Nakupovalna fobija

Betkin včerajšnji post o obsedenosti z nakupovanjem je v kombinaciji z izpraznjenim hladilnikom, posledici mojega odpora do približevanju trgovin, botroval k nastanku posta o moji nenavadni in netipično ženski karakteristiki – nakupovalni fobiji.

Čeprav mrzlično polnjenje nakupovalnih vozičkov, navdušeno zbiranje neuporabne šare z razprodaj in vztrajno praznjenje kreditnih kartic štejemo za univerzalne ženske lastnosti, so mi pri nakupovalnih navadah ženski hormoni očitno zatajili. Že od nekdaj namreč nakupovanje asociiram predvsem s – travmo.

Razloga za svoj patološki odpor do trgovin ne znam definirati. Glede na mamino navdušeno telovadbo z zvrhanimi nakupovalnimi vrečkami ne gre za gensko napako, kljub svojemu čistokrvnemu gorenjskemu poreklu se ne štejem med pretirano varčne ljudi, stanje na tekočem računu pa mi dovoljuje občasne nakupe materialnih dobrin. Običajno svojo nakupovalno abstinenco opravičujem s pomanjkanjem časa in dejstvom, da ničesar ne potrebujem. Kar navadno ne drži. Sprana oblačila, izropan hladilnik in ponošeni čevlji (ki jih opazijo tudi največji modni uporniki) me redno opominjajo na neobhodno pot do najbližjega trgovskega centra.

Ponavadi se moji utopično načrtovani nakupovalni pohodi končajo dokaj klavrno. Kljub aktivnim pripravam s pisanjem svetlobno dolgega nakupovalnega seznama, moj nakupovalni voziček po invaziji na trgovine vztrajno sameva. Že prvi sprehod med policami zbudi dobro poznane simptome nakupovalne fobije: neustavljivo lakoto, vihanje nosu nad aktualno modo in nujne opravki izven trgovin.

Medtem ko kolegice in mami navdušeno pregledujejo nove nakupovalne trofeje, sama besno prham ob klavrnem pogledu na svoj skromni nakupovalni izkupiček, obratno sorazmeren od ambiciozno zastavljenega nakupovalnega načrta.

Kljub nepoboljšljivemu bojkotiranju trgovin pa obstajajo segmenti nakupovanja po moji meri. Strastno seciranje knjigarniških polic, sprehod po londonski alternativni nakupovalni coni Camden Town, ki se obvezno končna z vrečkami obteženimi rokami, ali nepoboljšljivo zbiranje nefunkcionalnih, a estetstkih predmetov, kot so keramični zvončki, posodice vseh vrst in oblik, odštekan nakit ali povsem nedefinirani predmeti.


Camden Town

Včasih si kupim tudi kakšen kos oblačila, ki ga preprosto želim imeti – kljub neuporabnosti ali vrtoglavi ceni. »Pa saj si nikoli ničesar ne kupim,« se potolažim in v nakupovalni voziček ponosno zbašem svoj novi plen.

Kljub običajno neprijetnim posledicam pa me nakupovalna fobija prav nič ne moti. Z nakupom življenjsko pomembnih stvari se me občasno usmili mama, ki tako zdravi drugo nakupovalno skrajnost, izpraznjeno shrambo zamenjam z bolj družabno alternativo kosil – primer današnje pice na Bledu, police garderobne omare pa polnim zgolj s kosi oblačil, ki so mi resnično ljubi.

Advertisements

2 responses to “Nakupovalna fobija

  1. No, naj v zagovor poudarim, da mam jaz take izpade samo in izključno (hvala bogu) pred izpiti, ko se ponavadi izoliram in se podam v socioasketsko življenje. Takrat padejo v košaro same weird stvari, ki jih drugače sploh ne konzumiram (kot npr. včeraj). V trgovino po življenske potrebščine pa moram jit kr sama. Matr, učasih pa res pogrešam mamico ;))))

  2. Vidiš, zato sem svoj let iz gnezda odložila še za eno leto … 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s