Filmska zgodovina se ponavlja

… Harry Potter in Feniksov red, Umri pokončno 4, Pirati s Karibov 3: Na robu sveta, Shrek Tretji, Krvavi hostel 2, Hannibal: Rojstvo zla, Oceanovih 13 … (vir: Kolosejev spored)

Očitno se je trend nadaljevank preselil tudi v filmsko industrijo.

M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko …

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”

Harry je zakon!

Motovunske predpriprave, ki skrbijo za obvezno nabiranje kinematografske kondicije, so vključevale tudi premierno filmsko prebijanje skozi peti letnik Bradavičarke. Kot patološka oboževalka Harryja Potterja njegove pustolovščine redno spremljam od krstnega prileta na slovenske knjižne police. Čeprav je moje prvotno navdušenje nekoliko zbledelo ob kasnejši kričeči fami, še vedno vztrajno trdim, da je – kičastim lončkom, ogabnim TV reklamam in živopisanim brisačam navkljub – Harry še vedno zakon!

Ekranizacija petega romana ostaja v medli senci literarne sestre, vendar uspešno prikazuje ključno dogajanje. Obvezna mera hollywoodskih prijemov ostaja neobhodna, vendar osladnost ne odstopa preveč do inzulinske stopnje romana. Peta knjiga se mi je namreč v spomin izrisala predvsem po visoki koncetraciji kičastih vložkov v skrajno nepotterski maniri.

Vendar napeta zgodba, angleški humor in spretna metaforika zasenčijo osladne zdrse in bliskovito višajo moje hrepeneče pričakovanje sklepne knjižne porcije Harryjevih čarovnij.

Lost

Prakso mrzličnega prebujanja virtualnega oslička ob zgodnjih jutranjih urah, ko se je v medmrežje zapletla prva verzija novega Losta, sem ob tretji sezoni opustila. Pomanjkanje časa z moje strani in inventivih idej z njihove. Ob izpitni, festivalski in turški paniki, ko je moja časovna shema zaskrbljujoče napolnjena do zadnje stotinke, pa sem paradoksalno predramila nekdanjo strast. Nonšalantno sem preskočila nekaj delov in se na skrivnostnem otoku izgubila nekje na polovici tretje sezone. Pospešen ritem dogajanja, nova razkritja in (kako nepričakovano!) sveži zapleti so zopet vzbudili moje zanimanje in me prilepili na televizijski ekran.

Po ogledu zadnjega dela bom morala nove izgovore za ignoriranje študijske literature iskati vse do februarja, ko bodo televizijske kamere zopet odstrle pogled v dogajanje na vedno bolj skrivnostnem otoku. Do takrat pa se bom zgubljala v svojih predvidevanjih, ugotavljanjih in teorijah ter bila predvsem (tematsko obarvano) - LOST.

Kubrick: »Kar se da napisati in misliti, se da tudi posneti«

m Da uravnovesim običajno egotripaško tematiko svojih postov, Proserpinin blog včasih opremim tudi s kakšnim širše družbenim, političnim ali kulturnim prispevkom. Ker coolturna kategorija vztrajno sameva, jo razrešujem osamljenosti z zapisom o ameriškem filmskem umetniku Stanleyju Kubricku.

Stanley Kubrick je v skoraj šestih dekadah filmskega ustvarjanja podpisal zajetno in predvsem kakovostno filmografijo, ki je radikalno zaznamovala filmsko zgodovino in vplivala na kasnejše režijske trende. V kanone nemara vseh velikih cineastov se ameriški režiser uvršča predvsem s filmi 2001: Odiseja v vesolju, Dr. Strangelove, Peklenska pomaranča, Široko zaprte oči, Sijanje in Lolita.

Kot režiser je bil znan po svojem brezkompromisnem stremljenju k popolnosti, premišljeno izpopolnjeni režiserski viziji in nepopustljivosti do svoje ekipe. Njegove ekscentrične karakteristike so filmske sodelavce polarizirale med njegove velike prijatelje (Tom Cruise, Kirk Douglas) in očitne nesimpatizerje. Javnost ga je ob medijski zadržanosti in misteriozni zasebnosti označevala vse od samotarskega genija do megalomanskega lunatika.

Režisersko taktirko je prvič zavihtel s pomočjo mladostniških fotografskih zaslužkov. Kot najstnik, ki ga je, kot pravi sam, »zanimalo vse razen šole«, je svoje slabe ocene »stabiliziral« z odličnimi fotografijami, ki jih je od šestnajstega leta prodajal priznani reviji Look. Po treh kratkometražnih filmih je amatersko prestopil k celovečercem. Po krstnem režijskem poskusu s filmom Fear and Desire, ki se ga je kasneje sramoval in ga prepovedal za uporabo v retrospektivah, mu je hollywoodska vrata odprl Ubijalčev poljub (Killer’s Kiss). Film Steze slave (Path of Glory) je svoj naslov upravičil v režiserjevem življenju. Poleg korakanja k uspehu je s filmom Steze slave Kubrick definiral svoj filmski jezik, ki je etiketiral vsa nadaljnja dela.

Premišljena kompozicija, dolgi prizori, distanciran slog z odsotnostjo nežnosti, izčiščena simbolika in značilna kontroverzna drža, ki jo je obdržal ne glede na filmsko tematiko in žanr. Prav slednji režiserju ni postavljal okvirjev. Stanley Kubrick se je namreč suvereno sprehajal med različnimi žanri in enako učinkovito pristopil h komediji (Dr. Strangelove), k znanstveni fantastiki (2001: A Space Odyssey), grozljivki (Sijanje), zgodovinskemu spektaklu (Barry Lyndon), vojnemu filmu (Full Metal Jacket) ali psihološki drami (Široko zaprte oči).

Srčni napad štiri dni po zaključku montaže Široko zaprtih oči je končal režiserjevo kreativnost. A ne njegovega uspeha, ki je dobil mitične razsežnosti. Natančno sedem let po smrti njegovih šestnajst filmov še vedno polni kinematografske sporede, domače filmske zbirke in sezname kultnih režijskih mojstrovin.

Pot v ameriško vojno zakulisje

POT V GUANTANAMO

Ko se pred dobrimi petimi leti trije Britanci pakistanskega porekla odpravijo na prijateljevo poroko v bližnjevzhodno vojno osišče, si ne predstavljajo, da bodo čez nekaj let svetovni javnosti razkrivali zgodbo o neusmiljenem mučenju v ameriškem vojaškem oporišču Gunatanamo na Kubi.

Pakistanska odprava glavne protagoniste zgodbe odpelje tudi v sosednji Afganistan, ki ga ob njihovem prihodu zatresejo prve ameriške bombe. S sumljivim vzhodnjaškim videzom jih Američani bliskovito etiketirajo kot talibane in jih obtožijo sodelovanja s sovražnikom svobode številka ena, Osamo Bin Ladnom. Po daljšem zaslišanju njihovo usodo zapečati premestitev v kubanski zapor Guantanamo in triletna borba za preživetje ob minimalnih življenjskih pogojih.

Njihovo zgodbo je preko filmskega medija predstavil režiserski tandem Mata Whitecrossa in Michaela Winterbottoma. Slednji je v svojem desetletnem vihtenju režijske taktirke podpisal opus štirinajstih filmov, ki ga med drugim polnijo tudi Dobrodošli v Sarajevu, Pravljična dežela, 9 orgazmov in 24-urni žurerji.

Pri ekranizaciji guantanamske zgodbe je britanski režiser znova uporabil svoj značilni režijski pristop v obliki kombiniranja različnih naracijskih tehnik. Igrani film se redno prepleta z elementi dokumentarca, kot so arhivski posnetki, intervjuji z udeleženci in izjave mednarodnih političnih akterjev. Neposredno komuniciranje z gledalcem film vzpostavi tudi z uporabo živih posnetkov z ročno kamero.

Film Pot v Guantanamo nam s potrebno filmsko ostrino ponuja vpogled v zakulisje ameriške represivne politike, nas sooča z novodobnimi oblikami rasne in verske nestrpnosti ter nas opominja na stereotipno zahodnjaško definicijo vzhoda.

Po spletni guantanamski poti se lahko sprehodite na www.roadtoguantanamomovie.com

Almodóvarjeva VRNITEV na filmska platna

Svojo običajno blogersko neresnost tokrat stabiliziram z aktualizacijo spletne kinoteke. Na piedestal postavljam enega svojih najljubših režiserjev, ambasadorja španskega filma Pedra Almodóvarja.

Letošnji LIFFe je slovenska filmska platna premierno osvetlil z aktualnim filmom španskega režijskega mojstra Pedra Almodóvarja. Vrni se (Volver) je nova komercialno-kritiška uspešnica v režiserjevem filmskem opusu, v katerem izstopajo predvsem filmi Kika, Govori z njo, Vse o tvoji materi in Slaba vzgoja.

Vrni se nadaljuje režiserjevo tradicijo ekranizacije nekonvencionalnih zgodb, prepletenih z obveznimi provokativnimi elementi in izprijenim humorjem. Na piedestal Almodóvar kot vedno postavlja usode predstavnikov marginalnih skupin, ki jih ob njihovi potencirani nenavadnosti filmski kritiki pogosto etiketirajo z nadrealističnim.

Manj nadrealistična je zgodba o Pedru Almodóvarju Caballeru, 57-letnemu režiserju, rojenemu v kastiljski Calzadi de Calatravi. Šolanje v katoliškem ruralnem okolju šestnajstletni Pedro zamenja z madriškim vrvežem in priložnostnim delom na boljšem trgu. Njegovo življenje po dvanajstletnem administrativnem delu doživi nove turbulence s pridružitvijo avantgardni gledališki skupini Los Goliardos in z nakupom kamere Super 8. Ob padcu Francove diktature postane ključna osebnost španske kulturne renesanse z aktivizmom v gibanju La Movida Madrileña. Njegov umetniški prispevek postane vse bolj cenjen, širšo publiko pa navdušuje predvsem aktualno-družbena ostrina, ki jo pod psevdonimom Patty Difusa ubeseduje v vodilnih španskih časopisih.

V Almodóvarjevi biografiji z rdečo zaznačimo letnico 1980. Celovečerec Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón doseže nepričakovane tržne uspehe, ki režiserju priskrbijo potrebni kulturni in finančni kapital za ustanovitev produkcijske družbe El deseo. Almodóvarjeva filmografija se počasi polni z vse uspešnejšimi filmi.

V Zaveži me! predstavi žensko, ki se zaljubi v svojega mentalno bolnega ugrabitelja, z Visokimi petami drzno zakoraka v temačno družinsko spletko in v Cvetu moje skrivnosti povoha oveneli cvet avtorice ženskih romanov. Z Mesenim poželenjem analizira odnose moških do žensk, z Vse o moji materi osvoji svetovno filmsko javnost, v Govori z njo zbliža usodi osamljenih moških, s Slabo vzgojo pa se s tematiziranjem izprijenih odnosov v katoliških internatih vrača v mladost.

Pedro Almodóvar danes predstavlja sinonim za evropski film in nekovencionalno filmsko produkcijo. Svojevrsten avtorski pristop, ki vključuje premišljeno struktuirane scenarije, izčiščeno tehniko in nenavadno naracijo, režiserjevo ime bliskovito izpisuje v filmsko zgodovino.

Življenje kot v filmu

Ubeseditev pestrega dogajanja minulih dni bi vodila v pisanje obsežnega romana. Ker ne želim konkurirati zajetnim špehom ruskih realistov, dogodke prejšnjega tedna povzemam povsem faktografsko:

Skrivni zasledovalec ali raje razkritje zasledovalca je na novo definiralo strah in močno dvignilo mojo stopnjo adrenalina. Svoji materializirani senci v obliki klasičnega filmskega psihota sem neumorno bežala, še preden bi mojo zgodbo navdušeno odkupila Hitchcock ali Mesec groze in strahu v Kinoteki. Ljubljana se ni izkazala za idealno skrivališče pred čudaškimi zasledovalci. Odločila sem se za pobeg v pravem pomenu besede in vikend preživela v (varnem) zavetju međimurske koče. Uspešno. Žal zgolj do ponedeljkovega jutra. S hrvaškim pobegom sem hkrati proslavila Barbarin rojstni dan in poskrbela za radikalno zvišanje števk na avtomobilskem števcu.

Priprava absinta; Janezovo darilo kot nov modni dodatek za mojo devetnajstko; presrečna slavljenka J

Za pogostejše višanje pulza sem poskrbela z rednim športnim udejstovanjem, noči prebedela tipkajoč članke (3 dni po roku), otvorila nova piarovska projekta, zvišala skromno statistiko obiskovanja kina, zatrla svoje spikerske ambicije (hehe) z lomljenjem na govornih vajah ter adrenalinu in strahu na seznamu najsilnejših čustev dodala še ljubezen.

Trpek sad prepovedane ljubezni

Naklonjenost britanski filmografiji se z aktualno filmsko pripovedjo Pawla Pawlikowskega še krepi. Tokrat sem odložila svoje kritično recenzentsko pero in aktualni film My Summer of Love predstavila v youth-friendly recenzentski embalaži.

V mesecu septembru v programski shemi Kina Dvor kraljuje nova britanska filmska stvaritev Moje poletje ljubezni (My Summer of Love, 2005), poljsko-britanskega režiserja Pawla Pawlikowskega.

Reformator britanskega avtorskega filma se je po debitantskem vihtenju režiserske taktirke v filmu Last Resort lotil nove socialno-politično angažirane filmske pripovedi, ki je režiserjevo vitrino takoj napolnila s številnimi laskavimi nagradami. Omenimo nagrado za najboljši britanski film BAFTA 2005 ter zveneča naziva najboljšega evropskega in najboljšega poljskega filma.

Zgodba povzema poletno ljubezensko romanco dveh yorkširskih najstnic iz različnih razrednih in kulturnih slojev.
Glavni protagonistki Mona in Tamsin ne ustrezata profilu običajnih britanskih najstnic. Mona je preprosto in naivno dekle iz delovnega razreda. Poletne dneve preživlja ob vožnji s svojim motorjem po slikoviti severnoangleški pokrajini ali v nekdanjem baru, ki ga je spreobrnjen brat po prihodu iz zapora spremenil v lokalno krščansko društvo. Tamsin je Monino nasprotje. Kot predstavnica višjega sloja izkorišča njegove privilegije in z lepoto, filozofijo, literaturo in prestižem zasvaja tudi svojo novo prijateljico.

Strastna in iskrena ljubezenska zveza, preračunljivo manipuliranje s čustvi ali pobeg iz realnosti na krilih fantazij in utvar, se opravičeno sprašujemo ob ogledu filma. Usodno razmerje namreč junakinji definirata povsem drugače. Tamsin z Monino intimno ljubeznijo v kombinaciji z alkoholom in zakajanjem polni zevajočo praznino, ki nastaja ob pogosti odsotnosti staršev, medtem ko Mona zveze, ki jo je seznanila z novimi dimenzijami ljubezni, ne želi sprejeti kot bežne poletne romance. Tamsina preračunljivost in sebičnost Mono grobo zgrabita za ovratnik in jo neusmiljeno zalučata na hladna tla realnosti. Nedolžna ljubezen ima lahko ob neiskreni fasadi napačnih čustven fatalne posledice …

Čeprav ne spregledamo neklasične ljubezenske dvojine dveh deklet, homoseksualno konotacijo zasenčita močnejša elementa razrednih statusov in različnih kultur, podčrtana z religiozno noto. Pawlikowski tako znova podpiše socialno-politično angažiran film, v fiktivno literarno predlogo istoimenskega romana Helen Cross pa spretno vtke tudi elemente svojih lastnih zanimanj, kot so nove krščanske ločine, ki jih je podrobneje seciral že z lastnimi dokumentarnimi filmi.

Poleg v Angliji naturaliziranega Poljaka Pawlikovskega, ki je v spretno poprijel za režiserske niti, so si mesto v zaključni špici prislužili tudi Ryszard Lencezewski za subtilno fotografijo, popularna britanska zasedba Goldfrapp za odličen soundtrack in igralska postava – že uveljavljeno igralsko ime Paddy Considine in debitantki Nathalie Press in Emily Blunt.

Filmska zgodba, ki si zasluži vas čas in pozornost.

Objavljeno v septembrski številki Zapika

Robert de Niro s tirolskim naglasom

Pričakujoče odpreš video file s filmom, katerega ogled si nestrpno pričakoval že nekaj dni. Upajoče si vsake deset minut pokukal v virtualno štalco tvojega kiberoslička, da se prepričaš, če se ni njegov tovor ob tvoji kratki odsotnosti nemara že obarval zeleno.

Udarni akordi filmske korporacije in poetična uvodna špica napovedujeta dobrodošlo mirno filmsko popoldne. Vse do prvega dialoga, ki namesto v pričakovanem in oboževanem britanskem naglasu zadoni v tem trenutku skrajno nezveneči francoščini.

Kaj mi bodo svetlobno hitre kibervideoteke, kaj bi bo tromestna številka televizijskih programov in kaj mi bo računalniška mapa z zadnjimi zapleti Housewives, če se bedasti Avstrijci, Nemci, Francozi in Italijani niti v 21. stoletju ne morejo normalno naučiti pogovorne angleščine ali vsaj gojiti kanček spoštovanja do režiserjev, igralcev in filmske stvaritve same s prijaznejšo alternativo nehvaležni sinhronizaciji v obliki podnapisov?!

Filmske zvezde pod zvezdami

V zadnjem mesecu sem znova stabilizirala svoje statistično povprečje obiskovanja kino predstav. Po nekajmesečni abstinenci zahajanja v kinematografe sem odkrila nove filmske dimenzije s projekcijami pod zvezdami (včasih tudi oblaki, dežnimi kapljami ali soncem) …

Po projekcijah na ljubljanskem gradu (Kino pod zvezdami) in hrvaškem Motovunu sem filmske užitke, osvobojene zatohlega zraka, skromnega prostora za noge ob sedežih in enoličnosti kranjskega kina, zaokrožila še z njuno blejsko inkarnacijo.

Čakajoč na srečo (Heremakono, Abderrahmane Sissako, 2002, 96′)

p.s.: Report z blejske ekskurzije med komentarji.

Istra trip (Motovun – Grožnjan – Peroj – Pula – Poreč)

Vprašanje o opravičenosti enotedenskega oddiha bi bilo na tem mestu zgolj retorično. Neživljenjske tropske temperature so v kombinaciji z obveznim vsakodnevnim sedenjem v pisarni, neumornim tipkanjem člankov in nepogrešljivimi večernimi aktivnostmi terjale izdatne količine energije …

OK, tako hudo spet ni bilo. Redni počitniški eksodosi v obliki festivalov, kot sta srbski Exit in koroški Lakesplash, aborbiranje počitniški atmosfere na Bledu in zavidljiv seznam odličnih kulturnih dogodkov so vsekakor popestrili letošnji poletni planer, pa vendar …

Morja v pravem pomenu besede letos res še nisem izkusila. Ga niti ne maram preveč. Morja v smislu enotedenskega izležavanja v razgretem apartmaju ali na razbeljenem betonu, ki neizprosno zamenjuje naravne plaže, z obvezno hladilno torbo, mavrično »marelo« in češkimi opankami, namreč … Sicer ga imam rada. Pravzaprav zelo rada. Tokratno raziskovanje Istre je bilo po moji meri. Tridnevni filmski maraton na Motovunu je nasitil moj filmski apetit z zvrhanim krožnikom kakovostnih filmov. Celodnevno sedenje v klimatiziranih kinodvoranah ali pod zvezdami je v kombinaciji z odlično družbo in posledično dobrim žurom do jutranjih ur, (skoraj ves čas) lepim vremenom in idiličnim ambientom srednjeveškega mesteca zares idealna počitniška slika.

Če dodam še svojevrsten izlet v artistični Grožnjan, čofotanje v Jadranskem morju, večerje na terasi Eline nove hiše v Peroju, večerni sprehod po Puli, svoj prvi utrinek (!) in dolgo pričakovan obisk mojih danskih prijateljev v Poreču, lahko enotedenskemu istrskemu tripu pripnem zgolj navdušene superlative.

Novo dejanje. Počitniško aritmijo za nekaj časa zamenjuje njena delovna sestra.
Po naporni aklimatizaciji, seveda. Resno, jutri začnem s kljukanjem obveznosti v svojem planerju!

Post-počitniški pozdrav!