Red Tape

 

 Zadnji dnevi so me znova redno opozarjali na utemeljenost svojih kariernih ambicij, oddaljenih od osemurnega taborjenja v pisarni in neumornega kupčkanja paprijev. Birokratska turneja, v sklopu katere sem v zadnjih štirinajst dneh obiskala neskončno število uradov in služb, nemočno čakala na obvezne žige in operirala z debelimi mapami dokumentov, je izdatno povišala hektiko zadnjih slovenskih dni in dosegla, da kljub vse večji skepsi komaj čakam, da se dvignem s slovenske zemlje in se končno ugnezdim v svojem novem turškem domu. Od Ljubljane sem se danes že poslovila z zaključnim birokratskim izzivom na faksu in veleposlaništvu, z dodobra skravžljanimi živci in kritično stopnjo potrpljenja pa me jutri čakajo še zadnji podpisi, žigi, fotokopije, formularji in dokumenti v kranjskih pisarnah. In vikend, ki bo poleg neobhodnega pakiranja rezerviran izključno za prijatelje in familijo. Misel na naslednji teden, ko me nova serija birokratskih misij pričakuje še v turški izvedbi, pa bom za nekaj dni zaprla v mentalni hladilnik in jo odmrznila, ko se moj izpraznjen agregat znova napolni z nujno potrebno socialno energijo …

Pa vabljeni na (pred)turško kavo!

Mobilna

                                                                                      Čeprav med moj življenjski slog in mobilnost zlahka vstavimo sinonimni enačaj, telefonska mobilnost kontrastno ni moje paradno področje. Mobiteli pač sodijo v skupino tehničnih pripomočkov, kjer skupaj z radijskimi pripravami za snemanje in montažo, diktafoni in predvsem avtomobili izzivajo mojo potrpežljivost in škodoželjno prepletajo moje živčne končiče. Po dobesedno nizkih padcih, ki jih je bil deležen moj nekdanji aparat, sem se mu za vse neprijetne SMS-e, nezaželene klice in jezne telefonske pogovore maščevala z utopitvijo v svoji torbici, kar mi je kasneje tudi dvakratno vrnil z okvaro baterije. Zadnje pol leta sem tako životarila s peturno razpoložljivostjo baterije, s polnilci obremenjevala vtičnice na javnih mestih in svoj negativen odnos do telefona sproščala z rednim pozabljanjem doma. Prijatelji, katerih klici so v zadnjem času izzvenevali v prazno, in “poslovni partnerji”, ki so me nemočno lovili tudi po več dni skupaj, bodo veseli novice, da sem zopet mobilna. Nove Nokie 7373, ki sem jo imela ogledano že dolgo časa, ne bom pozabljala doma, hkrati pa upam, da bo naklonjen odnos vračala z brezhibnim delovanjem.

Materializirana sentimentalnost

Moja neustavljiva sentimentalnost se manifestira tudi v vztrajnem kopičenju spominkov. Kič, opremljen z izdatnimi količinami prahu, se bohoti na policah, visi s stropa, kriči s sten in obtežuje okenske police. Posušene rože, ki sem jih v še sveži obliki dobila ob posebnih trenutkih, brezvezne risbice in napisi, ki se zapišejo kar tako, fotografije, ogabne šatuljice, trofeje slalomiranja med obmorskimi štanti so neuporabni in večkrat celo neestetski predmeti, ki jih moja nostalgična duša preprosto potrebuje ob sebi. Težava nastane, ko moraš vse materializacije svojih spominov stlačiti v skromno prostornino kovčka, skupaj z dvosezonskimi oblačili, čevlji, torbami, računalnikom, študijskim materialom in drugimi pripomočki za (enoletno) preživetje.

The Magnificent Seven

Nov člen na blogerski verigi razgaljanja sedmih osebnih dejstev na povabilo Cherry pripenjam tudi sama.

1. Čeprav je pozicija jeansa v zadnjem stoletju zavidljivo visoka in kavbojke predstavljajo osnovni element vsake garderobne omare, jih sama ne nosim. Preprosto se v njih ne počutim dobro, čeprav si z občasnimi nakupovalnimi prebliski prizadevam krila, hlače na rob in pajkice vseh barv in dolžin nadomestiti tudi z modro klasiko.

2. Ko smo že pri mojem (ne)modnem stilu, se ne morem izogniti razkritju svoje nogavičarske fobije. Nogavice na svoje krake nataknem le redko. Pozimi prisegam na alternativo tankih (in čim bolj pisanih) dokolenk, poleti predal z nogavicami navdušeno zapečatim, pri izboru čevljev pa skozi vse leto prisegam na sandale, balerinke in druga obuvala, ki opravičujejo odsotnost debelih nogavic.

3. Svoje noge, osvobojene nogavic, z lahkoto zavihtim za vrat, si pogrizem nožne nohte ali si nalakiram nohte brez aktiviranja hrbtenice in križa. Čeprav gibčne sposobnosti nožnih sklepov uporabljam le redko, vsakodnevne prakse zviranja zaobjemajo predvsem bizarne poze sedenja na stolu z intenzivnim zvijanjem, spodvijanjem in zavijanjem nog.

4. Kadar se usmilim sklepov in svojim okončinam prizanesem s sprehodom, redno skubim bližnje grme, drevesne veje in rože. Rezultate svojega mimobežnega nabiralništva, torej vejice, listke in cvetove, nato živčno cefram in jih pojem. Izučila me nista niti nedavna lažja zastrupitev na Siciliji in izruvanje rožnega aranžmaja iz mestnega korita. Svojo naklonjenost naravnim vegetarijanskim specialitetam izkazujem tudi s konzumacijo jabolk, ki jih pojem v celoti – s pecljem in peškami vred.

5. Uničujem pa ne zgolj rož, temveč svojo destruktivno energijo redno usmerjam tudi v revije in časopise. Eden od mojih hobijev vključuje sprehajanje škarij po v tiskovinah objavljenih fotkah, ki jih nato skrbno shranjam v ogromne mape in predale. Material priložnosto uporabljam za zavijanje zvezkov in map, dekoriranje pohištva, izdelovanje neuporabnih daril in ustvarjanje čestitk.

6. Če se sprašujete, kdaj ob vseh svojih službah in hobijih najdem čas za podobne neumnosti, vam odgovarjam z razkrivanjem naslednjega dejstva. Rjuhe svoje postelje mečkam le skromno število ur na noč. Žal ne zaradi gostovanja po tujih posteljah, temveč zaradi vsakonočnih insomničnih šokov. Svoj simboličen seštevek prespanih ur sicer glasno opravičujem z “ekonomizacijo časa”, v resnici pa so nočne ure namenjene tipkanju člankov, mentalnemu reševanju sveta, svetobolju, pospravljanju in drugim nepogrešljivim dejavnostim.

7. Pa sem pri zadnjemu velikemu razkritju. Naj bo tematsko: ne maram slovesa. Pravzaprav ga sovražim. Ne morem se posloviti od neuporabnega sobnega kiča, ki šibi omare vitrine in magnetira enormne količine prahu. S solzami pospremim vsak objem svojih mednarodnih kolegov, ki jih videvam zgolj nekajkrat letno, in se spopadam z dolgotrajnimi depresijami ob dolgoročnih slovesih v obliki smrti, prekinitev zveze ali življenjskimi prepiri.

Da slovo ne bo dokončno, izbiram svojih sedem veličastnih: Mojca, Samo, Saša, Urša, Betka in Špela.

Hipohondrična

 

V zadnjem tednu sem izdatno nadoknadila celoletno čilost in zdravje z nizom (psevdo-)zdravstvenih težav. Bolezenski simpoti so si neutrudno podajali roke in iz mojega telesa uspešno izžemali običajno energijo.

Obvezna nerodnost je bila usodna pri otvoritvi maratonske tekaške sezone. Zvin gležnja je vodil v nekajdnevno šepanje, smiljenje sami sebi in estetski iznakazitvi mojih manekenskih nog. K razblinjanju sanj o lepotnih tekmovanjih je pripomogel tudi izpad zoba, ki je z zevajočo luknjo povsem nepričakovano zaznamoval moj nasmeh. Ko je nožna bula počasi plahnela in sem uspešno zvadila kamuflažni nasmeh, se je polje bolečine premaknilo v glavo. Piknik v dežju je botroval k obupnemu nahodu s smrkanjem, kihanjem, razboletimi ušesi in odmevajočo glavo. K zadušitvu uporništva glave ni pripomoglo niti navdušeno nazdravljanje z vinom in poziranje s cigareti na sobotni otvoritvi. Ko sem bila prepričana, da ne more biti slabše, se je moja teorija razblinila z najhujšim bolezenskim udarcem. Tarča: čustva. Usoden preplet jeze, razočaranja, žalosti in živčnosti je aktivno potenciralo moje slabo počutje, ki je vodilo v popolno življenjsko apatijo in odsotnost delavno-študijskega elana. Vse do danes, ko se je (uradno) poletna atmosfero naselila tudi v meni. Pogoji na faksu, neformalen day off, tone sladoleda in sonce.

Okradena

Da sta Pina in avto popolna antipojma, je že splošno znano dejstvo. Moja kratka (natanko dvoletna!!!) vozniška kariera in nekaj mesec krajše lastništvo dveh renaultov sta tako dovolj za zavidljivo drobno popisano “črno vozniško knjižico“.

V tem času sem s pokvarjenim avtom o(b)stala sredi Celovške ob jutranjem prometnem zamašku, se sredi križišča spomnila na odsotnost obiska bencinske črpalke, pričetek leta otvorila z uvodno prometno nesrečo, svoj dva dni star avto spoznala z zidom in se zagozdila v sneg na faksu, od koder so me reševali naključni mimoidoči. Seveda je dogodivščin še več, a jih bom zaradi speficik spletnega medija, ki zahtevajo kratko jedrnatost, tokrat prihranila.

Danes zjutraj se je nad moj avto znova zgrnil črn oblak nesreče. Pravzaprav se je spretno zrinil skozi sopotnikovo ključavnico, vešče odmontiral radio, pod voznikovim sedežem med dežnikom in nekaj steklenicami vode izbrskal radijsko ploščico in z odprtjem armature poskrbel za svoj stil z novimi sončnimi očali.

Meni pa je pustil ponoven obisk policistov, zevajočo praznino pod vetrobranskim steklom, vožnjo v spremljavi ptičjega petja in predenja avtomobilske mašine ter grenko spoznanje, da nisem tako varna, kot si rada domišljam.

Moje velikonočno kosilo …

… je predstavljal čokolino.

Bio(a)ritem

 Ljudje z urejenim dnevnim urnikom (jutranja budilka, odhod v službo, 8-urni delavnik, odhod domov, kosilo, prostočasne aktivnost, večerja, TV, spanje) se pogosto čudijo moji nelinearni bioritmični sliki. Moj bio(a)ritem niha med poznonočnim delom in začetkom nočnega počitka ob 6h zjutraj na eni strani in ekstremom mečkanja rjuh ob zgodnjih večernih urah, ki konkurirajo osnovnošolski mladini in upoštevajo starševski moto: “Risanke, pol pa spat!”.

Neurejene spalne navade niso edine, ki odstopaja od povprečnega bioritmičnega vzorca. Želodčne sokove prelivam ob enako ekstremnih urah. Kosilo v proces metabolizacije včasih, na primer danes, vstopi ob 11. uri dopoldne, spet drugič za jedilno mizo sedem ob 8h zvečer. Pa seveda nesrečno delo, ki ob občasnih prebitkih botruje k 24-urnemu sedenju za računalnikom brez spanja ali pa z jutranjega urnika izrine zajtrk. Tudi sestanki, družabna srečanja in druge socialne aktivnosti se poslužujejo kreativnega pristopa k času. Kava ob polnoči, obisk ob neusmiljeno zgodnjih jutranjih urah ali dopoldanski filmski večeri.

Neurejeno, nezdravo, naporno? Morda. Vendar razgiban bioritem efektivno razbija vsakodnevno rutino in se bori proti monotonem življenjskem stilu. To pa konec koncev tudi ni tako slabo, kajne?  

Ustvarjalnokrizni blogerski momenti

 

Če sem se še pred nekaj tedni zmrdovala nad blogersko lenobo Bojane, Urše in Ranke, pisateljsko apatijo zdaj spoznavam še prvoosebno. Razlogi za nekreativnost ostajajo neznani. Morda so me v vrtinec ustvarjalne črnine posrkali prvi (sicer neuradno) spomladanski žarki, mogoče je krivo mrzlično tipkanje v druga računalniška okenca s študijskimi dokumenti … ali pa moji možgani preprosto niso sposobni aktivne produkcije zabavno-zanimivih postov na dnevni ravni.

Upam, da blogerska kriza ne bo rezultirala v dolgotrajnih stranskih učinkih in bom že čez nekaj dni navdušeno polnila virtualni prostor z novimi spletnimi zapisi. Do tokrat pa sprejemam predloge za nove poste, tolažilne tortice in druga darila, ki mi bodo pomagala pri prebijanju skozi težke blogerske trenutke. ;) 

Indikator slabih dni

Ko zjutraj, zamujajoč v Ljubljano, sredi križišča ostaneš brez bencina, veš, da se ti obeta sila slab dan. (K sreči traja le še dobro uro.)

Predspomladansko čiščenje

Včeraj sem ponosno otvorila dietno obdobje zdravega prehranjevanja. Ne, nisem dobila manjvrednostnega kompleksa ob popolnih teleščkih aerobičark s konvencije niti nisem sprožila alarma zaradi kričečih naslovov o pripravah na kopalno sezono, ki so s prvimi spomladanskimi žarki obsijale nemara vse ženske revije. Razlog je predvsem praktično zdravstvene narave. Že dva tedna me namreč po skoraj vsakem zaužitem obroku bolj kalorične narave zgrabijo grozne bolečine v trebuhu/želodcu oz. delu telesa, lociranem v soseščini omenjenih organov (ah, ta anatomija …). Ker me čudno špikanje, krčenje in zvijanje vse bolj moti in ovira pri normalnem funkcioniranju, sem se odločila, da pred zasilnim izhodom z zdravniškim posvetov poskusim s preverjetno metodo zdravega življenja. Z redno aerobiko in plavanjem se gibam dovolj, enako pa ne morem trditi za zdravo prehranjevanje, saj v mojem jedilnem listu kraljujejo najbolj sladke, mastne in predvsem nezdrave jedi.

Upam na maksimalno efektivnosti diete. Ni lahko zdržati brez čokoladnih poživil, hkrati pa se bojim, da bom morala omejiti še tretji faktor nezdravega življenja – stres. To bi bilo preprosto utopično …

Finančni glavoboli

Obisk pošte in bančniško linkanje sta v zanemarljivem času nekaj minut moj finančni račun razbremenila sicer dokaj simbolične evrske števke obratno zajetne količine denarja. Ko sem se še pred mesecem dni v svojih mislih smejala na vrhu Eifflovega stolpa, tipkajoč po fensi prenosniku z novim plaščem, se po evrskem tisočaku, ki ga je “odpeljala” moja devetnajstka, in nenavadno visokim februarskim stroškom oklepam premišljenih finančnih načrtov, ki mi bodo v šestih mesecih omogočili materializacijo fantazij o življenju v tujini, sarajevsko ekskurzijo, obiske vseh zadanih festivalov in koncertov ter računalniško opremo, ki me bo razrešila stigme predjamskega človeka.

Ob misli na visoke finančne pogoje blogerski okvirček zamenjujem za wordov dokument in se vračam na svoj novinarski “šiht”. Ah, naporno je življenje kulturnika …

Izpitne solze in smeh

Medtem ko se blogosfera pogumno brani vladne cenzorske roke, se kritično sprašuje o svobodi (spletnega) govora in enotno protestira proti totalitarnim razritjem blogerskih vrtičkov, je moj vsakdan znova v fazi normaliziranja. Z zaključkom izpitnega obdobja sem včeraj razpustila študijsko karanteno in svoje mize navdušeno olajšala kilogramov težke (v obeh pomenih besede) študijske literature. Včerajšnji finale je bil zasičen s čustvi. Dopoldne je zaznamoval prvi izpitni padec, ki je pustil ogromno čustveno buško, zaključna pika na zadnjem izpitu pa je solze (ok, ni bilo tako hudo) obrisala z evforičnim smehom.

Čeprav pričakovanja in načrtovanja niso povsem izpolnjena, sem blazno vesela ponovnega življenja v odsotnosti socialne izolacije. Svoje družabnoživljenjsko povprečje sem včeraj z Marušo & co zviševala na ljubljanski žurerski liniji Orto – Metelkova, ponovna socializacija pa bo z različnimi družabno-žurerskimi aktivnostmi zaznamovala še ves prihodnji teden.

Juuuhuuu!

Rok-ovanje

“I love deadlines. I love the whooshing sound they make when they fly by”

Douglas Adams

Z novim (in predvsem rožnatim) koledarskim motivom so prišli tudi novi roki. In ustvarjalna kriza, njihova obvezna spremljevalka. Brutalno je ožela desno možgansko hemisfero, da so iz nje počasi spolzele še zadnje kaplje kreativnosti, in me osvobojeno pisateljskega navdiha posedla za računalnik. “Na, zdaj pa piši.” Moj apatični alterego je z novim paketom Scrubsov prepričal svojega vestnega novinarskega brata, naj se mu pridruži v postelji in pisanje prestavi na jutri. In se pri tem škodoželjno nasmihal v vedenju, da je njegov urnik naslednjega dne zapolnjen do zadnje minute.

V podobnih trenutkih obžalujem, da moji nadrejeni na roke ne gledajo enako pozitivno in humorno kot Douglas Adams …

p.s.: Danes Proserpina praznuje polletnico!

Life Sux

Po 44 in polurnem ujetništvu za domačimi stenami in življenju na nevarno omejeni kvadraturu razumem apatičen izraz na obrazih rib, hrčkov in terarijskih želv. Študijsko ujetništvo je iz mene izsrkalo še zadnje atome energije in me poleg apatičnosti oborožilo s (samo) destruktivnimi mislimi, črnomagijskimi idejami in morilskimi pogledi, ki jih nesebično delim z naključnimi mimoidočimi (katerih število je seveda premosorazmerno s skromno površino ujetništva).

Od realizacije že omenjenih idej, ki vihrajo po mojih temnih mislih, me odvračajo samo Scrubsi, Rokovo “poslovilno” knjižno darilo in pravkar načeta bonboniera …

p.s.: Life sux …