Category Archives: Dr. Strangelove

o najstarejši bolezni (poleg tuberkuloze)

Mobilna

                                                                                      Čeprav med moj življenjski slog in mobilnost zlahka vstavimo sinonimni enačaj, telefonska mobilnost kontrastno ni moje paradno področje. Mobiteli pač sodijo v skupino tehničnih pripomočkov, kjer skupaj z radijskimi pripravami za snemanje in montažo, diktafoni in predvsem avtomobili izzivajo mojo potrpežljivost in škodoželjno prepletajo moje živčne končiče. Po dobesedno nizkih padcih, ki jih je bil deležen moj nekdanji aparat, sem se mu za vse neprijetne SMS-e, nezaželene klice in jezne telefonske pogovore maščevala z utopitvijo v svoji torbici, kar mi je kasneje tudi dvakratno vrnil z okvaro baterije. Zadnje pol leta sem tako životarila s peturno razpoložljivostjo baterije, s polnilci obremenjevala vtičnice na javnih mestih in svoj negativen odnos do telefona sproščala z rednim pozabljanjem doma. Prijatelji, katerih klici so v zadnjem času izzvenevali v prazno, in “poslovni partnerji”, ki so me nemočno lovili tudi po več dni skupaj, bodo veseli novice, da sem zopet mobilna. Nove Nokie 7373, ki sem jo imela ogledano že dolgo časa, ne bom pozabljala doma, hkrati pa upam, da bo naklonjen odnos vračala z brezhibnim delovanjem.

Materializirana sentimentalnost

img_0473.jpgimg_0479.jpgimg_0477.jpg

Moja neustavljiva sentimentalnost se manifestira tudi v vztrajnem kopičenju spominkov. Kič, opremljen z izdatnimi količinami prahu, se bohoti na policah, visi s stropa, kriči s sten in obtežuje okenske police. Posušene rože, ki sem jih v še sveži obliki dobila ob posebnih trenutkih, brezvezne risbice in napisi, ki se zapišejo kar tako, fotografije, ogabne šatuljice, trofeje slalomiranja med obmorskimi štanti so neuporabni in večkrat celo neestetski predmeti, ki jih moja nostalgična duša preprosto potrebuje ob sebi. Težava nastane, ko moraš vse materializacije svojih spominov stlačiti v skromno prostornino kovčka, skupaj z dvosezonskimi oblačili, čevlji, torbami, računalnikom, študijskim materialom in drugimi pripomočki za (enoletno) preživetje.

Ljubezen na prvi klik

V moje življenje je stopil nov moški. Delila si bova spalnico in skupaj prebedela noči; se jokala in smejala; se družila in pobegnila v zavetje intime; opravljala, delala, pogrešala, študirala, obupovala, se jezila, brala, pisala, se dopisovala, (od)potovala … bila skupaj v dobrem in zlu. 
Mislim, da sem zaljubljena.  

Baby Boom

 Zadnji dnevi so z maratonskim pestvanjem dojenčkov in obiskom visoko noseče kolegice predramili moj materinski čut, ki je že leta ugnezden globoko v mojih mislih in redno sili  na površje zavesti. Miniaturne okončine, simpatično kremženje in prisrčno spuščanje težko definiranih zvokov potencirajo mojo želje po prekrojitvi začrtanega življenjskega scenarija in posledični umestitvi snovanja družine pred doktorat, cvetočo kariero in sanjsko stanovanje. 🙂

Hssp, hssm ali hssd?

 

*** opozorilo pred branjem: Strokovno-znanstvena razprava o novih kategorizacijah človeške vrste utegne biti za povprečnega bralca prezahtevna (in predvsem predolgočasna) ***

Ključna tema ali leitmotiv, če uporabim žargonski izraz iz aktualnega študijskega čtiva, minulega tedna so bili zagotovo hišni ljubljenčki. Natančneje psi. Sama nimam proti psom prav ničesar, vendar se mi raba sintagme “človekov najboljši prijatelj” pogosto močno upira. Živali, višje od višine mojega kolena, se mi zdijo vse prej kot prijateljske, ko pa začnejo taisti “prijatelji” še grozno renčati, neumorno gristi ali nemarno puščati dlako po pravkar opranih oblačilih, se v trenutku razblinijo še zadnji atomi moje živalske ljubeznivosti. Pasja ravnodušnost me v mojih prijateljskih krogih pogosto etiketira kot hladno, neljubeznivo in predvsem – čudno.

Kot že rečeno, smo naše (ne)naklonjenosti do pasjih ljubljenčkov še posebej aktivno ubesedovali minuli teden. Rokova sobotna izhodiščna hipoteza je človeško vrsto (hss) kategorizirala v dve podvrsti: ljubitelje psov (hssp) in oboževalce mačk (hssm).

Hipoteza se je po moji zaslugi kmalu podrla. Sama namreč ne gojim kakšne blazne naklonjenosti do nobene od najpopularnejših hišnih živalskih vrst. Sogovornika sta v nadaljevanju naše mini živlaske disertacije (kljub mojemu prizadevanju) odločno odklonila podvrsto ljubiteljev ptičev, želv in hrčkov, za tretjo kategorijo pa sta po daljšem razmisleku priznala – dojenčke. Nova hipoteza je bila rojena. Ljudje se delimo na ljubitelje mačk, psov ali dojenčkov.

Tudi tokratni sklep ni odlikovala trdnost Keopsove piramide. S sošolkami smo po dolgi debati o psih “priklepetale” tudi do sobotnega sklepa. Izkazalo se je, da je realna slika veliko kompleksnejša. Že samo na majhnem vzorcu našega avta smo našle izjeme, ki jih je bilo občutno preveč za potrditev pravila: ljubitelje mačk in psov, ljubitelje mačk in dojenčkov, ljubitelje dojenčkov in psov …

Da je kategorizacija (tako kot ta post) čisto nesmiselna in brezvezna, pa se je izkazalo na včerajšnjem filmskem večeru. Štirimesečni labradorček Čiko je sposkrbel za dokončno fluidnost kategorij, s tem, ko je omehčal tudi najbolj zavedno članico podvrste: hssd (homo sapiens sapiens dojenčko…filus?:S) – mene.

Kljub svoji novi ljubezni do psov in že obstoječi naklonjenosti do dojenčkov pa si (vsaj še nekaj let) želim predvsem življenja v odsotnosti joka, laježa in  mijavkanja …

*** pokroviteljski trepet po ramenih ob koncu branja: I warned you! ***

Ljubezenska tiralica

Opozorilo: Post se uvršča med moje skrajno resne tekste in je nastal kot posledica kisanja možganov ob neprekinjenem polnočnem delu in kopici še neobkljukanih obveznosti.

setalgmod.jpg

Ljubezenske težave so tisti segment problemov, ki si na problematični hierarhični lestvici uvrščajo na samo dno. Ponavadi v prepolni glavi preprosto zmanjka prostora za romantične sanjarije in ljubezensko problematiko, premosorazmerna situacija pa zaznamuje tudi moj real life in prostočasni urnik.

Po včerajšnjih kruhkih in obveznem babjem čveku v obliki pregleda aktualnih tračov in kranjske ljubezenske sheme (so childish, I know), sem ugotovila, da v klubu samskih vztrajno ostajam sama … pravzaprav ne samo sama, kmalu bom ostala edina brez resno-penzionistično-zakonske zveze.

Čeprav resno dvomim, da se bo moja ljubezenska slika v bližnji prihodnosti radikalno spremenila, se ljubezenske problematike lotevam skrajno sistematično. Iz trenutnega izbora skoraj dvomestnega številna potencialnih kandidatov in občasnih spremljevalcev, bom morala počasi visoko številko prefiltrirati do dolgočasne enice. Hmm … Evo, utopična ljubezenska tiralica bi izgledala nekako takole:

njegov IQ = +/- 30 moj IQ
prostočasne dejavnosti vključujejo igranje na kitaro (v kombinaciji z glasbenim talentom, seveda)
po žilah se mu maksimalno dvakrat na teden pretaka alkoholizirana kri, nikoli pa se pivski pohodi ne končajo z nezavestnim ležanjem pred mojo bajto ali pobruhanimi sedeži moje devetnajstke
ob imenih Foucault, Sartre in Saint-Exupery ne pomisli na francoski rokometni klub
obisk kina ga ne asociira zgolj na najstniško stiskanje v zadnjih vrstah
poseduje razorožujoče modre oči
odlikuje ga dober humor, ki variira od ironije, cinizma in črnega humorja, z enako vnemo pa prezira skret in seks šale
ko pride prespat, s sabo prinese zobno ščetko
zmenkov ne odpoveduje zaradi pobeglih hišnih ljubljenčkov, ki jih lovi po stanovanju, ali igranja strateških računalniških igric
kulturne dejavnosti mu ne predstavljajo nujnega zla za posledično preživeto noč z mano
je Britanec
njegovi prijatelji ustrezajo formuli iz prve točke
za obdarovanje ne izbira bonbonier in vrtnic, ampak inventivna darila, ki jih po možnosti izdela sam
njegov glasbeni profil ustreza mojemu ali pa je skrajno fleksibilen in tako pušča prostor za mojo glasbeno preizobrazbo
a.) kuha
b.) ne moti ga prehranjevanje iz konzerv in vrečk
(zadostuje ena od opcij)
nogomet ≠ smisel življenja
dopust preživlja na zanimivih destinacijah z nahrbtnikom na ramenih

stopnja izobrazbe je minimalno 3

– mirno prenaša moje teženje in agresivno-destruktivno-jezne momente
– ob besedi knjiga ne zatrdi ponosno, da je zadnjič bral za maturo – pa še to spletne zapiske

nedeljska kosila pri njegovi družini od mene ne terjajo aktivnih psihično-fizičnih priprav
izpolnjuje vsaj polovico točk s tega seznama
– me ima rad (oooOo)

Skromno, ha? Dotični seznam bo poskrbel, da bom v klubu samskih ostala obvezni inventar, če ne celo častna članica ali predsednica, moje ljubezensko življenje pa se bo v najboljšem primeru končalo s homoseksualno zvezo. Če se kdo prepozna v tiralici, pa naj se javi … 🙂

Alternativa Barryju Whiteu, sončnim zahodom in večerjam ob svečah

odgovor nočnemu obiskovalcu bloga …

Čeprav jo Slovar slovenskega knjižnega jezika definira kot čustveno poudarjeno idealizacijo stvarnosti, je romantika v individualnih slovarjih lastnega besednega zaklada radikalno spremenila svoj pomen. Romantika za večino ljudi ne predstavlja posameznikovih sanj, vizij in idealiziranih življenjskih predstav, temveč paket klišejskih ljubezenskih dejanj in celo predmetov, ovit z veliko pentljo kiča in osladnosti.  

Sama zavračam tovrstno romantiko. Ob rdeči vrtnici (v paketu z bonboniero z zvenečim ljubezenskim imenom) se ne raznežim, prizor počasnega plesa v dnevni sobi ob kaminu ali na terasi ob morju, ključnega elementa »romantične« hollywoodske produkcije, me na smrt zabava, večerja ob svečah v mirni restavraciji z ambientalno glasbo pa predstavlja pogost motiv mojih nočnih mor.  

Me odpor do romantike telenovel in drugokategorijskih knjig tipa Victoria Hall in Danielle Steele stigmatizira kot neromantičnega človeka? Ali v ozkem pojmovanju romantike ni prostora za manj konvencionalne in inventivnejše alternative?

 

 Moja romantika vztrajno hodi svojo pot. Z roko v roki ali sama, z dvignjeno glavo. Moja romantika so spontana darila, ki jih ni moč plačati z Moneto, so skrbno shranjena sporočila, nakracana na računih. Moja romantika so (sicer trivialna) ljubezenska pisma, osvobojena šablonizirane strukture in banalnih floksul – pa četudi spisana okorno; so trenutki zadrege in ponesrečeno-simpatičnih izkazovanj ljubezni; so marjetice, »narabutane« pri sitnih sosedih in prižgana večerja. Moja romantika so večeri, dopoldnevi ali jutra v dvoje: nora, polna smeha in isker; je CD z najinimi najljubšimi komadi (punk indeed) s home made ovitkom ali knjiga z odbitim posvetilom. Je otročje skakanje med curki vodometa, je norenje v blatu ob udarnem koncertu, je nepremičen pogled v oči, ki obeta in upa. Je preprosta, spontana in samosvoja. Je samo najina. Je samo moja.  

p.s.: Pa naj si po zadnjih stavkih še kdo upa zatrditi, da nisem romantična … 🙂