Category Archives: Cooltura

M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”

Advertisements

Harry je zakon!

Motovunske predpriprave, ki skrbijo za obvezno nabiranje kinematografske kondicije, so vključevale tudi premierno filmsko prebijanje skozi peti letnik Bradavičarke. Kot patološka oboževalka Harryja Potterja njegove pustolovščine redno spremljam od krstnega prileta na slovenske knjižne police. Čeprav je moje prvotno navdušenje nekoliko zbledelo ob kasnejši kričeči fami, še vedno vztrajno trdim, da je – kičastim lončkom, ogabnim TV reklamam in živopisanim brisačam navkljub – Harry še vedno zakon!

Ekranizacija petega romana ostaja v medli senci literarne sestre, vendar uspešno prikazuje ključno dogajanje. Obvezna mera hollywoodskih prijemov ostaja neobhodna, vendar osladnost ne odstopa preveč do inzulinske stopnje romana. Peta knjiga se mi je namreč v spomin izrisala predvsem po visoki koncetraciji kičastih vložkov v skrajno nepotterski maniri.

Vendar napeta zgodba, angleški humor in spretna metaforika zasenčijo osladne zdrse in bliskovito višajo moje hrepeneče pričakovanje sklepne knjižne porcije Harryjevih čarovnij.

Stoletni sij literarne zvezde severnice

 

Čeprav sem predviden datum objave dotičnega posta nonšalantno zignorirana ob pozabi ponedeljkovega mednarodnega dne mladinske književnosti, vseeno objavljam nekaj besed o pisateljici, ki je zaznamovala začetek moje bralne kariere.

Literarna zvezda severnica na književnem ozvezdju sije natančno sto let. Nekoliko mlajši so njeni nepozabni literarni otroci v podobi Pike Nogavičke, Emila iz Lönneberge, Blomkvista, Erazma in drugih junakov, ki zaznamujejo otroštva več generacij po vsem svetu. Poleg imaginarnih otrok literarni svet niti po pisateljičini smrti pred petimi leti ne pozablja njenega velikodušnega prispevka k mladinski prozi. S svojim premišljenim pisateljevanjem je začrtala radikalne literarne smernice, razbila toge moralne okvirje mladinske literature ter se neutrudno borila za pravice otrok, živali in nenazadnje za pravico do brezskrbne igre, domišljije in srečnih koncev.

»Pišem zase in za otroka v sebi,« je zatrjevala Astrid Lindgren. Pri pisateljskem ustvarjanju je mirno ignorirala vsebinske nasvete založniških kolegov, uredniška naročila in vključevanje ideoloških dimenzij. Hkrati se je nonšalantno požvižgala na takrat predpisano vzgojno-moralno funkcijo knjige, ki je legitimirala avtoritativno vzgojo in otroka potiskala na dno družbene hierarhične lestvice.

V delih švedske pisateljice so osrednji liki prav otroci. Brezskrbni, dobrosrčni, nesebični, pogumni in na koncu vedno srečni. Astrid Lindgren je svoj fiktivni literarni svet redno projecirala svoje srečno otroštvo na podeželju, ki so ga grobo prekinili malomeščanski očitki zaradi nezakonskega otroka. Negativne vloge tako tudi v njeni literaturi ostajajo rezervirane za opravljivke iz meščanskega sloja, ki se jim pridružujejo predstavniki privilegirane družbe.

Oddaljevanje od trendov mladinske proze tistega časa je utemeljevala tudi z revolucionarnim pisateljskim slogom. V času, ko je otroško literaturo zaznamoval pravilen jezik, realističen slog pisanja in striktno vzgojna sporočila, se je literarni svet Astrid Lindgren približal humorističnemu in satiričnemu tisku, kar je bilo za mnoge ne samo neprimerno, temveč celo vulgarno.

Njeno krstno pisateljsko delo Pika Nogavička je prav zaradi vulgarnosti doživelo številne cenzurirane priredbe, nekorektne prevode in prepovedi. Pikina priljubljenost v otroški javnosti pa je pisateljico izstrelila v literarno ozvezdje in jo posedla na uredniški stol založbe Raben, na katerem je mladinsko literaturo kritično prebirala več desetletij.

Urednikovanje ni izključevalo pisateljske dejavnosti. Življenje Astrid Lindgren je bilo razpeto med popoldansko uredniško službo in zgodnjejutranjim stenografiranjem v postelji, ki je rojevalo nove literarne junake. Nastala je znamenita kriminalna trilogija Mojster detektiv Blomkvist pa Otroci iz Hrupne vasi, Bratec in Kljukec s strehe, Erazem in Potepuh, Emil iz Lönneberge, Brata Levjesrčna in razbojniška hči Ronja.

Kombinacija zdravega humorja, izčiščenega literarnega sloga in ubesedovanja otroških želja, tegob in strahov je postala globalna formula za uspešno mladinsko književnost. Literarna dela njene »izumiteljice« pa so še vedno usidrana med nepogrešljivim mladinskim čtivom, ki tudi ob časovni distanci ostaja enako aktualno in privlačno.

Daljše posvetilo avtorici mojega otroškega seznama najljubših knjig lahko preberete v pisateljici posvečeni Teoremi na Radiu Študent.

Nedokončane zgodbe

 

V minulem tednu nisem zanemarljala svoje običajne prakse rednih kulturno-umenitniških aktivnosti. Med sprehajanjem po razstavnem prostoru Bežigrajske galerije, stremenju na oder Prešernovega gledališča in budnem spremljanju veščih plesnih korakov slovenske plesne “elite” sem se spoznala z novim umetniških trendom v obliki nezaključenosti zgodbe in odprtosti konca. Dom se je končal z dramaturgičinim spraševanjem o koncu, ob popolnoma enaki sceni se je spustil tudi zastor Cankarjevega doma, posebnost Železnikarjeve digitalne poezije pa je tako ali tako prav v nedovršnosti ustvarjalnega procesa.

Koncept nedokončanosti zgodbe mi je bil takoj všeč. Nikoli nisem marala koncev ter z njimi povezanih slovesov in poslavljanj. Hkrati pa sem ob razmišljanju o koncih prifilozofirala do spoznanja, da pravzaprav nobena zgodba ni nikoli povsem končana. Smrt ne izbriše posameznikovega življenja v spominu drugih, že “končani” projekti (p)ostanejo del tebe – če ne v mislih, vsaj kot alineje v CV-ju, stare ljubezni pa živahno poplesavajo po podzavesti tudi po fizično-emocionalnem slovesu.

Pravljične sintagme s “srečnim življenjem do konca svojih dni” in filmski The Endi, obvezno izpisanimi  s skrajno kičastimi črkami, so rezervirani za imaginarne zgodbe. Realne zgodbe so drugačne. Realne zgodbe so nedokončane. Misel na konec je pač preprosto pretežka …

Izbruh garažne nažigancije

Letošnjo participacijo v komisiji kranjskega predizbora za Rock Otočec sem sprejela kot obvezno vsakoletno prakso, brez velikega navdušenja. Pred nekaj leti so bili koncerti neuveljavljenih bendov, ki so na odre zabačenih pajzlov prilezli direktno iz svoje garaže, v mojem planerju zapisani nemara vsak teden. Sčasoma se je moj koncertni entuziazem razblinil, moj glasbeni fokus pa se je osredotočil na skrbno izbrane koncertne dogodke.

Tako sem kar malo pozabila, kako zabavni so lahko prvi špili pravkar izvaljenih rockerjev. Noreče lokalne fenice, ki se vreščeče objemajo pod odrom in mrzlično lovijo bobnarske palčke. Pa inventivna besedila o kuhanju štruklov, podražitvah bencina in debelih hrčkih. In seveda ekshibicionizem potencialnih zvezdnikov, ki po vzoru mtvjevskih idolov preizkušajo pozerske geste in zveneče povezovalne fraze.

Glasbeni večer na Izbruhovem kulturnem bazenu je bila zabavno-privlačna popestritev petkovega večera, ki me je opomnila, da moram spet obuditi nekdanje nadvušenje za odpiranje garažnih vrat še anonimnih glasbenih entuziastov.

Novi premiki glasbenega vedenja

Listen to Nebukadnezar

Po včerajšnjem promocijskem koncertu moje omiljene zasedbe Moveknowledgement v Gali hali (na katero sva s Samotom skoraj zamudila zaradi triurne filmske monotonije v Dvoru) in današnjem celodnevenem poplesavanju ob aktualni plošči Listen to Nebukadnezar, sem prepričana: Moveknowledgement so preprosto odlični!

Listen to Nebukadnezar (Kapa Records, 2007), tretji studijski album novomeške zasedbe Moveknowledgement, je otvoril novo kreativno obdobje skupine in slovenskemu glasbenemu trgu ponudil izdatno bero kakovostnega zvočnega materiala.

Album, naslovljen po biblijskem vladarju Babilona, nepričakovano, a premišljeno nadaljuje evolucijsko pot zvočnega razvoja zasedbe. Po funky prvencu Sun Sun studijsko nadaljevanje pod imenom Ant People ponudi učinkovito kombinacijo različnih žanrskih trendov, spretnega rimanja frontmana N’Toka in zvenečega ženskega vokala. Aktualni album se oddalji od smernic predhodne plošče in preseneti s spremenjeno postavo ter posledično osveženo zvočno sliko. Listen to Nebukadnezar ob odsotnosti Sandrinega vokala in trobilske sekcije prinese še več zvočnega eksperimentiranja, agresivnih momentov z destruktivnimi kitarskimi vložki in N’Tokovimi jeznimi kriki ter še pestrejši žanrski konglomerat.

Zasedba neobremenjeno prepleta širok spekter stilov in glasbenih tradicij v obliki reggaeja, duba, funka in hiphopa, osvobojenih žanrskih stereotipov. Eklektično godbo dopolnjujejo hitrojezične rimarije z obvezno družbenokritično ostrino. Miha Blažič – N’Toko s premišljeno sestavljenim besednim kolažem in močno sporočilnostjo znova upraviči naslov državnega freestyle prvaka in samo ime skupine.

Kljub studijski kakovosti glasba Moveknowledgementov najbolje zaživi ob neposredni odrski interakciji. Po krajši slovenski turneji, ki jo je odprla uradna promocija albuma v Gali hali, trenutno pozitivne vibracije širijo v tujini, domače klubske odre pa bodo znova zatresli pozno spomladi (med drugim tudi na Izbruhovem kulturnem bazenu, 12.5, in Drugi godbi, 25. 5.).

Do majske koncertne priložnosti poplesavanja na sveže jungle-dub-hiphop harmonije bo glasbene vrzeli zapolnjevalo vrtenje aktualne plošče, ki v slovenskih alternativnoglasbenih krogih že kandidira za najboljši studijski izdelek leta. Povsem upravičeno. Kakovosten zvočni trk raznolikih glasbenih smernic, kreativnega avtorskega pristopa in prvovrstne hiphop lirike se združuje v nespregledljiv glasbeni fenomen, ki si nedvomno zasluži pozornost.

Kubrick: »Kar se da napisati in misliti, se da tudi posneti«

m Da uravnovesim običajno egotripaško tematiko svojih postov, Proserpinin blog včasih opremim tudi s kakšnim širše družbenim, političnim ali kulturnim prispevkom. Ker coolturna kategorija vztrajno sameva, jo razrešujem osamljenosti z zapisom o ameriškem filmskem umetniku Stanleyju Kubricku.

kubrickcovers.jpg


Stanley Kubrick je v skoraj šestih dekadah filmskega ustvarjanja podpisal zajetno in predvsem kakovostno filmografijo, ki je radikalno zaznamovala filmsko zgodovino in vplivala na kasnejše režijske trende. V kanone nemara vseh velikih cineastov se ameriški režiser uvršča predvsem s filmi 2001: Odiseja v vesolju, Dr. Strangelove, Peklenska pomaranča, Široko zaprte oči, Sijanje in Lolita.

Kot režiser je bil znan po svojem brezkompromisnem stremljenju k popolnosti, premišljeno izpopolnjeni režiserski viziji in nepopustljivosti do svoje ekipe. Njegove ekscentrične karakteristike so filmske sodelavce polarizirale med njegove velike prijatelje (Tom Cruise, Kirk Douglas) in očitne nesimpatizerje. Javnost ga je ob medijski zadržanosti in misteriozni zasebnosti označevala vse od samotarskega genija do megalomanskega lunatika.

Režisersko taktirko je prvič zavihtel s pomočjo mladostniških fotografskih zaslužkov. Kot najstnik, ki ga je, kot pravi sam, »zanimalo vse razen šole«, je svoje slabe ocene »stabiliziral« z odličnimi fotografijami, ki jih je od šestnajstega leta prodajal priznani reviji Look. Po treh kratkometražnih filmih je amatersko prestopil k celovečercem. Po krstnem režijskem poskusu s filmom Fear and Desire, ki se ga je kasneje sramoval in ga prepovedal za uporabo v retrospektivah, mu je hollywoodska vrata odprl Ubijalčev poljub (Killer’s Kiss). Film Steze slave (Path of Glory) je svoj naslov upravičil v režiserjevem življenju. Poleg korakanja k uspehu je s filmom Steze slave Kubrick definiral svoj filmski jezik, ki je etiketiral vsa nadaljnja dela.

Premišljena kompozicija, dolgi prizori, distanciran slog z odsotnostjo nežnosti, izčiščena simbolika in značilna kontroverzna drža, ki jo je obdržal ne glede na filmsko tematiko in žanr. Prav slednji režiserju ni postavljal okvirjev. Stanley Kubrick se je namreč suvereno sprehajal med različnimi žanri in enako učinkovito pristopil h komediji (Dr. Strangelove), k znanstveni fantastiki (2001: A Space Odyssey), grozljivki (Sijanje), zgodovinskemu spektaklu (Barry Lyndon), vojnemu filmu (Full Metal Jacket) ali psihološki drami (Široko zaprte oči).

Srčni napad štiri dni po zaključku montaže Široko zaprtih oči je končal režiserjevo kreativnost. A ne njegovega uspeha, ki je dobil mitične razsežnosti. Natančno sedem let po smrti njegovih šestnajst filmov še vedno polni kinematografske sporede, domače filmske zbirke in sezname kultnih režijskih mojstrovin.