m Da uravnovesim običajno egotripaško tematiko svojih postov, Proserpinin blog včasih opremim tudi s kakšnim širše družbenim, političnim ali kulturnim prispevkom. Ker coolturna kategorija vztrajno sameva, jo razrešujem osamljenosti z zapisom o ameriškem filmskem umetniku Stanleyju Kubricku.
Stanley Kubrick je v skoraj šestih dekadah filmskega ustvarjanja podpisal zajetno in predvsem kakovostno filmografijo, ki je radikalno zaznamovala filmsko zgodovino in vplivala na kasnejše režijske trende. V kanone nemara vseh velikih cineastov se ameriški režiser uvršča predvsem s filmi 2001: Odiseja v vesolju, Dr. Strangelove, Peklenska pomaranča, Široko zaprte oči, Sijanje in Lolita.
Kot režiser je bil znan po svojem brezkompromisnem stremljenju k popolnosti, premišljeno izpopolnjeni režiserski viziji in nepopustljivosti do svoje ekipe. Njegove ekscentrične karakteristike so filmske sodelavce polarizirale med njegove velike prijatelje (Tom Cruise, Kirk Douglas) in očitne nesimpatizerje. Javnost ga je ob medijski zadržanosti in misteriozni zasebnosti označevala vse od samotarskega genija do megalomanskega lunatika.
Režisersko taktirko je prvič zavihtel s pomočjo mladostniških fotografskih zaslužkov. Kot najstnik, ki ga je, kot pravi sam, »zanimalo vse razen šole«, je svoje slabe ocene »stabiliziral« z odličnimi fotografijami, ki jih je od šestnajstega leta prodajal priznani reviji Look. Po treh kratkometražnih filmih je amatersko prestopil k celovečercem. Po krstnem režijskem poskusu s filmom Fear and Desire, ki se ga je kasneje sramoval in ga prepovedal za uporabo v retrospektivah, mu je hollywoodska vrata odprl Ubijalčev poljub (Killer’s Kiss). Film Steze slave (Path of Glory) je svoj naslov upravičil v režiserjevem življenju. Poleg korakanja k uspehu je s filmom Steze slave Kubrick definiral svoj filmski jezik, ki je etiketiral vsa nadaljnja dela.
Premišljena kompozicija, dolgi prizori, distanciran slog z odsotnostjo nežnosti, izčiščena simbolika in značilna kontroverzna drža, ki jo je obdržal ne glede na filmsko tematiko in žanr. Prav slednji režiserju ni postavljal okvirjev. Stanley Kubrick se je namreč suvereno sprehajal med različnimi žanri in enako učinkovito pristopil h komediji (Dr. Strangelove), k znanstveni fantastiki (2001: A Space Odyssey), grozljivki (Sijanje), zgodovinskemu spektaklu (Barry Lyndon), vojnemu filmu (Full Metal Jacket) ali psihološki drami (Široko zaprte oči).
Srčni napad štiri dni po zaključku montaže Široko zaprtih oči je končal režiserjevo kreativnost. A ne njegovega uspeha, ki je dobil mitične razsežnosti. Natančno sedem let po smrti njegovih šestnajst filmov še vedno polni kinematografske sporede, domače filmske zbirke in sezname kultnih režijskih mojstrovin.
proserpina.wordpress.com 
Med urejanjem kategorij sem ugotovila, da sem (skromno) ljubezensko kategorijo poimenovala po Kubrickovi kultni komediji (,ki jo priporočam vsem ljubiteljem nekonvencionalnih komedij).
clockwork orange mi je bil vsec (malcom mcdowel seka!), ostalo pa niti ne.
odiseja 2010 mi je bla bol usec. Kubrikova je mela zivcno musko in smesne efekte. Nisem mel potrplenja. Mislim da je niti enkrat nisem gledal do konca. Vedno me mine takrat ko se ena kelnarca sprehaja ene 15 minut po uni kugli.
Eyes Wide Shut je kar kul … pa ne (samo) zaradi erotičnega naboja in Toma Cruisa 🙂
Odiseje tudi sama še nisem pogledala do konca … 🙂
Kubrik je pa zame legenda filmografije! Najprej popravek, zgresila si ime enega filma .. je Full Metal Jacket (ne meNtal … tokrat ne 😉 ) Pregledal vsa Kubrickova dela … in osebno sta mi najbolj pri srcu The Shining (a so to mojstrovino res prevedli kot ‘sijanje’ ??) in pa Dr. Strangelove (s podnaslovom ‘How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb’). Trick, moras se zavedat, da je bil to eden prvih filmov s tako ogromno kolicino avdio-vizualnih efektov – halo … pisalo se je leto 1968 ko je stvar prisla v kinematografe !! Je pa tudi NASA (clanka trenutno ne najdem – je pa nekje) preej idej – zlasti o skafandrih – prevzela ravno po Kubrickovih interpretacijah zapisov z ZF knjigah.
Dalje … mislim da si polek fenomenalnega Barry Lyndon-a pozabila omeniti se eno, precej bolj znano zgodovinsko dramo – Spartakus !
Drugace sta mi pa ravno Stanley Kubrick in Milos Forman (One Flew Over A Cuckoo’s Nest) ‘unicila’ moje gledanje filmov – katerikoli film pogledam, se mi zdi da je le bleda senca njinuh filmov – v smislu reziranja in predstavljanja zgodbe. Ocitno tako je… or is it just me 😉
U kasn dolg komentar … se bom poslovil z naslednjimi besedami: seven point six two millimeters …….. full metal jacket ! 🙂 🙂
Forman pa meni osebno ni tako za “dol past” …
OK, Hair mi je itak kul … let nad kukavičjim gnezdom, Man on Moon in Larry Flint mi pa niti niso taki filmski presežki, kot trdijo mnogi …
A veš, da sicer Forman pripravlja nov film? Amarillo Slim bo zunaj naslednje leto …
Ya ya ! Odiseja v veselju. To ! Aj fil slavenija.
Oooo, tole je pa tak prepoznaven RŠ slog, da bi ga prepoznala, četudi ne bi vedela. 🙂
Se pa lahko pohvalim, da mi je po nekih šestih poskusih uspelo gledati Odisejo od začetka do konca. Vendar moram hkrati priznati, a sem se nekje na koncu (pri ne vem katerem Straussovem valčku) izgubila.
Jao Pina!!! 🙂
Odiseja v veselju, Full Mental Jacket … pa kaj je z mano?!?!
Ravno pred enim tednom sem prebrela Freudovo Psihopatologijo vsakdanjega življenja, ki raziskuje psihološke izvore npr. napak v pisanju … menda to ni naključno, temveč se v podobnih lapsusih reflektirajo podzavestne fobije.
Čeprav se mi zdi, da bo v mojem primeru predvsem nepozornost, utrujeni prstki in običajna zmedenost.
Centrifuzija: Kaj je erešovsko? Zavračanje Formana? 🙂
Oh jaz, nevedna glava, ne vem kaj je to RŠ! Renault Šport ? 😉
Radio Študent 🙂
Tadej: Ali pa Rogaška Šlatina. 🙂
Pina: Slog! Slog pisanja.
Bravo jest!
Slog je precej nedvoumna beseda, tako da res ne vem, kje se je zataknilo v procesu odkodiranja …
Sicer pa mi je očitno erešovski slog pisanja že tako zlezel pod kožo na prstih, da se spretno prikrade tudi v moje ne-RŠ zapise … 🙂
(btw: Tadej, ti še nisi v Ameriki?)
ja zdele pocas po nasem casu (20.20) bi mogel priletet v LA. In pade v cas 8 ur nazaj…hehehe 🙂 jst pa bl zalostna 😦
oooo srečko! Bomo redno spremljali njegovo blogersko oglašanje!
Špela, saj ne bo tako hudo – s svetlobno dolgim knjižnim seznamom in kreiranjem bloga pa sploh ne. 😉
Če boš pri volji za kakšne literarne debate ali objokovanje ljubezni, se lahko zmeniva za kavo. 🙂
si vedela da je kubrick zivel v hisnem priporu in da je bil vsak njegov korak nadzorovan s strani cie?
Resno? Ne, tega nisem nikjer našla …
oo hvala pina.. jutri grem v knjiznico!! Ceu uspeh!! 😀
Poročaj o bralnih uspehih, ok? 🙂
od odiseje dalje je bilo njegovo zivljenje cisto v pizdi. posebej, ko je za vlado posnel pristajanje na luni in v pesek dal svojo sliko. cela ekipa je bila ubita nekje v indoneziji, kubrickov lajf je pa bil le se srhljivka.. sem gledal en dokumentarec o tem..
Kubrickova režija pristanka ni bila nikoli zares priznana, se mi zdi …
No ja, četudi so predvidenja, je zanimivo …
Ko omenjas brezkompromisno stremljenje k popolnosti, mi pade na pamet se eno drugo ime: Terence Malick. Sicer cisto nekaj drugega, ampak odlicno, poeticno, popolno. Tipo je tak perfekcionist, da je do zdaj posnel vsega 4 filme. Skratka, za priporociti.
@Marko: Sam sem tudi skoraj padel na tisti “dokumentarec”. Poglej ga bolj pozorno in bos videl, da je film v bistvu conspiracy theory spoof. Skratka joke.
Meni je bil Barry Lyndon zelo všeč, zelo je lep ta film. Pa Odiseja 2001 je bila zame izjemno filmsko, mogoče kar religiozno doživetje. Cenim pa vse njegove filme zato, ker je stvari tako temeljito domislil.