Liffe is life

Ljubljanski mednarodni filmski festival v zadnjem tednu izdatno zapolnjuje moj prosti in hkrati delovni čas z vsakodnevnim spremljanjem aktualnih projekcij, radijskimi festivalskimi termini in celo vključevanjem obravnavanih tematik v “šolske” naloge. Kljub navdušenju ob široki filmski ponudbi, ki presega običajno vrtenje ameriških uspešnic v ljubljanskih kinematografih, mi natačnejši pregled letošnje programske sheme vzbuja kar nekaj kritik in vprašanj.

Že od samega začetka spremljanja festivala me zbada festivalska konceptualna ohlapnost, ki v programsko shemo redno uvršča tako premiere vodilne svetovne produkcije, ekstravagantne filme s specifično filmsko poetiko in aktualne trende evropskih festivalov.

Glede na to, da je Liffe del programa Cankarjevega doma in ima zelo nizek proračun v smislu dotacije subvencijskega denarja, je bila programska orientacija pogojena s tem, da festival lahko preživi, da lahko raste. Seveda sem se odločila za generalno linijo prezentacije, »overviewa«, predstavitve najmočnejših filmskih imen in festivalsko najbolj uspešnih produkcij,” festivalsko orientacijo opravičuje programska direktorica Jelka Stergel.

Hkrati je precejšnje razočaranje izbor Perspektiv. Sekcija, ki nam predstavlja nove avtorje, nam ne predstavi novih avtorskih prijemov. Ponavljata se tematika in način njenega prikazovanja. Prevladujejo zahodni narcizmi, usmerjenost na posameznika, osebne krize in ljubezen. Opazno je tudi vedno previdno in korektno tematiziranje socialnih problemov, vse skupaj pa je izpeljano v klasični filmski naraciji. Trije filmi, ki med sedemnajstimi perspektivami obljubljajo drugačne izrazne tehnike in preseganje ustaljenega filmskega pripovedovanja zgodb ne prihajajo iz Evrope. Argentinski Ko ure minevajo, ter iranska Ljudje pri delu in Zamrznjen čas izstopajo po svoji usmerjenosti v podobe neodvisne od teksta, fotografijo, atmosfero in nelinearno pripoved.

Prezreti ne moremo niti odsotnosti slovenske produkcije. Čeprav je septembrski Festival slovenskega filma postregel s petimi slovenskimi celovečerci, na Ljubljanskem filmskem festivalu domačo produkcijo zastopa le film Warchild, ki etiketo slovenskega opravičuje zgolj z domačim producentom. Ostali slovenski producenti, ki so odgovorni za prijavo filma, se očitno niso dovolj angažirali, da bi se plasirali skozi Liffe, saj kakovoste zahteve, kot poudarja programska direktorica Jelka Stergel, niso v prvem planu: “Neizpolnjevanje kakovostnih standardov absolutno ni  problem. Kakršenkoli že je, vsak je dober – bom rekla zelo konstruktivno. Seveda tega ne razumite kot pristajanje na nekakovosten slovenski film.”

Festivalska politika je poleg načela Kakršen koli že je, vsak je dober, sporna tudi pri načrtih o razvoju Liffa. Na vprašanjen o nadaljni usmeritvi Liffa v tako imenovani »festival dogodka« z distancirane pozicije nekdanje direktorice Jelka Stergel odgovarja:
Tukaj ni vprašanje, ali se meni zdi fino, da imamo Liffe kot programski festival, ali pa bi bilo dobro to nadgrajevati v bolj močen festival z bolj poudarjenimi prireditvenimi aktivnostmi, poslovnim delom, z večjim angažmajem okrog filmskih igralcev in zvezd – to ni vprašanje, to je nujnost!”

Kljub vsemu pa ostaja vprašanje,  koliko pravim slovenskim cinefilom zares pomenijo rdeče preproge in ogledovanje znanih obrazov.

Da ne bo pomote, Liffe je vsekakor odlično poživilo slovenskega filmskega mrtvila in kakovosten in učinkovito organiziran festival. V postu sem pač zgolj zbrala nekaj očitnih kritik, ki stabilizirajo s superlativi opremljene prispevke o festivalu v blogosferi …

Post je povzet po festivalsko obarvanem Kinobaru, ki sva ga za RŠ posneli z radijsko kolegico Ivo.

Advertisements

22 responses to “Liffe is life

  1. Liffe pa spaja ekraniziran svet z realnostjo tudi na drugih nivojih …
    Primer je včerajšnje srečanje / spoznanje (?!) Betke na projekciji filma Picerija Kamikaze 🙂

  2. Juhu, znam vstavljat linke 🙂

  3. Krasn post! Sedi pet …

    p. s. Vidim, da Stergelova ne dela več problemov s priimkom 😉

  4. Uf, si se jih pa pošteno lotila 😉 Meni je bil njihov program kar všeč, ker mi že tako ni zneslo it pogledat niti vsega, kar sem si zastavila. Mi je pa še najbolj pri srcu Ekstravaganza, posebej zaradi lasnkih Dumplings.

    Zgleda, da bo treba posnet kak dober slovenski film, da se drugo leto to ne ponovi 😉

    Za bolj alternativne filmske okuse ostajajo razni mini festialčki po sloveniji in lepota piratskega downloadanja cdjev.

    Mogoče pa bi morali začeti kako neodvisno projekcijo po našem izboru ;)…

  5. Ja problem, ki se pojavi pri zlo rabi mule, je da ne poseduje kakšnega bolj alternativnega reperutarja + praviloma so ti filmi v japonščini, korejščini, francoščini ali kakšnem drugem tretjerazrednem jeziku, za katere subtajtli ne obstajajo.

    Tko, da se kr splača it na liffe, če ne druzga se moja duša napase malce neameriških filmov.

    PS. ja, moj hobi je nadlegovanje drugih blogerjev pred začetkom predstave. Enkrat sem imela priliko takole nadlegovati Jagodo, pa sem si premislila, ker se je v preteklosti prevečkrat dogajalo, da nadlegovani ni bil tisti katerega sem mislila da je. Maybe next time. ;))

  6. pri meni ti je uspel …za ceno mojega skrajno presenečenga izraza na obrazu ob tvojem pozdravu 🙂

    Glede iskanja podnapisom za kitajske filme pa sem se prepričala danes zjutraj med neumornim googlanjem za nepoljske / nešvedske prevode …

    Blodnja: lahko bi čokoladno torto in pogovor o kranjskem traču združili s projekcijo kakšnega art filma …

    v Londonu? 🙂

  7. Betka, odpovedala si se nadlegovanju Jagode, kako morš?! Kje/Kdaj? Kva me nis, js mam rada nadlegovalce … jih špricam s solzilcem 😉 Aja pa po tanovem tut toučem z dežniki. Kar pride pod roke pač 😉

  8. Mojca, če boš nadaljevala s tvojim tempom objavljanja novih postov, ti kmalu ne bo več potrebno uporabljati solzilcev in dežnikov za odganjanje blogerskih oboževalcev …

  9. lahko tut v Berlinu 🙂

  10. dil, sem za 🙂
    Za začetek pa sva se z betty danes odločili, da bi lahko organizirale še eno spoznavno ljubljansko srečanje

  11. Ija, skoraj točno ob tej uri 😉 Mogoče mal prej!
    Včeri je blo prav zabavno, še posebi po borovničkah!!

  12. OMG, že pokonc sta … 🙂 js sm notr prnašala spanje ceuga vikenda – vstala pred pou ure 😉

  13. jest ob 9h .. pridna, a? 🙂

  14. Did I hear borovničke :)?

  15. Blodnja, kje si bila?? 🙂

    Se ti je pa verjetno kolcalo … z drugačnih – in predvsem nealkoholnih – razlogov kot nam 🙂

  16. cel dan sem preživela doma v pižami (ampak je prav pasalo) in se nekaj trudila s scenarijem za kratki film.

    Betka jebomast, a maš telefon al ne ;)?

  17. Da DA imam, ampak ne vem kaj ima telefon veze z borovničkami 😉
    Sj smo nekak napeljale idejo da se lahko dobimo na kakšni lokaciji ala berlin, london, bežigrad ;)) neki pa že bo. Mogoče še treniramo zofijin svet in razturimo tonija, janija in adija (pa tudi do zdaj nama ni slabo kazalo, vendar kot je pina rekla, je bla to ena zlo pristranska igra) 😉 enivejs. blo je krasn. 😉

  18. Pingback: 17. LIFFe festival » Blog Arhiv » Meduzasti filmski festival

  19. Naslejenci dobijo tudi moj glas …

    Sicer pa komaj čakam na realizacijo našega spoznavnega večera. Kombinacija čokoladne torte, Katana, kranjskega trača, art filmov in Peaches je preprosto mamljiva .. 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s