S skrajno važnim glasom in ponosno dvignjeno glavo oznanjam svoj krstni športni uspeh: uspešno prekolesarjen maraton Rekreatur, na katerem sem se mučila, trudila in nenazadanje zabavala minuli konec tedna.
Navdušene krike “Gremo na morje!”, ki so odmevali na vlaku KR-KP, so kaj hitro preglasili strele, grmenje in močne dežne kaplje. Čeprav smo optimistično zrli v temne oblake, upajoč na radikalni vremenski preobrat, smo Rekreatur otvorili povsem premočeni. Prve kilometre ob vzponu na Gažon smo kljub usodni kombinaciji vode, vetra in ubijalskega naklona klanca prestali zgolj z dvema padcema v ekipi, Mojca pa je skromno število poškodb protestno povišala še s srečanjem svojega hrbta in betonskih tal v motelu.
Da so se naši redni pozdravi soncu obrestovali, nas je prepričalo pravo primorsko vreme naslednjega dne. Obratno sorazmerno superlativna od vremena pa je bila petkova trasa, ki je v 120km nanizala neprizanesljive vzpone (za kar 1500m višinske jih je bilo!!), med katerimi sta izstopala Sv. Anton in Črni Kal. Kljub dopinškim rešitvam s teranovim likerjem, energijskim ploščicam in hektolitri isostarja, je energija neustavljivo hlapela, k destimulaciji pa je pripomogla tudi kljuvajoča bolečina v kolenih dveh članic razvpitih KŠK bejb. Do Postojne smo ponovno nakopičile ennergijske zaloge in ob pozdravih novih oboževalcem glasno pribrzele pred postojnsko jamo, od koder nas sotekmovalci in hkratni častni člani našega fun cluba odpeljali do “našega” kmečkega penziona.
Kmečki zajtrk z jajci, skuto in domačim kruhom nas je izdatno podprl za drugo maratonsko etapo. Po 14-kilometrskem ogrevanju smo zagrizli v novo traso, ki je bila tokrat bolj prizanesljiva. No, vsaj s krutimi vzponi in ubijajočimi višinskimi razlikami. Prizanesljiva pa vsekakor ni bila z Mojco oz. Andrejko, ki jo je že pred polovico opremila z novo serijo ogabno krvavih ran, oteklin in modric. Zaradi poškodbe še zdaleč nismo zagnale koles v bližnjo koruzo, temveč ob motivacijski podpori štrudlja na rašiškem KT-ju, navijaškega rafala mojega širšega sorodstva v Dvoru in postanka “levo, levo” “le uspele“, kot bi rekla moderatorka Andreja, prikolesariti na cilj v Dolenjskih Toplicah. Zaključku etape smo veselo nazdravili z obveznim cvičkom, večerno zabavo pa so “potencirali” proiskraši, ki so nam kot pravi zvesti navijači sledili celo v isto gostišče (in na isto posteljo, a pustimo zdaj to …).
Novo jutro je poleg razbolelih udov pripeljalo tudi zadnjo etapo. Fantje so pri zajtrku skrbno skovali taktiko za zmago, ženski del ekipe pa se je bolj kot s strateškimi vprašanji zaskrbljeno ukvarjal z zmožnostjo prekolesarjenja še zadnjih vzponov. Čeprav je profil tokratne etape narekoval krute vzpone, smo zaključnih 120km preletele lahkotno in veselo. Spotoma smo s polno vrečko daril pozdravile romske navijače, se osvežile na Bogenšperku in prešerno sestavljale pevsko-navijaške stihe med izgubljanjem po domačih gorenjskih vaseh.
Zaključni prizor v kadre fotografskih objektivov naših navijačev v zlati rez postavi 11 navdušenih kolesarjev, ki se po odprtju (ali raje odpiiiranju, ane Bojan :)) šampanjca navdušeno vrže v kranjski vodnjak.
Še nekaj zaključnih informacij. Taktika “levo, levo” je naše fante pripeljala na 2. mesto, bejbe pa smo bile prav tako odlične 13. Neuradno so bili naši fantje vseeno razglašeni za moralne zmagovalce (zajebi laptop, kalkulatorje in GPS), naša spremljevalca na najboljšo obtekmovalno podporo, punce za ekipo z največ oboževalci (heh), vsi skupaj pa za dream team Rekreatura! 🙂 Pa skromnost na stran …
proserpina.wordpress.com 
