Pot v ameriško vojno zakulisje

POT V GUANTANAMO

Ko se pred dobrimi petimi leti trije Britanci pakistanskega porekla odpravijo na prijateljevo poroko v bližnjevzhodno vojno osišče, si ne predstavljajo, da bodo čez nekaj let svetovni javnosti razkrivali zgodbo o neusmiljenem mučenju v ameriškem vojaškem oporišču Gunatanamo na Kubi.

Pakistanska odprava glavne protagoniste zgodbe odpelje tudi v sosednji Afganistan, ki ga ob njihovem prihodu zatresejo prve ameriške bombe. S sumljivim vzhodnjaškim videzom jih Američani bliskovito etiketirajo kot talibane in jih obtožijo sodelovanja s sovražnikom svobode številka ena, Osamo Bin Ladnom. Po daljšem zaslišanju njihovo usodo zapečati premestitev v kubanski zapor Guantanamo in triletna borba za preživetje ob minimalnih življenjskih pogojih.

Njihovo zgodbo je preko filmskega medija predstavil režiserski tandem Mata Whitecrossa in Michaela Winterbottoma. Slednji je v svojem desetletnem vihtenju režijske taktirke podpisal opus štirinajstih filmov, ki ga med drugim polnijo tudi Dobrodošli v Sarajevu, Pravljična dežela, 9 orgazmov in 24-urni žurerji.

Pri ekranizaciji guantanamske zgodbe je britanski režiser znova uporabil svoj značilni režijski pristop v obliki kombiniranja različnih naracijskih tehnik. Igrani film se redno prepleta z elementi dokumentarca, kot so arhivski posnetki, intervjuji z udeleženci in izjave mednarodnih političnih akterjev. Neposredno komuniciranje z gledalcem film vzpostavi tudi z uporabo živih posnetkov z ročno kamero.

Film Pot v Guantanamo nam s potrebno filmsko ostrino ponuja vpogled v zakulisje ameriške represivne politike, nas sooča z novodobnimi oblikami rasne in verske nestrpnosti ter nas opominja na stereotipno zahodnjaško definicijo vzhoda.

Po spletni guantanamski poti se lahko sprehodite na www.roadtoguantanamomovie.com

Advertisements

2 responses to “Pot v ameriško vojno zakulisje

  1. Nisem vedel da se (hard) rock glasba lahko uporablja tudi v namene mučenja… noro. Zanimive so mi tudi metode zasliševanja, kako so zavezniki poskušali ustvariti svojo resnico.

    Mogoče kdo ve, zakaj so imeli ujetniki ob prihodu v Guatanamo (in že ob samem vkrcanju na letalo) na glavi črna očala in naglušnike za ušesa (pazniki so se pa na ves glas drli nanje)? To fotografijo je mogoče videti tudi na zgoraj omenjeni spletni strani v rubriki “Get active)”.

  2. Podobne metode zasliševanja spadajo pod stalne prakse “iztiskavanja” resnice iz sovražnikov. Je pa grozno in smešno obenem, ko gledaš vztrajne zasliševalce, ki fante prepoznavaju na motnem posnetku Bin Ladnovega govora.

    Glede glasbe: glasba je bila že od nekdaj eno osnovnih mučilnih sredstev, še posebno v azijskih kulturah. Stalno ponavljajoč se glasbeni motiv, predvajan v celicahk, je na zaporniku na primer pustil resnejše posledice kot vsako fizično mučenje.
    (na to se spomnim vsakič, ko slišim Saško Lendera …)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s