ne povsem posrečen prikaz glasbeno-umetniškega fenomena, ki pripoveduje zgodbe nekega časa, nekih ljudi, ideologij in konkretnih situacij. Še vedno pa so najlepše zgodbe, ki jih ponujajo plošče, osvobojene distance razstavnih šip in muzejskih sten.

Zgodbe z uokvirjenih ovitkov gramofonskih plošč je prebirala Pina.