Prva blogerska svečka

 

V sredo je paška burja upihnila prvo svečko na moji (žal zgolj) fiktivni blogerski torti! Čeprav nisem pozabila na zvenečo obletnico, so me od ažurne objave (samo)čestitke odplaknili jadranski valovi in me naplavili na Pagu. Ugodno brodolomsko lokacijo sem izkoristila za enotedensko izležavanje na senčnati terasi s pogledom, ki je konkuriral retuširanim razglednicam. Od strmenja v neskončno modrino so me občasno odvlekli zgolj kozarci domačega paškega vina, naporne aerobične ure, tek do poldnevnika, Parčkanje in vabljiv kozarec Nutele. Morska klima in počitniški bioritem sta me tako navdušila, da se jutri znova vračam v objem valov, sončnih žarkov in istrskih borovcev.

Uh, da ne pozabim na obvezno rojstnodnevno željo … hm, kaj pa vem. Še eno enako a(tra)ktivno blogersko leto s podobno zavidljivim številom novih poznanstev, visoko frekvenco odbitih dogodivščin in prijetnim bralskim krogom bo zadostovalo.  

Proserpina, vse najboljše!

M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko …

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”

Tour de Vinkov vrh

“Slovenski kraji imajo preprosto čudovita imena,” smo vzklikali ob prečkanju Sp. Blata in Gatnika (v ozadju)

Vse daljšemu seznamu počitniških kolesarskih akcij se je pridružila nova alineja. Petkovemu vročinskemu valu sem s svojo srebrno puščico pobegnila v objem ledene Krke, vinskih trt in gostoljubnih dolenjskih krošenj. Čeprav nam je vročina vztrajno sledila vse od Gorenjske, komarji lačno okupirali naše sladke krvi polne žile in rečna plaža izpljunila zajetno kolekcijo alg (ki so še posebej impresionirale predvsem Samotovo modno dušo), smo si ustvarili nadvse simpatičen vikend. Neskončne debate ob večernem grilanju, izpodbijanje imena Človek ne jezi se z adrenalinsko-agresivnimi momenti in pohajkovanju po razgretem novomeškem asfaltu so kot že večkrat poprej ponovno dokazali svojo magično moč.  

Ljubezen na prvi klik

V moje življenje je stopil nov moški. Delila si bova spalnico in skupaj prebedela noči; se jokala in smejala; se družila in pobegnila v zavetje intime; opravljala, delala, pogrešala, študirala, obupovala, se jezila, brala, pisala, se dopisovala, (od)potovala … bila skupaj v dobrem in zlu. 
Mislim, da sem zaljubljena.  

Harry je zakon!

Motovunske predpriprave, ki skrbijo za obvezno nabiranje kinematografske kondicije, so vključevale tudi premierno filmsko prebijanje skozi peti letnik Bradavičarke. Kot patološka oboževalka Harryja Potterja njegove pustolovščine redno spremljam od krstnega prileta na slovenske knjižne police. Čeprav je moje prvotno navdušenje nekoliko zbledelo ob kasnejši kričeči fami, še vedno vztrajno trdim, da je – kičastim lončkom, ogabnim TV reklamam in živopisanim brisačam navkljub – Harry še vedno zakon!

Ekranizacija petega romana ostaja v medli senci literarne sestre, vendar uspešno prikazuje ključno dogajanje. Obvezna mera hollywoodskih prijemov ostaja neobhodna, vendar osladnost ne odstopa preveč do inzulinske stopnje romana. Peta knjiga se mi je namreč v spomin izrisala predvsem po visoki koncetraciji kičastih vložkov v skrajno nepotterski maniri.

Vendar napeta zgodba, angleški humor in spretna metaforika zasenčijo osladne zdrse in bliskovito višajo moje hrepeneče pričakovanje sklepne knjižne porcije Harryjevih čarovnij.

In vino veritas

Moč vina, pa tudi sorodnih opojnih substanc, me vedno znova preseneča. V enem večeru se lahko v kemijski interakciji krvi in OH spojin rodijo blazne filozofske teorije,  z nekaj kozarčki cvička zaustavi vojne, politične korupcije in globalno segrevanje, rdeča vinska reka pa brez težav podere tudi najbolj skrbno zaklenjena vrata podzavestnih hodnikov. Da o potenciranju poznonočnih umetniških ambicij, pretirano artikuliranih plesnih gibih in presenečenem odkrivanju novih čustvenih razsežnosti niti ne govorim …

     Na zdravje!

Predrekreaturno

Športne ambicije letošnjega poletja so se s polja golega fizičnega užitka razširile v virtualne sfere in se ugnezdile na blogu S kolesom po Sloveniji.

Rumeno-rdeče-zeleni glasbeni vikend

 

Čeprav sem letošnje poletje svoj festivalski seznam radikalno skrčila in (po sili okoliščin) nonšalantno preskočila nekaj sicer obveznih glasbenih postojank, se kljub prvotnim načrtom nisem izognila Soča Reggae Riversplashu. Ker z reggae festivalom prijateljujem že nekaj let in mu sledim vse od Tolmina do Koroške , me tokratni štiridnevni scenarij ni preveč presenetil. Prepustila sem se valu glasbe, miru in ljubezni (*faint*) ter pustila, da hektika vsakdana, podčrtana z neizogibnimi težavami in obveznostmi, odlebdi z meglicami smaragdne Soče in dimom marihuane. Poleg poplesavanja ob glavnem festivalskem odru in na idiličnem Sotočju sem prekinila niz insomničnih noči in nadoknadila spalni primankljaj, z odlično družbo uživala v skrbno izbranem (in manj skrbno pospravljenem) taborišču in se ob večernem pivskem maratonu po Tolminu z naključnimi mimoidočimi ponovno prepričala, da so spontani žuri najboljši. Jah!

Baby Boom

 Zadnji dnevi so z maratonskim pestvanjem dojenčkov in obiskom visoko noseče kolegice predramili moj materinski čut, ki je že leta ugnezden globoko v mojih mislih in redno sili  na površje zavesti. Miniaturne okončine, simpatično kremženje in prisrčno spuščanje težko definiranih zvokov potencirajo mojo želje po prekrojitvi začrtanega življenjskega scenarija in posledični umestitvi snovanja družine pred doktorat, cvetočo kariero in sanjsko stanovanje.

Enciklopedična parodija

Ob razboleli glavi, ki mi onemogoča aktivno preživljanje sončnega popoldneva, strašljivih podočnjakih, ki uokvirjajo moj odsoten pogled in predstavljajo potencial za strašenje soljudi, ter dopoldanski dozi krščanskih floskul in radodarnega nasmihanja ob plehkih familijarnih pogovorih sem obsojena na rehabilitacijo za štirimi stenami in posledično druženje z računalnikom. Poleg podiranja novih pevskih rekordov na karaokah se zabavam s klikanjem po Uncyclopediji, parodiji na vsevedno virtualno enciklopedijo.

Prvoosebno preizkušeni pojmi: Slovenia, Turkey, Freud, your mum, America, Hitler, that guy, Blair, Sony, fast food in strawberry.

Izživljajte se z iskalnimi pojmi, a bodite previdni pri citiranju definicij v seminarskih nalogah.

The Magnificent Seven

Nov člen na blogerski verigi razgaljanja sedmih osebnih dejstev na povabilo Cherry pripenjam tudi sama.

1. Čeprav je pozicija jeansa v zadnjem stoletju zavidljivo visoka in kavbojke predstavljajo osnovni element vsake garderobne omare, jih sama ne nosim. Preprosto se v njih ne počutim dobro, čeprav si z občasnimi nakupovalnimi prebliski prizadevam krila, hlače na rob in pajkice vseh barv in dolžin nadomestiti tudi z modro klasiko.

2. Ko smo že pri mojem (ne)modnem stilu, se ne morem izogniti razkritju svoje nogavičarske fobije. Nogavice na svoje krake nataknem le redko. Pozimi prisegam na alternativo tankih (in čim bolj pisanih) dokolenk, poleti predal z nogavicami navdušeno zapečatim, pri izboru čevljev pa skozi vse leto prisegam na sandale, balerinke in druga obuvala, ki opravičujejo odsotnost debelih nogavic.

3. Svoje noge, osvobojene nogavic, z lahkoto zavihtim za vrat, si pogrizem nožne nohte ali si nalakiram nohte brez aktiviranja hrbtenice in križa. Čeprav gibčne sposobnosti nožnih sklepov uporabljam le redko, vsakodnevne prakse zviranja zaobjemajo predvsem bizarne poze sedenja na stolu z intenzivnim zvijanjem, spodvijanjem in zavijanjem nog.

4. Kadar se usmilim sklepov in svojim okončinam prizanesem s sprehodom, redno skubim bližnje grme, drevesne veje in rože. Rezultate svojega mimobežnega nabiralništva, torej vejice, listke in cvetove, nato živčno cefram in jih pojem. Izučila me nista niti nedavna lažja zastrupitev na Siciliji in izruvanje rožnega aranžmaja iz mestnega korita. Svojo naklonjenost naravnim vegetarijanskim specialitetam izkazujem tudi s konzumacijo jabolk, ki jih pojem v celoti – s pecljem in peškami vred.

5. Uničujem pa ne zgolj rož, temveč svojo destruktivno energijo redno usmerjam tudi v revije in časopise. Eden od mojih hobijev vključuje sprehajanje škarij po v tiskovinah objavljenih fotkah, ki jih nato skrbno shranjam v ogromne mape in predale. Material priložnosto uporabljam za zavijanje zvezkov in map, dekoriranje pohištva, izdelovanje neuporabnih daril in ustvarjanje čestitk.

6. Če se sprašujete, kdaj ob vseh svojih službah in hobijih najdem čas za podobne neumnosti, vam odgovarjam z razkrivanjem naslednjega dejstva. Rjuhe svoje postelje mečkam le skromno število ur na noč. Žal ne zaradi gostovanja po tujih posteljah, temveč zaradi vsakonočnih insomničnih šokov. Svoj simboličen seštevek prespanih ur sicer glasno opravičujem z “ekonomizacijo časa”, v resnici pa so nočne ure namenjene tipkanju člankov, mentalnemu reševanju sveta, svetobolju, pospravljanju in drugim nepogrešljivim dejavnostim.

7. Pa sem pri zadnjemu velikemu razkritju. Naj bo tematsko: ne maram slovesa. Pravzaprav ga sovražim. Ne morem se posloviti od neuporabnega sobnega kiča, ki šibi omare vitrine in magnetira enormne količine prahu. S solzami pospremim vsak objem svojih mednarodnih kolegov, ki jih videvam zgolj nekajkrat letno, in se spopadam z dolgotrajnimi depresijami ob dolgoročnih slovesih v obliki smrti, prekinitev zveze ali življenjskimi prepiri.

Da slovo ne bo dokončno, izbiram svojih sedem veličastnih: Mojca, Samo, Saša, Urša, Betka in Špela.

Počiiitniiiceeee!

Rumena rutka ne prinese zgolj šolarskega statusa, temveč tudi drugačno percepcijo časa. Leto se ne začne s pokom šampanjca, ampak s krstnim šolskim zvoncem. Koledarski pričetek poletja se umakne učiteljičini predaji majhne zelene knjižice s številčnim pregledom celoletnega truda, višja števka obiskujočega razreda pa je primerljiva z rojstnodnevnim slavjem.

Čeprav je moje zeleno spričevalo že skrbno popisano, koledarsko leto vedno aktivno proslavljeno, šolski zvonec pa je že zdavnaj izzvenel, ostaja moja percepcija časa še vedno prilagojena šolskemu letu. Tako z današnjim dnem študijsko literaturo uradno zamenjujem za poletni scenarij, s poudarjenimi kretnjami maham v slovo uspešno zaključenemu letu in navdušeno, a vseeno z grenko-kislim priokusom, kličem novo leto, ko bom fdvjevski marmor zamenjala s turško puščavo.

POČITNICEEEE!

Maratonske priprave

Požvižgajoč se na patriotska čustva smo dan državnosti izkoristile za prvi uradni trening za prihajajoči Rekreatur. Z ostalimi članicami ekipe KŠK bejbe in moškim “zajčkom”, ki je držal ubijalski tempo, smo otvorile naporne kondicijske priprave, ki bodo vse do konca avgusta izžemale naš znoj, napenjale vedno trše mišice in višale številko na kolesarskih števcih. Ob neizprosni vodji ekipe, ki svojo vodilno funkcijo prepleta z inštruiranjem aerobike, bodo poletni meseci očitno še bolj vroči kot običajno: poleg rednih kolesarskih izzivov se nam obetajo tedenski maratonski teki okoli Brda, preizkušenje veščin na nekoliko manjših rolerskih koleščkih in neizogibne aerobične vadbe v senci istrskih borovcev.

Kondicijo, izoblikovano postavo (potem pa svizec …) in športni duh bom osvojila kmalu, še vedno pa mrzlično iščem obveznega maserja oz. maserko za postvadbeno sproščanje.

Lost

Prakso mrzličnega prebujanja virtualnega oslička ob zgodnjih jutranjih urah, ko se je v medmrežje zapletla prva verzija novega Losta, sem ob tretji sezoni opustila. Pomanjkanje časa z moje strani in inventivih idej z njihove. Ob izpitni, festivalski in turški paniki, ko je moja časovna shema zaskrbljujoče napolnjena do zadnje stotinke, pa sem paradoksalno predramila nekdanjo strast. Nonšalantno sem preskočila nekaj delov in se na skrivnostnem otoku izgubila nekje na polovici tretje sezone. Pospešen ritem dogajanja, nova razkritja in (kako nepričakovano!) sveži zapleti so zopet vzbudili moje zanimanje in me prilepili na televizijski ekran.

Po ogledu zadnjega dela bom morala nove izgovore za ignoriranje študijske literature iskati vse do februarja, ko bodo televizijske kamere zopet odstrle pogled v dogajanje na vedno bolj skrivnostnem otoku. Do takrat pa se bom zgubljala v svojih predvidevanjih, ugotavljanjih in teorijah ter bila predvsem (tematsko obarvano) - LOST.

Hipohondrična

 

V zadnjem tednu sem izdatno nadoknadila celoletno čilost in zdravje z nizom (psevdo-)zdravstvenih težav. Bolezenski simpoti so si neutrudno podajali roke in iz mojega telesa uspešno izžemali običajno energijo.

Obvezna nerodnost je bila usodna pri otvoritvi maratonske tekaške sezone. Zvin gležnja je vodil v nekajdnevno šepanje, smiljenje sami sebi in estetski iznakazitvi mojih manekenskih nog. K razblinjanju sanj o lepotnih tekmovanjih je pripomogel tudi izpad zoba, ki je z zevajočo luknjo povsem nepričakovano zaznamoval moj nasmeh. Ko je nožna bula počasi plahnela in sem uspešno zvadila kamuflažni nasmeh, se je polje bolečine premaknilo v glavo. Piknik v dežju je botroval k obupnemu nahodu s smrkanjem, kihanjem, razboletimi ušesi in odmevajočo glavo. K zadušitvu uporništva glave ni pripomoglo niti navdušeno nazdravljanje z vinom in poziranje s cigareti na sobotni otvoritvi. Ko sem bila prepričana, da ne more biti slabše, se je moja teorija razblinila z najhujšim bolezenskim udarcem. Tarča: čustva. Usoden preplet jeze, razočaranja, žalosti in živčnosti je aktivno potenciralo moje slabo počutje, ki je vodilo v popolno življenjsko apatijo in odsotnost delavno-študijskega elana. Vse do danes, ko se je (uradno) poletna atmosfero naselila tudi v meni. Pogoji na faksu, neformalen day off, tone sladoleda in sonce.