Počiiitniiiceeee!

Rumena rutka ne prinese zgolj šolarskega statusa, temveč tudi drugačno percepcijo časa. Leto se ne začne s pokom šampanjca, ampak s krstnim šolskim zvoncem. Koledarski pričetek poletja se umakne učiteljičini predaji majhne zelene knjižice s številčnim pregledom celoletnega truda, višja števka obiskujočega razreda pa je primerljiva z rojstnodnevnim slavjem.

Čeprav je moje zeleno spričevalo že skrbno popisano, koledarsko leto vedno aktivno proslavljeno, šolski zvonec pa je že zdavnaj izzvenel, ostaja moja percepcija časa še vedno prilagojena šolskemu letu. Tako z današnjim dnem študijsko literaturo uradno zamenjujem za poletni scenarij, s poudarjenimi kretnjami maham v slovo uspešno zaključenemu letu in navdušeno, a vseeno z grenko-kislim priokusom, kličem novo leto, ko bom fdvjevski marmor zamenjala s turško puščavo.

POČITNICEEEE!

Vikend pod krinko

       

Blogerska reprezentacija mojega študija s travmatičnimi posti zapostavlja mojo navdušenost nad čofotanjem v kulturoloških vodah. V zadnjem času mi je privlačna predvsem antropološkoraziskovalna dimenzija študija, ki mi spretno podeljuje alibije za najbolj bizarna početja. Pravkar iztekajoči se vikend je bil zopet rezerviran za raziskovanje z udeležbo (v izključno študijske namene).

Petkovo akademsko misijo je predstavljal obisk Tramontane kot empirični del raziskovalne naloge o srbskem turbo folku v Slovenji. Da smo upravičile svojo profesionalnost, smo k raziskovanju pristopile skrajno resno; primerna zvočna kulisa v avtu, šnelkurz trdnih L-jev in skrbno izbrani kostumi v obliki štikel, make-upa po načelu kvantitete pred kvaliteto, drznih dekoltejev in vpadljivega nakita. Poleg izhodiščnega profiliranja obiskovalcev smo hkrati ugotovile, da so turbo folk žuri preprosto odlični in da bomo ploščad Ajdovščina obiskale tudi brez študijskih motivov. Mission accomplished!

Sobotna antropološka akcija je bila bolj kot s študijskimi tendecami prepletena z osebnimi raziskovalnimi interesi. Destinacija: zaključek SP v hokeju v dvorani Tivoli. Tudi tokrat nisem zatajila v profesionalnem pristopu in se izdatno oborožila z navijaškimi rekviziti in primerno ”kustumografijo”. Kljub prepričljivemu navijaškemu videzu pa sem se ob patriotskih sloganih tipa “Ljubim Slovenijo” in “Mi, Slovenci!” zgolj pomenljivo nasmihala in nemo opazovala burno navijaško dogajanje v dvorani. Čeprav sem uspešno spregledala vse gole in zignorirala najbolj atraktivne akcije, je bil obisk tekme nadvse simpatično-zanimiv. Bolj kot (ne)športni duh pa sem zadovoljila predvsem svojo kulturoško dušo.

Gitmem lâzım

Vsi, ki ste že kupili letalske karte, opremljene z glavo turškega letalskega prevoznika, v minulem mesecu neumorno izpraznjevali svoj solzni rezervoar ali pa strateško načrtovali enoletno obleganje moje lastnine v obliki avta, kolekcije CD-jev in oblek, boste ob naslednji novici stopnjo evforičnosti približali moji. It’s finally official: I’m moving to Turkeeeey.

Pa nazaj k slovenščini. Časa za preizkušanje angleških lingvističnih sposobnosti bom  imela dovolj v naslednjem letu. Skupaj z intenzivnim polnjenjem imenika, sproščanjem v turških savnah, kulturološkim raziskovanjem islamskega sveta in pravim študentskim življenjem v campusu.

Dokler ne napolnim kovčkov, se prebijem skozi papirno vojno in se zares odpravim na turško invazijo, bom poskusila načrtovanje turške prihodnosti potisniti na stranski tir in pet mesecev aktivno preživeti v slovenski družbi. Emocionalne izlive, primerljive tistim, ki so jih ob (meni) veselem obvestilu sproducirali moji najbližji, pa preskočimo, prav? Sentimentalni bomo avgusta …

Izpitne solze in smeh

Medtem ko se blogosfera pogumno brani vladne cenzorske roke, se kritično sprašuje o svobodi (spletnega) govora in enotno protestira proti totalitarnim razritjem blogerskih vrtičkov, je moj vsakdan znova v fazi normaliziranja. Z zaključkom izpitnega obdobja sem včeraj razpustila študijsko karanteno in svoje mize navdušeno olajšala kilogramov težke (v obeh pomenih besede) študijske literature. Včerajšnji finale je bil zasičen s čustvi. Dopoldne je zaznamoval prvi izpitni padec, ki je pustil ogromno čustveno buško, zaključna pika na zadnjem izpitu pa je solze (ok, ni bilo tako hudo) obrisala z evforičnim smehom.

Čeprav pričakovanja in načrtovanja niso povsem izpolnjena, sem blazno vesela ponovnega življenja v odsotnosti socialne izolacije. Svoje družabnoživljenjsko povprečje sem včeraj z Marušo & co zviševala na ljubljanski žurerski liniji Orto – Metelkova, ponovna socializacija pa bo z različnimi družabno-žurerskimi aktivnostmi zaznamovala še ves prihodnji teden.

Juuuhuuu!

Life Sux

Po 44 in polurnem ujetništvu za domačimi stenami in življenju na nevarno omejeni kvadraturu razumem apatičen izraz na obrazih rib, hrčkov in terarijskih želv. Študijsko ujetništvo je iz mene izsrkalo še zadnje atome energije in me poleg apatičnosti oborožilo s (samo) destruktivnimi mislimi, črnomagijskimi idejami in morilskimi pogledi, ki jih nesebično delim z naključnimi mimoidočimi (katerih število je seveda premosorazmerno s skromno površino ujetništva).

Od realizacije že omenjenih idej, ki vihrajo po mojih temnih mislih, me odvračajo samo Scrubsi, Rokovo “poslovilno” knjižno darilo in pravkar načeta bonboniera …

p.s.: Life sux …

V študijski karanteni

Začenjajo se študijske počitnice, verjetno edine počitnice, ki bi jim težko pripeli običajne počitniške pridevnike v obliki brezskrbnosti, prešernosti in težke pričakovanosti. Moje počitniške atmosfere tudi letos ne bodo pričarala prostrana smučišča, platna kino dvoran in zakajeni ambienti mojih najljubši lokalov, temveč predvsem – študijska literatura. V prihajajočem mesecu načrtujem 30 dni učenja, 6 izpitov in povprečno oceno 10.

Načrtovana počitniška statistika je skoraj tako utopična kot današnja uradna razglasitev enomesečne študijske karantene.

Sezona faksiranja spet odprta!

Po triinpolmesečni počitniški aritmiji je beseda “faks” v mojem vsakdnevnem besednjaku že pošteno obledela. Preden bi jo mirno etiketirala z arhaizmom, so budilka ob (pre)zgodnji 6. uri, travmatični zastoji v obvezni koloni do Ljubljane in skrajno nehvaležen urnik poskrbeli, da so univerzitetni spomini spet oživeli. Ah …

Ne dvomim, da se bo koncentracija ur v prihajajočem mesecu radikalno zmanjšala, rekreacijski študentje pa bodo dragocena parkirna mesta končno izpraznili za mojo devetnajstko (ali Mojčino Ibizo in Nežin c2, ki predstavljata moj alternativni prevoz).
Do takrat pa se bom zaposljevala z zgubljenim tavanjem po prenovljenem faksu, z zviranjem po vrtečih stolih, ki sem jih čez poletje tako pogrešala, in spoznavanjem novih sošolcev. Še dobro, da smo pri današnji uvodni uri angleščine jemali zahtevno lekcijo Meeting people. Nova prfoksa nam je angleška lingvistična obzorja razširila z zahtevnim novim besediščem in intelektualnimi frazami tipa Have you got a bicycle? And this is not a joke!