Category Archives: Girl Just Wanna Have Fun

Party Zone :)

Sloves(no) na Vinkotu

Čeprav me do mojega odhoda ločita skoraj dva tedna, sem se od prijateljev (seveda zgolj uradno) že poslovila na stalni žurerski lokaciji v oziroma pred našo dolenjsko hišico. Sončen dan, razmočen z nekaj dežnimi kapljami, ki so samo potencirale zabavo s postavljanjem in podpiranjem zimprovizirane strehe, smo izkoristili za nazdravljanje našemu skupnemu druženju, za uživanje ob kulinaričnih dobrotah in živahne plesne performanse na open-air plesišču. Čeprav je dolenjske medvede vztrajno odganjal bučen smeh, ki je odmeval po okoliških gozdovih, je prešerno vzdušje občasno preplavil val otožne sentimentalnosti. Čeprav sem se na potencialne emocionalne vložke predhodno pripravljala, res nisem mogla ostati ravnodušna ob zares neprimerljivi pozornosti prijateljev, ki so navdušili z mojstrsko peko gastronomskih presenečenj, pomočjo pri pripravah in pospravljanju ter najlepših darilih. Svojo turško posteljo bom tako postlala z novo posteljnino, preko Balkana dnevno odpotovala v domače loge preko spletne kamere, nova cimra gnjavila z nostalgičnimi zgodbicami ob listanju foto-albuma, skrbno opremljenega z zabavnimi komentarji, odštevala čas do ponovnega snidenja na posebnem koledarju s skupnimi fotkami in datumi, raziskovala turško kulturo skozi CD s turško glasbo, filmi in najlepšim posvetilom ter odsotnost slovenskih radijskih postaj skompenizirala z oddajo, prepleteno z izjavami sorodnikov, mladostnih prijateljev in seveda moje družbe.

Čeprav darila v osnovi niso tako pomembna, da mi jim morala nameniti več kot polovico posta, si sobotna presenečenja zaslužijo to pozornost, hkrati pa se preprosto moram považiti, kako super prijatelje imam. 🙂

“Prijateljski” epilog počitnic


Moja tritedenska dopustniška zgodba je dobila epilog z mentalno-fizičnim odklopom na razgretih krških plažah, v idiličnem ambientu obmorskih istrskih mest in bližini prijateljičine kučice, obdane s simpatičnimi sosedi. Lagani počitniški tempo, ki je sovpadal z ritmi uspešnic istrskih terasnih bendov, so le ob večerih pospešili obvezni počitniški žuri na domači terasi in bližnjih pomolih. S pravim krškim nočnim življenjem pa nas je seznanila Severina, razvpita kraljica hrvaške popularnoglasbene srenje, ki je dokazala, da ni prepričljiva zgolj med rjuhami. Čeprav sem se poplesavanja ob hrvaških uspešnicah sprva intenzivno otepala, je timski duh nonšalantno preglasil alternativno obarvan glasbeni okus, ki se je tako uklonil volji večine in bil za svojo družbeno upogljivost nagrajen s prijetnim koncertom in simpatičnim večerom. Hja, moč prijateljstva je nepopisna, če nadvse osladno zaključim v Severininem slogu …

M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”

In vino veritas

Moč vina, pa tudi sorodnih opojnih substanc, me vedno znova preseneča. V enem večeru se lahko v kemijski interakciji krvi in OH spojin rodijo blazne filozofske teorije,  z nekaj kozarčki cvička zaustavi vojne, politične korupcije in globalno segrevanje, rdeča vinska reka pa brez težav podere tudi najbolj skrbno zaklenjena vrata podzavestnih hodnikov. Da o potenciranju poznonočnih umetniških ambicij, pretirano artikuliranih plesnih gibih in presenečenem odkrivanju novih čustvenih razsežnosti niti ne govorim …

     Na zdravje!

Rumeno-rdeče-zeleni glasbeni vikend

 

Čeprav sem letošnje poletje svoj festivalski seznam radikalno skrčila in (po sili okoliščin) nonšalantno preskočila nekaj sicer obveznih glasbenih postojank, se kljub prvotnim načrtom nisem izognila Soča Reggae Riversplashu. Ker z reggae festivalom prijateljujem že nekaj let in mu sledim vse od Tolmina do Koroške , me tokratni štiridnevni scenarij ni preveč presenetil. Prepustila sem se valu glasbe, miru in ljubezni (*faint*) ter pustila, da hektika vsakdana, podčrtana z neizogibnimi težavami in obveznostmi, odlebdi z meglicami smaragdne Soče in dimom marihuane. Poleg poplesavanja ob glavnem festivalskem odru in na idiličnem Sotočju sem prekinila niz insomničnih noči in nadoknadila spalni primankljaj, z odlično družbo uživala v skrbno izbranem (in manj skrbno pospravljenem) taborišču in se ob večernem pivskem maratonu po Tolminu z naključnimi mimoidočimi ponovno prepričala, da so spontani žuri najboljši. Jah!

Maratonske priprave

Požvižgajoč se na patriotska čustva smo dan državnosti izkoristile za prvi uradni trening za prihajajoči Rekreatur. Z ostalimi članicami ekipe KŠK bejbe in moškim “zajčkom”, ki je držal ubijalski tempo, smo otvorile naporne kondicijske priprave, ki bodo vse do konca avgusta izžemale naš znoj, napenjale vedno trše mišice in višale številko na kolesarskih števcih. Ob neizprosni vodji ekipe, ki svojo vodilno funkcijo prepleta z inštruiranjem aerobike, bodo poletni meseci očitno še bolj vroči kot običajno: poleg rednih kolesarskih izzivov se nam obetajo tedenski maratonski teki okoli Brda, preizkušenje veščin na nekoliko manjših rolerskih koleščkih in neizogibne aerobične vadbe v senci istrskih borovcev.

Kondicijo, izoblikovano postavo (potem pa svizec …) in športni duh bom osvojila kmalu, še vedno pa mrzlično iščem obveznega maserja oz. maserko za postvadbeno sproščanje.

Lako čemo!

Moj strah pred brutalnim postsarajevskih prizemljenjem je bil povsem odveč. Čeprav je bil povratek za delovno mizo (in v kuhinjo brez polnomastne hrane) sprva naporno nadležen, se je slovenski ritem kmalu prilagodil sarajevski praksi vsakodnevnega ali raje vsakonočnega žuranja.

Festivalska hektika je sicer uspešno kravžljala moje živčke, obvezno večerno žuranje z dežurno žurersko ekipo pa je delovne skrbi efektivno nadomestilo z brezskrbno zabavo. Tako sem v minulem tednu svoje žurerske maratone redno zaključevala s srečavanjem poštarjev na domačem pragu, mejo števila cigaret, po katerih se mi vrti, zmagoslavno dvignila na zavidljivo raven (hehe) in pogumno prekinila (in nadomestila za najmanj dve leti nazaj) svojo običajno abstinenco.

S tradicionalnim kopanjem v kranjskem vodnjaku se ni zaključil zgolj festivalski ritem, temveč tudi moje (pre)dolgo počitniško obdobje. Še nekaj tednov zagrizenega študijskega dela, potem pa – ponovi vajo! 😉