VIRTUALNA TURŠKA SELITEV

V življenju nisem izkusila veliko selitev. Že dobri dve dekadi ostajam zvesta kranjskemu gnezdu, težko odfrčim tudi z že udomačenih delovnih miz, menjavo izobraževalnih institucij pa definiram predvsem kot neobhodno zlo. Aktualni mesec bo nasprotno očitno zaznamovan s selitvami. Končno sem sem prebila lupino domačega jajca, se postavila na še malo okorne noge in odletela ne samo iz toplega objema domačega legla, temveč nonšalantno zapustila celo slovensko jato prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in znancev. Spotoma sem spletla tudi novo spletišče. ” Če spreminjam življenjski slog, naj bodo spremembe radikalne“, sem se optimistično bodrila ob pogledu na stari blog, ki se je raztreščil ob trdem turškem ognjenem zidu.

Tako vam s kislim veseljem posredujem svoj nov virtualni naslov. Na moja vrata boste lahko potrkali na kultursoku.blogspot.com, kjer vas bom pozdravila v novem turškem stanovanju. Še nekoliko nedodelanem v skladu s turško stanovanjsko kulturo, na sveže prebeljenem, a še vedno nastlanem z neobhodno slogovno šaro s stare spletne bajte, brez katerega moj nostalgičen alter ego pač ne more.

Veter z juga

Neusmiljeno premikanje urinih kazalcev, bliskovito prepletanje evforičnega pričakovanja in depresivnih misli na slovo, neumorno pisa(k)anje sms-ov in (pre)polni kovčki ob vratih sobe me redno opominjajo, da je prišel T(he)-Day, dan odhoda v Turčijo. Čeprav se mi ob misli na enoletno turško odisejado avtomatično naslika nasmeh, se na drugi strani zadovoljstvo odbija na visokih zidovih, ki zagrajujejo vse tisto (in predvsem tiste), česar nisem uspela stlačiti v kovčke. K sreči spomini kljub veliki teži na abstraktni ravni ne obremenjujejo tehtnice na letališču, zato sem lahko med superge, vodiče in nogavice stlačila nemalo misli na skupne trenutke, ki jih bom skrbno pripeljala v svoj novi vsakdan.

Preden me zopet ne odpihne osladna sentimentalnost, se prepuščam vetru z juga …

Nagradno vprašanje

Po včerajšnjem zabavnem druženju ob kruhkih, ki je redefiniralo pojem ekstremne pojedine, je Andraž zaokrožil tematsko piflarski večer z ultimativnim izzivom za naše vidne receptorje s plakatom, visečim na bližnjem panoju. V digitalni obliki ga pripenjam spodaj in ponavaljam vprašanje: 

Koliko različnih pisav naštejete?

img_2211.jpg
(foto: Samotova Maja)

Nagrada za tistega, ki bo v oblikovalskem presežku najbolje uporabil svoje veščine osnovne aritmetike, še nastaja na mentalni ravn, do aktiviranja mojih kreativnih sivih celic pa pridno uporabite svoje s pozornim štetjem!

Red Tape

 red_tape.jpg

 Zadnji dnevi so me znova redno opozarjali na utemeljenost svojih kariernih ambicij, oddaljenih od osemurnega taborjenja v pisarni in neumornega kupčkanja paprijev. Birokratska turneja, v sklopu katere sem v zadnjih štirinajst dneh obiskala neskončno število uradov in služb, nemočno čakala na obvezne žige in operirala z debelimi mapami dokumentov, je izdatno povišala hektiko zadnjih slovenskih dni in dosegla, da kljub vse večji skepsi komaj čakam, da se dvignem s slovenske zemlje in se končno ugnezdim v svojem novem turškem domu. Od Ljubljane sem se danes že poslovila z zaključnim birokratskim izzivom na faksu in veleposlaništvu, z dodobra skravžljanimi živci in kritično stopnjo potrpljenja pa me jutri čakajo še zadnji podpisi, žigi, fotokopije, formularji in dokumenti v kranjskih pisarnah. In vikend, ki bo poleg neobhodnega pakiranja rezerviran izključno za prijatelje in familijo. Misel na naslednji teden, ko me nova serija birokratskih misij pričakuje še v turški izvedbi, pa bom za nekaj dni zaprla v mentalni hladilnik in jo odmrznila, ko se moj izpraznjen agregat znova napolni z nujno potrebno socialno energijo …

Pa vabljeni na (pred)turško kavo!

Človek slon

Gimnazijska sošolka je rada omenila: “So dnevi, ko se počutiš kot siva miška in so dnevi, ko se počutiš velikega in mo(go)čnega kot slon.”

Danes se počutim kot slon.

p.s.: Naslov posta sem ti sposodila pri lastniku enega mojih najljubših filmskih opusov.

Proserpinina turška prihodnost

proserpina_turkey.jpg

Intenzivne predturške priprave poleg kupčkanja oblek in ostale šare, še zadnjih birokratskih izzivov in predvsem štafetnega kofetkanja predstavlja tudi iskanje odgovorov na številna vprašanja, ki se mi porajajo ob misli na turško življenje. Na svojih mentalnih sprehodih sem nekajkrat zavila tudi na območje komunikacije. Čeprav imam novo web kamerico in vse sodobne četerske programe, ne morem mimo svojega malodane najljubšega orodja za vzdrževanje stikov – bloga. Spletne komunikacijske niti bom seveda vestno tkala še naprej, razmišljam pa o najbolj ugodni rešitvi, ki bi zadovoljila širši sorodstveno-prijateljski krog, ki navdušeno namiguje na blogersko ubesedovanje svojih turških izkušenj, in hkrati pred taistimi akterji obdržali svojo skrivnost dvojnega blogerskega življenja.

V mojih kompleksnih notranjih monologih (ko se vmešajo imaginarni prijatelji tudi dialogih) se tako rojevajo polemike: Naj odprem “potovalni” blog v Urošovem stilu in link pošljem informacij željnim sorodnikom? Naj svoje turške pustolovščine upovedujem na Proserpini in s posredovanjem naslova sorodnikom razkrijem svoj blogerski alter ego, blog pa obremenim s komentarji o tem, kako me pogrešajo in naj pazim nase? Ali naj obdržim Proserpino in odprem še nov blog ter se tako pridružim multiblogerjem, kot je Saša? Ali pa obdržim Proserpino, ne spremenim njenega “koncepta”, starše in kolege pa obveščam preko drugih sporazumevalnih kanalih? Kompliciram, ha?

Mobilna

                                                                                      Čeprav med moj življenjski slog in mobilnost zlahka vstavimo sinonimni enačaj, telefonska mobilnost kontrastno ni moje paradno področje. Mobiteli pač sodijo v skupino tehničnih pripomočkov, kjer skupaj z radijskimi pripravami za snemanje in montažo, diktafoni in predvsem avtomobili izzivajo mojo potrpežljivost in škodoželjno prepletajo moje živčne končiče. Po dobesedno nizkih padcih, ki jih je bil deležen moj nekdanji aparat, sem se mu za vse neprijetne SMS-e, nezaželene klice in jezne telefonske pogovore maščevala z utopitvijo v svoji torbici, kar mi je kasneje tudi dvakratno vrnil z okvaro baterije. Zadnje pol leta sem tako životarila s peturno razpoložljivostjo baterije, s polnilci obremenjevala vtičnice na javnih mestih in svoj negativen odnos do telefona sproščala z rednim pozabljanjem doma. Prijatelji, katerih klici so v zadnjem času izzvenevali v prazno, in “poslovni partnerji”, ki so me nemočno lovili tudi po več dni skupaj, bodo veseli novice, da sem zopet mobilna. Nove Nokie 7373, ki sem jo imela ogledano že dolgo časa, ne bom pozabljala doma, hkrati pa upam, da bo naklonjen odnos vračala z brezhibnim delovanjem.

Materializirana sentimentalnost

img_0473.jpgimg_0479.jpgimg_0477.jpg

Moja neustavljiva sentimentalnost se manifestira tudi v vztrajnem kopičenju spominkov. Kič, opremljen z izdatnimi količinami prahu, se bohoti na policah, visi s stropa, kriči s sten in obtežuje okenske police. Posušene rože, ki sem jih v še sveži obliki dobila ob posebnih trenutkih, brezvezne risbice in napisi, ki se zapišejo kar tako, fotografije, ogabne šatuljice, trofeje slalomiranja med obmorskimi štanti so neuporabni in večkrat celo neestetski predmeti, ki jih moja nostalgična duša preprosto potrebuje ob sebi. Težava nastane, ko moraš vse materializacije svojih spominov stlačiti v skromno prostornino kovčka, skupaj z dvosezonskimi oblačili, čevlji, torbami, računalnikom, študijskim materialom in drugimi pripomočki za (enoletno) preživetje.

Sloves(no) na Vinkotu

Čeprav me do mojega odhoda ločita skoraj dva tedna, sem se od prijateljev (seveda zgolj uradno) že poslovila na stalni žurerski lokaciji v oziroma pred našo dolenjsko hišico. Sončen dan, razmočen z nekaj dežnimi kapljami, ki so samo potencirale zabavo s postavljanjem in podpiranjem zimprovizirane strehe, smo izkoristili za nazdravljanje našemu skupnemu druženju, za uživanje ob kulinaričnih dobrotah in živahne plesne performanse na open-air plesišču. Čeprav je dolenjske medvede vztrajno odganjal bučen smeh, ki je odmeval po okoliških gozdovih, je prešerno vzdušje občasno preplavil val otožne sentimentalnosti. Čeprav sem se na potencialne emocionalne vložke predhodno pripravljala, res nisem mogla ostati ravnodušna ob zares neprimerljivi pozornosti prijateljev, ki so navdušili z mojstrsko peko gastronomskih presenečenj, pomočjo pri pripravah in pospravljanju ter najlepših darilih. Svojo turško posteljo bom tako postlala z novo posteljnino, preko Balkana dnevno odpotovala v domače loge preko spletne kamere, nova cimra gnjavila z nostalgičnimi zgodbicami ob listanju foto-albuma, skrbno opremljenega z zabavnimi komentarji, odštevala čas do ponovnega snidenja na posebnem koledarju s skupnimi fotkami in datumi, raziskovala turško kulturo skozi CD s turško glasbo, filmi in najlepšim posvetilom ter odsotnost slovenskih radijskih postaj skompenizirala z oddajo, prepleteno z izjavami sorodnikov, mladostnih prijateljev in seveda moje družbe.

Čeprav darila v osnovi niso tako pomembna, da mi jim morala nameniti več kot polovico posta, si sobotna presenečenja zaslužijo to pozornost, hkrati pa se preprosto moram považiti, kako super prijatelje imam. 🙂

Samo še …

… petnajstkrat posteljem domačo posteljo
… dvakrat se s cunjo plazim po umazanih robovih kopalnice
… petkrat dopolnjujem seznam kletvic v ljubljanskem prometu
… en dan do poslovilne žurke
… trikrat delam
… pet tračovskih seans ob kavici na terasi priljubljenega lokala
… šest pohajkovanj po Kranju
… enkrat prekoračim rok za članke
… osem prepirov z bratom za največjo blazino na kavču med gledanjem televizije
… devetnajst telefonskih pogovorov z mamo
… dva poskakovanja ob koncertnem odru
… sedemkrat si umijem glavo
… dve leposlovni knjigi v slovenščini

In potem … I’m off to Turkey!

Pimp My Blog

Proserpini z nekajtedensko zamudo poklanjam rojstnodnevno darilo v obliki novih spletnih oblačil. Po enoletnem ogrinjanju v črnino bo po novem izbirala med svetlimi in toplimi barvami, pozornost s svojih prvih blogerskih gubic pa preusmerila na modne dodatke in z izbranimi kozmetičnimi preparati osveženo kožo. Ob pozdravu vam bo pomežiknila z iskrivi očmi, okvirjenimi v atraktivni make-up, in si segla skozi goste kodre, skrbno pobarvane z rumeno blond prameni.
Upam, da bo kljub svojemu visokemu emšu z novo podobo ostala mlada in privlačna, z vestnim upoštevanjem antičnega reka Zdrav duh v zdravem telesu pa bo poskrbela, da bo poleg vizualnih trikov svojo svežino ohranjala tudi z vsebino.

Maratonska evforija

S skrajno važnim glasom in ponosno dvignjeno glavo oznanjam svoj krstni športni uspeh: uspešno prekolesarjen maraton Rekreatur, na katerem sem se mučila, trudila in nenazadanje zabavala minuli konec tedna.

ekipa.jpg

Navdušene krike “Gremo na morje!”, ki so odmevali na vlaku KR-KP, so kaj hitro preglasili strele, grmenje in močne dežne kaplje. Čeprav smo optimistično zrli v temne oblake, upajoč na radikalni vremenski preobrat, smo Rekreatur otvorili povsem premočeni. Prve kilometre ob vzponu na Gažon smo kljub usodni kombinaciji vode, vetra in ubijalskega naklona klanca prestali zgolj z dvema padcema v ekipi, Mojca pa je skromno število poškodb protestno povišala še s srečanjem svojega hrbta in betonskih tal v motelu.

Da so se naši redni pozdravi soncu obrestovali, nas je prepričalo pravo primorsko vreme naslednjega dne. Obratno sorazmerno superlativna od vremena pa je bila petkova trasa, ki je v 120km nanizala neprizanesljive vzpone (za kar 1500m višinske jih je bilo!!), med katerimi sta izstopala Sv. Anton in Črni Kal. Kljub dopinškim rešitvam s teranovim likerjem, energijskim ploščicam in hektolitri isostarja, je energija neustavljivo hlapela, k destimulaciji pa je pripomogla tudi kljuvajoča bolečina v kolenih dveh članic razvpitih KŠK bejb. Do Postojne smo ponovno nakopičile ennergijske zaloge in ob pozdravih novih oboževalcem glasno pribrzele pred postojnsko jamo, od koder nas sotekmovalci in hkratni častni člani našega fun cluba odpeljali do “našega” kmečkega penziona.

forza_bejbe.jpg

Kmečki zajtrk z jajci, skuto in domačim kruhom nas je izdatno podprl za drugo maratonsko etapo. Po 14-kilometrskem ogrevanju smo zagrizli v novo traso, ki je bila tokrat bolj prizanesljiva. No, vsaj s krutimi vzponi in ubijajočimi višinskimi razlikami. Prizanesljiva pa vsekakor ni bila z Mojco oz. Andrejko, ki jo je že pred polovico opremila z novo serijo ogabno krvavih ran, oteklin in modric. Zaradi poškodbe še zdaleč nismo zagnale koles v bližnjo koruzo, temveč ob motivacijski podpori štrudlja na rašiškem KT-ju, navijaškega rafala mojega širšega sorodstva v Dvoru in postanka “levo, levo” “le uspele“, kot bi rekla moderatorka Andreja, prikolesariti na cilj v Dolenjskih Toplicah. Zaključku etape smo veselo nazdravili z obveznim cvičkom, večerno zabavo pa so “potencirali” proiskraši, ki so nam kot pravi zvesti navijači sledili celo v isto gostišče (in na isto posteljo, a pustimo zdaj to …).

Novo jutro je poleg razbolelih udov pripeljalo tudi zadnjo etapo. Fantje so pri zajtrku skrbno skovali taktiko za zmago, ženski del ekipe pa se je bolj kot s strateškimi vprašanji zaskrbljeno ukvarjal z zmožnostjo prekolesarjenja še zadnjih vzponov. Čeprav je profil tokratne etape narekoval krute vzpone, smo zaključnih 120km preletele lahkotno in veselo. Spotoma smo s polno vrečko daril pozdravile romske navijače, se osvežile na Bogenšperku in prešerno sestavljale pevsko-navijaške stihe med izgubljanjem po domačih gorenjskih vaseh.

Zaključni prizor v kadre fotografskih objektivov naših navijačev v zlati rez postavi 11 navdušenih kolesarjev, ki se po odprtju (ali raje odpiiiranju, ane Bojan :)) šampanjca navdušeno vrže v kranjski vodnjak.

img_3431.jpg

Še nekaj zaključnih informacij. Taktika “levo, levo” je naše fante pripeljala na 2. mesto, bejbe pa smo bile prav tako odlične 13. Neuradno so bili naši fantje vseeno razglašeni za moralne zmagovalce (zajebi laptop, kalkulatorje in GPS), naša spremljevalca na najboljšo obtekmovalno podporo, punce za ekipo z največ oboževalci (heh), vsi skupaj pa za dream team Rekreatura! 🙂 Pa skromnost na stran …

Biiiiicycle


Do ultimativnega športnega izziva letošnjega poletja me loči le še enodnevno sproščanje treme. Štiridnevni kolesarski maraton Rekreatur bo v naslednjih dneh izžemal moje energijske zaloge, preizkušal moč nožnih mišic in dokazoval, da poletni treningi niso bili zaman. Čeprav sem ob začetku kolesarske sezone utopično zrla v prihodnost premišljeno izklesanega telesa in družbe spretnih maserskih rok, sem svoje vizije v dveh mesecih oklestila zgolj na zadovoljivo stopnjo fizične kondicije, ki sem jo vestno nabirala na tedenskih kolesarskih izletih, s športno obarvanimi počitniškimi rešitvami in transportnimi alternativami. Opremljena z osupljivim dresom, dobro motivacijo v obliki skrajno stimulativne družbe in ojačanimi nožnimi mišicami se bom že jutri zagrizla v 400km dolgo vseslovensko traso, ki me bo v nedeljo popoldne pripeljala na cilj v rodnem mestu. (Če me že na poti skozi Ljubljano ne odložijo v Kliničnem centru).

Filmska zgodovina se ponavlja

… Harry Potter in Feniksov red, Umri pokončno 4, Pirati s Karibov 3: Na robu sveta, Shrek Tretji, Krvavi hostel 2, Hannibal: Rojstvo zla, Oceanovih 13 … (vir: Kolosejev spored)

Očitno se je trend nadaljevank preselil tudi v filmsko industrijo.

“Prijateljski” epilog počitnic


Moja tritedenska dopustniška zgodba je dobila epilog z mentalno-fizičnim odklopom na razgretih krških plažah, v idiličnem ambientu obmorskih istrskih mest in bližini prijateljičine kučice, obdane s simpatičnimi sosedi. Lagani počitniški tempo, ki je sovpadal z ritmi uspešnic istrskih terasnih bendov, so le ob večerih pospešili obvezni počitniški žuri na domači terasi in bližnjih pomolih. S pravim krškim nočnim življenjem pa nas je seznanila Severina, razvpita kraljica hrvaške popularnoglasbene srenje, ki je dokazala, da ni prepričljiva zgolj med rjuhami. Čeprav sem se poplesavanja ob hrvaških uspešnicah sprva intenzivno otepala, je timski duh nonšalantno preglasil alternativno obarvan glasbeni okus, ki se je tako uklonil volji večine in bil za svojo družbeno upogljivost nagrajen s prijetnim koncertom in simpatičnim večerom. Hja, moč prijateljstva je nepopisna, če nadvse osladno zaključim v Severininem slogu …