Proserpinina turška prihodnost

Intenzivne predturške priprave poleg kupčkanja oblek in ostale šare, še zadnjih birokratskih izzivov in predvsem štafetnega kofetkanja predstavlja tudi iskanje odgovorov na številna vprašanja, ki se mi porajajo ob misli na turško življenje. Na svojih mentalnih sprehodih sem nekajkrat zavila tudi na območje komunikacije. Čeprav imam novo web kamerico in vse sodobne četerske programe, ne morem mimo svojega malodane najljubšega orodja za vzdrževanje stikov – bloga. Spletne komunikacijske niti bom seveda vestno tkala še naprej, razmišljam pa o najbolj ugodni rešitvi, ki bi zadovoljila širši sorodstveno-prijateljski krog, ki navdušeno namiguje na blogersko ubesedovanje svojih turških izkušenj, in hkrati pred taistimi akterji obdržali svojo skrivnost dvojnega blogerskega življenja.

V mojih kompleksnih notranjih monologih (ko se vmešajo imaginarni prijatelji tudi dialogih) se tako rojevajo polemike: Naj odprem “potovalni” blog v Urošovem stilu in link pošljem informacij željnim sorodnikom? Naj svoje turške pustolovščine upovedujem na Proserpini in s posredovanjem naslova sorodnikom razkrijem svoj blogerski alter ego, blog pa obremenim s komentarji o tem, kako me pogrešajo in naj pazim nase? Ali naj obdržim Proserpino in odprem še nov blog ter se tako pridružim multiblogerjem, kot je Saša? Ali pa obdržim Proserpino, ne spremenim njenega “koncepta”, starše in kolege pa obveščam preko drugih sporazumevalnih kanalih? Kompliciram, ha?

Pimp My Blog

Proserpini z nekajtedensko zamudo poklanjam rojstnodnevno darilo v obliki novih spletnih oblačil. Po enoletnem ogrinjanju v črnino bo po novem izbirala med svetlimi in toplimi barvami, pozornost s svojih prvih blogerskih gubic pa preusmerila na modne dodatke in z izbranimi kozmetičnimi preparati osveženo kožo. Ob pozdravu vam bo pomežiknila z iskrivi očmi, okvirjenimi v atraktivni make-up, in si segla skozi goste kodre, skrbno pobarvane z rumeno blond prameni.
Upam, da bo kljub svojemu visokemu emšu z novo podobo ostala mlada in privlačna, z vestnim upoštevanjem antičnega reka Zdrav duh v zdravem telesu pa bo poskrbela, da bo poleg vizualnih trikov svojo svežino ohranjala tudi z vsebino.

Prva blogerska svečka

 

V sredo je paška burja upihnila prvo svečko na moji (žal zgolj) fiktivni blogerski torti! Čeprav nisem pozabila na zvenečo obletnico, so me od ažurne objave (samo)čestitke odplaknili jadranski valovi in me naplavili na Pagu. Ugodno brodolomsko lokacijo sem izkoristila za enotedensko izležavanje na senčnati terasi s pogledom, ki je konkuriral retuširanim razglednicam. Od strmenja v neskončno modrino so me občasno odvlekli zgolj kozarci domačega paškega vina, naporne aerobične ure, tek do poldnevnika, Parčkanje in vabljiv kozarec Nutele. Morska klima in počitniški bioritem sta me tako navdušila, da se jutri znova vračam v objem valov, sončnih žarkov in istrskih borovcev.

Uh, da ne pozabim na obvezno rojstnodnevno željo … hm, kaj pa vem. Še eno enako a(tra)ktivno blogersko leto s podobno zavidljivim številom novih poznanstev, visoko frekvenco odbitih dogodivščin in prijetnim bralskim krogom bo zadostovalo.  

Proserpina, vse najboljše!

Predrekreaturno

Športne ambicije letošnjega poletja so se s polja golega fizičnega užitka razširile v virtualne sfere in se ugnezdile na blogu S kolesom po Sloveniji.

The Magnificent Seven

Nov člen na blogerski verigi razgaljanja sedmih osebnih dejstev na povabilo Cherry pripenjam tudi sama.

1. Čeprav je pozicija jeansa v zadnjem stoletju zavidljivo visoka in kavbojke predstavljajo osnovni element vsake garderobne omare, jih sama ne nosim. Preprosto se v njih ne počutim dobro, čeprav si z občasnimi nakupovalnimi prebliski prizadevam krila, hlače na rob in pajkice vseh barv in dolžin nadomestiti tudi z modro klasiko.

2. Ko smo že pri mojem (ne)modnem stilu, se ne morem izogniti razkritju svoje nogavičarske fobije. Nogavice na svoje krake nataknem le redko. Pozimi prisegam na alternativo tankih (in čim bolj pisanih) dokolenk, poleti predal z nogavicami navdušeno zapečatim, pri izboru čevljev pa skozi vse leto prisegam na sandale, balerinke in druga obuvala, ki opravičujejo odsotnost debelih nogavic.

3. Svoje noge, osvobojene nogavic, z lahkoto zavihtim za vrat, si pogrizem nožne nohte ali si nalakiram nohte brez aktiviranja hrbtenice in križa. Čeprav gibčne sposobnosti nožnih sklepov uporabljam le redko, vsakodnevne prakse zviranja zaobjemajo predvsem bizarne poze sedenja na stolu z intenzivnim zvijanjem, spodvijanjem in zavijanjem nog.

4. Kadar se usmilim sklepov in svojim okončinam prizanesem s sprehodom, redno skubim bližnje grme, drevesne veje in rože. Rezultate svojega mimobežnega nabiralništva, torej vejice, listke in cvetove, nato živčno cefram in jih pojem. Izučila me nista niti nedavna lažja zastrupitev na Siciliji in izruvanje rožnega aranžmaja iz mestnega korita. Svojo naklonjenost naravnim vegetarijanskim specialitetam izkazujem tudi s konzumacijo jabolk, ki jih pojem v celoti – s pecljem in peškami vred.

5. Uničujem pa ne zgolj rož, temveč svojo destruktivno energijo redno usmerjam tudi v revije in časopise. Eden od mojih hobijev vključuje sprehajanje škarij po v tiskovinah objavljenih fotkah, ki jih nato skrbno shranjam v ogromne mape in predale. Material priložnosto uporabljam za zavijanje zvezkov in map, dekoriranje pohištva, izdelovanje neuporabnih daril in ustvarjanje čestitk.

6. Če se sprašujete, kdaj ob vseh svojih službah in hobijih najdem čas za podobne neumnosti, vam odgovarjam z razkrivanjem naslednjega dejstva. Rjuhe svoje postelje mečkam le skromno število ur na noč. Žal ne zaradi gostovanja po tujih posteljah, temveč zaradi vsakonočnih insomničnih šokov. Svoj simboličen seštevek prespanih ur sicer glasno opravičujem z “ekonomizacijo časa”, v resnici pa so nočne ure namenjene tipkanju člankov, mentalnemu reševanju sveta, svetobolju, pospravljanju in drugim nepogrešljivim dejavnostim.

7. Pa sem pri zadnjemu velikemu razkritju. Naj bo tematsko: ne maram slovesa. Pravzaprav ga sovražim. Ne morem se posloviti od neuporabnega sobnega kiča, ki šibi omare vitrine in magnetira enormne količine prahu. S solzami pospremim vsak objem svojih mednarodnih kolegov, ki jih videvam zgolj nekajkrat letno, in se spopadam z dolgotrajnimi depresijami ob dolgoročnih slovesih v obliki smrti, prekinitev zveze ali življenjskimi prepiri.

Da slovo ne bo dokončno, izbiram svojih sedem veličastnih: Mojca, Samo, Saša, Urša, Betka in Špela.

Prebujena iz blogerske kome

Po skoraj enomesečnem bojkotiranju blogosfere sem končno skoordinirala zmenek mojih prstkov in tipkovnice ter svoje spletno pero znova napolnila z virtualnim črnilom. Tisti, ki ste se ob moji odsotnosti bali zame, lahko že skoraj izpraznjeno škatlico Persenov mirno zalučate v najbližji koš za smeti. Tisti, ki ste me pogrešali, lahko odpoveste naslednjo srečanje s svojim psihiatrom, tisti, ki pa ste ob mojem odhodu hiteli odpirati šampanjce,  boste grenko obžalovali svoje prehitro veselje.

Ko razmišljam o razlogih za svoje blogerske počitnice, se mi v mislih izpiše nemalo relevantnih razlogov. Nekateri so povezani s preusmeritvijo pisateljske kreativnost v novinarsko delo, drugi s časovno paniko, tretji pa s potrebnim počitkom, ki je navsezadnje neizogiben na vseh življenjskih dimenzijah.

Na ostalih področjih z razliko nisem počivala. Življenski tempo se je trmasto približeval najhitrejšemu drum’n'bassu z intenzivnim delom, malo manj intenzivnim študijem in najintenzivnejšim grajenjem žurersko-kulturno-socialne kariere. Rezultati so bili posledično uspešni. Delo za spremembo opravljam sprotno, študijsko povprečje je za nekaj decimalk preseglo začrtano številko, moje zasebno življenje pa se je uspešno znebilo asocialnih prebliskov.

Preden vso svojo svežo blogersko energijo vnovčim v detajliranem poročilu zadnjega meseca, se poslavljam z obljubo po izčrpnejšem poročanju o aktualnem dogajanju.

Dnevniško pionirstvo

Čeprav je moja blogerska kariera komaj obeležila svojo polletnico, zametki mojih dnevniških zapisov segajo dlje v preteklost. Ambicije o beleženju aktualnega dogajanja se sicer niso nikoli razvile v trajno in redno prakso. Ponavadi je šlo zgolj za napade pisateljske sle ali atraktivna življenjska obdobja, ki sem si jih preprosto želela zapomniti kar se da detailirano.

Tako so skoraj vsa gimnazijska leta (z občasnimi časovnimi luknjami) skrbno zapisana v posebnih zvezkih. Velikega formata, izdatno oblepljenih, opremljenih z najljubšimi literarnimi deli in glasbenimi besedili ter obveznim slikovnim materialom. Ko so danes “zakuhale” moje spominske celice, sem znova odprašila sveženj zvezkov in zalistala po svoji preteklosti.

Prav zabavno se je prepustiti nostalgičnim občutkom in podoživljati srednješolske vzpone, vrhunce in padce. Hkrati pa se je radikalno povišala tudi stopnja motiviranosti za nadaljnje blogersko ustvarjanje.

Ustvarjalnokrizni blogerski momenti

 

Če sem se še pred nekaj tedni zmrdovala nad blogersko lenobo Bojane, Urše in Ranke, pisateljsko apatijo zdaj spoznavam še prvoosebno. Razlogi za nekreativnost ostajajo neznani. Morda so me v vrtinec ustvarjalne črnine posrkali prvi (sicer neuradno) spomladanski žarki, mogoče je krivo mrzlično tipkanje v druga računalniška okenca s študijskimi dokumenti … ali pa moji možgani preprosto niso sposobni aktivne produkcije zabavno-zanimivih postov na dnevni ravni.

Upam, da blogerska kriza ne bo rezultirala v dolgotrajnih stranskih učinkih in bom že čez nekaj dni navdušeno polnila virtualni prostor z novimi spletnimi zapisi. Do tokrat pa sprejemam predloge za nove poste, tolažilne tortice in druga darila, ki mi bodo pomagala pri prebijanju skozi težke blogerske trenutke. ;) 

Stotka za ženske

Ob dnevu žena vsem Proserpininim bralkam posvečam svoj stoti post!

 

 

Bizarni spletni kažipoti

Ker je stopnja trenutne produktivnosti primerljiva z znanjem za jutrišnji izpit (torej zanemarljiva), se pisateljske kreativnosti izogibam z novim seznamom zanimivih iskalnih magnetov. Kateri so bili najbolj bizarni virtualni kažipoti, ki so spletne sprehajalce usmerili na moj blog?

Kdo je Božiček? … ultimativna enigma, ki jo že leta raziskujem tudi sama
album za krst … počiva na vidnem mestu v vitrini
uvodna špica Dnevnika … nedvomno zanimiva iztočnica za pogovor
prihajajoče telenove … ne moreš več čakat, kaj?
igre na srečo – pikado … ja, pikado definiramo predvsem kot igro na srečo … hm
ljubezen v različnih kulturah … osebno mi zadostuje samo v slovenski (/britanski)
seksajo stare mame … hm, ljubezen v različnih kulturah?
alpski večer … kje? kdaj? jeeeeeeee (oz. jodli johuhu)
povzetek seminarske naloge vino / ljubljanski grad … čestitam, izledil si dijaški portal s povzetki bizarnih seminarskih nalog!
igre od seksa / otroci se seksajo … zanimive fantazije, zanimiva slovnica
posnetki slovenskih duhov … pa se je razblinila moja predstava o nematerializaciji duhov
anoreksične zgodbe … hja, moja kruta usoda
ozadja za vabila na poroko … predlagam labodji par, vijolično srce in čim več kičasto-osladnih okraskov
krema za vime … ker se cenim
klub samskih … welcome!
seksualni porniči … SEKSUALNI porniči? no way!
iskanje kamenih strel … sounds like fun!
emo čupa … pozanimaj se pri strokovnjakih
prevoz psa v avtu … mi vedno polepša dan (ali dva, če štejem še postprevozniško čiščenje)

I Blog, Therefore I Am!

Ob vse večji koncentraciji blogerskih duš v mojem nevirtualnem biotopu se prijateljski klepeti vse večkrat ustavijo pri blogerskih temah. Ob živahnem prežvekovanju najnovejših blogosferskih tračev, komentiranju zadnjih zapisov priljubljenih blogerjev in programskih tegobah nas blogerski bunklerji začudeno opazujejo in se sprašujejo, s katerega planeta smo padli na stol na drugem koncu njihove mize.

Ko začnemo tarnati o nadležnih bralcih, znancih, ki z rednim prebiranjem virtualnih zapiskov navdušeno vdirajo v našo intimo in prepoznavanju na ljubljanskih ulicah, se njihovo začudenje še potencira. “Kaj ne blogaš zato, da te bere cel svet,” živahno zavijejo z očmi (z razliko od naših nerdečih od buljenja v računalniški ekran)

Na vprašanje KOMU PIŠEMO BLOGE sem želela odgovoriti po svoji stalni praksi sistematičnega pristopa (heh) in definirati osnovne blogerske profile. Pa sem obupala že pri prvem primeru narcisoidnega bloganja. Odgovorov je sorazmerno z naslovniki preprosto preveč za blog-friendly dolžino posta.

Nekateri pišejo zase. Ker so opustili old-school pisanje dnevnika s kulijem ali pa želijo dokumentirati svoj presežek pisateljske ustvarjalnosti. Spet drugi spletna stičišča uporabljajo za medprijateljsko komunikacijo. Bolj ali manj zaprti družbi posredujejo aktualnosti iz svojega življenja, novice zapečatijo s kopico internih for in obveznimi skupinskimi fotkam. Nekateri, ali raje – večina, pa si želi, da bi val na njihov URL ujelo kar največ virtualnih surferjev. Neumorno objavljajo svoje gole fotografije, rubrike z osebnim opisom poimenujejo po porničih, da s kibernetsko mimikrijo zavedejo kar največ pohotnih googlarjev, navdušeno ubesedujejo svoje kontroverzne poglede na aktualno politično dogajanje in z enakim entuziazmom pregledujejo visoke statistične grafe.

Za koga blogaš? Zase, za svoje prijatelje, sodelavce, pripadnike svoje stroke ali vesoljsko javnost? Čeprav odgovor večkrat zavisi v medmrežnem zraku, se blogerji z njim ne obremenjujemo. Preprosto blogamo, ker nam je to všeč. In ker zaupamo sodobni filozofski tezi: I Blog, Therefore I Am!

Pa naj še kdo reče, da si pri bloganju varen!

Pa naj še kdo reče, da si pri bloganju varen,
varen si samo, če počivaš doma …

(Zmelkoow: Gravitacija, priredba: P. S.)

Da ima računalnik bolezenske stranske učinke, mi je bilo jasno že ob prvih simptomih patološke računalniške adikcije. Ker so lažje mentalne motnje v mojem sistemu povsem običajna praksa, se nisem pretirano obremenjevala. V zadnjem obdobju svojega računalniškega prijateljevanja, ki ga je poleg običajnih novinarsko-piarovskih misij nadgradilo še večurno bloganje, pa so diagnoze prav strašljive: moj vid vztrajno peša, glavoboli se vrstijo po tekočem traku, včeraj pa je 15-urno (!) nepretrgano (fiziološke potrebe izvzete) udrihanje po tipkovnici pripeljalo do dokaj čudne hibe: vnela se mi je mišica ob podlahti (or sth: pri anatomiji sem dobila svojo edino dvojko v sedmem razredu).

“Total geek” v totalni gikovski zadregi

Ob svojih nenavadnih zanimanjih, ki se običajno ne prekrivajo z interesi vrstnikov, sem se v rosnih najstniških letih redno bojevala z najrazličnejšimi piflarskimi stigmami. Kasneje sem gikovski status uspešno zredirala: posmehljive poglede sošolcev sem mirno zignorirala (ali jih stepla), nekatera a priori gikovska področja pa ovila v populistični ovoj in tako avtomatično znižala njihovo mesto na gikovski lestvici. Zanimanje za zgodovino in umetnost se je združilo s potovanji, ljubezen do učenja se je pretočila v novinarstvo, naklonjenost rednemu delu pa v piarovsko delo.

Eno področij zanimanja so zagotovo tudi sodobne tehnologije, z računalniki na prvem mestu. Očitno pa se je v vseh letih mojega zapostavljanja gikovskega alterega stopnja gikovstva tako radikalno zmanjšala, da se mi ne uspe spoprijeti niti s preprostim blogom. Kljub včerajšnjem namenu novoletne prenove ostaja blog povsem nespremenjen. Pa ne zaradi običajnega pomanjkanja časa, temveč zaradi lastne nesposobnosti.

Razočarana, jezna in depresivna sem v želji po rekonstrukciji gikovske samopodobe rešila spletni test How geeky are you? in se uvrstila v kategorijo “Total geek“. (Čeprav je to druga najnižja kategorija). Upam, da bo ponovno poiskana indentiteta botrovala k računalniškemu razsvetljenju, ki mi bo pomagal pri osvežitvi old-fashioned bloga.

Blogerska naselitev otoka Katan

Betty je med svojo aktualno gorenjsko turnejo znova poskrbela za spontani blogerski žur. Čeprav se je ideja o klopca partyju razstopila v dežnih kapljah in se je pred masovni pijanski žur postavila Mojčina muhavost (grrr), smo hitro poiskali prav tako zabavno alternativo.

Pinina soba se je spremenila v fiktivni otok, kjer so naseljenci v podobi Janija, največjega kranjskega poeta ter že prej omenjenih najlepših blogerk (heh) dobre tri ure pomerjali svoje ekonomsko-gospodarske moči. Da izobrazba ni samo zanemarljiv list papirja, so dokazale Betkine upravne sposobnosti, ki so ji zagotovile katanski monopol in posledično zmago. Kljub razširjenim govoricam o korupciji in mafijskih navezah so ji soigralci zmago nesebično priznali. Navdušeno so nazdravili, Jani pa je ob navalu čustev svoj kozarec z rdečim vinom filmsko vrgel v (svetlomodra) tla.

“Brez afterja ni žura,” je glasno vzklikala družba med potjo v Down Town. Pivo in vino sta se pretakala v potokih, drzni plesni gibi Pininih seksi sošolcev so višali temperaturo in vzbujali poželjive poglede ljubiteljic osemdesetih, Betki pa je nazdravila tudi združena kranjska blogosfera. (Starejša) polovica paketa glavnih protagonistov je v želji po privatnem plesu odplesala domov, ostali udeleženci pa so potrpežljivo branili že dobro uveljavljen status zadnjih obiskovalcev lokala. Žur se je končal z obveznim burek-piknikom pod neprepustljivim napuščem Globusa.

Kranjski blogerski žur III je že v pripravah, izbira središčne družabne igre pa je še vedno zavita v tančice skrivnosti …

Vročica sobotne noči

Ker se je včerajšnja predstavitev studijskega prvenca kranjske skupine The Tide z after partyjem v obliki dolgo pričakovanega klopca partyja spremenila v neuradno blogersko srečanje, je hiter povzetek sobotnega dogojanja na blogu preprosto neizogiben.

Betty je z vnovičnim srečanjem prekinila niz polemik, ki sva jih okoli njene prave identitete v zadnjih dneh nakvačkali s soblogersko Mojco. Naključnemu srečanju smo nazdravile s pijačo na Terasi, logična žurerska evolucija pa nam je narekovala konkretnejše žurerske metode. Odgovor je prišel z dolgo napovedovnim klopca partyjem na tradicionalni lokaciji pred Kinom Center. Polarne temerature so blažile nepogrešljive borovničke in high-quality nadpodmizno vino ter seveda živahen klepet, baziran na obveznem lokalnem traču. Izkazalo se je, da Bettyjin socialni spekter zajema tudi najino skupino prijateljev, kar je našim debatam omogočalo nove in nove rumeno-tračarske dimenzije.

Po tem ko smo strokovno-znanstevo definirali stopnje pijanosti, dodobra prečesali blogosfero in uskladili lažno zgodbo o našem poznastvu, sva se z Betty odločili, da navdušujoče dejstvo o skupnih prijateljih nadgradiva z nenapovedanim obiskom Tonijeve rojstnodnevne žurke. Izkazalo se je, da je bil dogodek v zakajenem stražiškem stanovanju z igro riska in tremi gosti bolj slab izgovor za noro praznovanje rojstnega dne. Vsekakor je žurerska atmosfera z najinim prihodom občutno narasla in se reflektirala v nadaljnem odvijanju zabave. Hmm …

Večer je zaznamovalo štiriurno preverjanje zgodovinsko-filozofskih sposobnosti z igro Zofijin svet. Z Betko sva jemali dih z dodelanimi pogledi na svet in nespornim obvladanjem faktografskih podatkov, vendar je najin bister um ob šovinističnih soigralcih ostajal nepravično zapostavljen. Tolažili sva se z dejstvom, da vsaj nisva ostali brez glav kot najine prepametne prednice v 16. stol (kot sva se naučili med igro) …