Medtem ko se blogosfera pogumno brani vladne cenzorske roke, se kritično sprašuje o svobodi (spletnega) govora in enotno protestira proti totalitarnim razritjem blogerskih vrtičkov, je moj vsakdan znova v fazi normaliziranja. Z zaključkom izpitnega obdobja sem včeraj razpustila študijsko karanteno in svoje mize navdušeno olajšala kilogramov težke (v obeh pomenih besede) študijske literature. Včerajšnji finale je bil zasičen s čustvi. Dopoldne je zaznamoval prvi izpitni padec, ki je pustil ogromno čustveno buško, zaključna pika na zadnjem izpitu pa je solze (ok, ni bilo tako hudo) obrisala z evforičnim smehom.
Čeprav pričakovanja in načrtovanja niso povsem izpolnjena, sem blazno vesela ponovnega življenja v odsotnosti socialne izolacije. Svoje družabnoživljenjsko povprečje sem včeraj z Marušo & co zviševala na ljubljanski žurerski liniji Orto – Metelkova, ponovna socializacija pa bo z različnimi družabno-žurerskimi aktivnostmi zaznamovala še ves prihodnji teden.
Juuuhuuu!
Pina, šele včeraj prvič padla? Joooj, pomojem si šele zdej dožvela pravi krst študentarije 😀 Eni smo že stari mački … če je pa tko fajn hodt na izpite, sploh v 4. 😀
Hja, častim za vstop med študente 🙂
Od 17 narejenih izpitov verjetno res ni tako kritično, če 1 padeš …
(res dobra tolažba)
Aja, sicer sem padla TMK 🙂 🙂
TMK … mislm, daj to tm nekej normalnga. Res krasn, da grem jest prvič šele lahko septembra. In kakšna je možnost, da takrt nrdim? Eeeem, mejhna. 😀
Bomo poletne žurke in morje zamenjale z debelo skripto in mislijo na Jontesa 😉
Can’t wait 😉