Proserpinina turška prihodnost

Intenzivne predturške priprave poleg kupčkanja oblek in ostale šare, še zadnjih birokratskih izzivov in predvsem štafetnega kofetkanja predstavlja tudi iskanje odgovorov na številna vprašanja, ki se mi porajajo ob misli na turško življenje. Na svojih mentalnih sprehodih sem nekajkrat zavila tudi na območje komunikacije. Čeprav imam novo web kamerico in vse sodobne četerske programe, ne morem mimo svojega malodane najljubšega orodja za vzdrževanje stikov – bloga. Spletne komunikacijske niti bom seveda vestno tkala še naprej, razmišljam pa o najbolj ugodni rešitvi, ki bi zadovoljila širši sorodstveno-prijateljski krog, ki navdušeno namiguje na blogersko ubesedovanje svojih turških izkušenj, in hkrati pred taistimi akterji obdržali svojo skrivnost dvojnega blogerskega življenja.

V mojih kompleksnih notranjih monologih (ko se vmešajo imaginarni prijatelji tudi dialogih) se tako rojevajo polemike: Naj odprem “potovalni” blog v Urošovem stilu in link pošljem informacij željnim sorodnikom? Naj svoje turške pustolovščine upovedujem na Proserpini in s posredovanjem naslova sorodnikom razkrijem svoj blogerski alter ego, blog pa obremenim s komentarji o tem, kako me pogrešajo in naj pazim nase? Ali naj obdržim Proserpino in odprem še nov blog ter se tako pridružim multiblogerjem, kot je Saša? Ali pa obdržim Proserpino, ne spremenim njenega “koncepta”, starše in kolege pa obveščam preko drugih sporazumevalnih kanalih? Kompliciram, ha?