Sloves(no) na Vinkotu

Čeprav me do mojega odhoda ločita skoraj dva tedna, sem se od prijateljev (seveda zgolj uradno) že poslovila na stalni žurerski lokaciji v oziroma pred našo dolenjsko hišico. Sončen dan, razmočen z nekaj dežnimi kapljami, ki so samo potencirale zabavo s postavljanjem in podpiranjem zimprovizirane strehe, smo izkoristili za nazdravljanje našemu skupnemu druženju, za uživanje ob kulinaričnih dobrotah in živahne plesne performanse na open-air plesišču. Čeprav je dolenjske medvede vztrajno odganjal bučen smeh, ki je odmeval po okoliških gozdovih, je prešerno vzdušje občasno preplavil val otožne sentimentalnosti. Čeprav sem se na potencialne emocionalne vložke predhodno pripravljala, res nisem mogla ostati ravnodušna ob zares neprimerljivi pozornosti prijateljev, ki so navdušili z mojstrsko peko gastronomskih presenečenj, pomočjo pri pripravah in pospravljanju ter najlepših darilih. Svojo turško posteljo bom tako postlala z novo posteljnino, preko Balkana dnevno odpotovala v domače loge preko spletne kamere, nova cimra gnjavila z nostalgičnimi zgodbicami ob listanju foto-albuma, skrbno opremljenega z zabavnimi komentarji, odštevala čas do ponovnega snidenja na posebnem koledarju s skupnimi fotkami in datumi, raziskovala turško kulturo skozi CD s turško glasbo, filmi in najlepšim posvetilom ter odsotnost slovenskih radijskih postaj skompenizirala z oddajo, prepleteno z izjavami sorodnikov, mladostnih prijateljev in seveda moje družbe.

Čeprav darila v osnovi niso tako pomembna, da mi jim morala nameniti več kot polovico posta, si sobotna presenečenja zaslužijo to pozornost, hkrati pa se preprosto moram považiti, kako super prijatelje imam.

“Prijateljski” epilog počitnic

Moja tritedenska dopustniška zgodba je dobila epilog z mentalno-fizičnim odklopom na razgretih krških plažah, v idiličnem ambientu obmorskih istrskih mest in bližini prijateljičine kučice, obdane s simpatičnimi sosedi. Lagani počitniški tempo, ki je sovpadal z ritmi uspešnic istrskih terasnih bendov, so le ob večerih pospešili obvezni počitniški žuri na domači terasi in bližnjih pomolih. S pravim krškim nočnim življenjem pa nas je seznanila Severina, razvpita kraljica hrvaške popularnoglasbene srenje, ki je dokazala, da ni prepričljiva zgolj med rjuhami. Čeprav sem se poplesavanja ob hrvaških uspešnicah sprva intenzivno otepala, je timski duh nonšalantno preglasil alternativno obarvan glasbeni okus, ki se je tako uklonil volji večine in bil za svojo družbeno upogljivost nagrajen s prijetnim koncertom in simpatičnim večerom. Hja, moč prijateljstva je nepopisna, če nadvse osladno zaključim v Severininem slogu …

M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko …

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”

In vino veritas

Moč vina, pa tudi sorodnih opojnih substanc, me vedno znova preseneča. V enem večeru se lahko v kemijski interakciji krvi in OH spojin rodijo blazne filozofske teorije,  z nekaj kozarčki cvička zaustavi vojne, politične korupcije in globalno segrevanje, rdeča vinska reka pa brez težav podere tudi najbolj skrbno zaklenjena vrata podzavestnih hodnikov. Da o potenciranju poznonočnih umetniških ambicij, pretirano artikuliranih plesnih gibih in presenečenem odkrivanju novih čustvenih razsežnosti niti ne govorim …

     Na zdravje!

Rumeno-rdeče-zeleni glasbeni vikend

 

Čeprav sem letošnje poletje svoj festivalski seznam radikalno skrčila in (po sili okoliščin) nonšalantno preskočila nekaj sicer obveznih glasbenih postojank, se kljub prvotnim načrtom nisem izognila Soča Reggae Riversplashu. Ker z reggae festivalom prijateljujem že nekaj let in mu sledim vse od Tolmina do Koroške , me tokratni štiridnevni scenarij ni preveč presenetil. Prepustila sem se valu glasbe, miru in ljubezni (*faint*) ter pustila, da hektika vsakdana, podčrtana z neizogibnimi težavami in obveznostmi, odlebdi z meglicami smaragdne Soče in dimom marihuane. Poleg poplesavanja ob glavnem festivalskem odru in na idiličnem Sotočju sem prekinila niz insomničnih noči in nadoknadila spalni primankljaj, z odlično družbo uživala v skrbno izbranem (in manj skrbno pospravljenem) taborišču in se ob večernem pivskem maratonu po Tolminu z naključnimi mimoidočimi ponovno prepričala, da so spontani žuri najboljši. Jah!

Maratonske priprave

Požvižgajoč se na patriotska čustva smo dan državnosti izkoristile za prvi uradni trening za prihajajoči Rekreatur. Z ostalimi članicami ekipe KŠK bejbe in moškim “zajčkom”, ki je držal ubijalski tempo, smo otvorile naporne kondicijske priprave, ki bodo vse do konca avgusta izžemale naš znoj, napenjale vedno trše mišice in višale številko na kolesarskih števcih. Ob neizprosni vodji ekipe, ki svojo vodilno funkcijo prepleta z inštruiranjem aerobike, bodo poletni meseci očitno še bolj vroči kot običajno: poleg rednih kolesarskih izzivov se nam obetajo tedenski maratonski teki okoli Brda, preizkušenje veščin na nekoliko manjših rolerskih koleščkih in neizogibne aerobične vadbe v senci istrskih borovcev.

Kondicijo, izoblikovano postavo (potem pa svizec …) in športni duh bom osvojila kmalu, še vedno pa mrzlično iščem obveznega maserja oz. maserko za postvadbeno sproščanje.

Lako čemo!

Moj strah pred brutalnim postsarajevskih prizemljenjem je bil povsem odveč. Čeprav je bil povratek za delovno mizo (in v kuhinjo brez polnomastne hrane) sprva naporno nadležen, se je slovenski ritem kmalu prilagodil sarajevski praksi vsakodnevnega ali raje vsakonočnega žuranja.

Festivalska hektika je sicer uspešno kravžljala moje živčke, obvezno večerno žuranje z dežurno žurersko ekipo pa je delovne skrbi efektivno nadomestilo z brezskrbno zabavo. Tako sem v minulem tednu svoje žurerske maratone redno zaključevala s srečavanjem poštarjev na domačem pragu, mejo števila cigaret, po katerih se mi vrti, zmagoslavno dvignila na zavidljivo raven (hehe) in pogumno prekinila (in nadomestila za najmanj dve leti nazaj) svojo običajno abstinenco.

S tradicionalnim kopanjem v kranjskem vodnjaku se ni zaključil zgolj festivalski ritem, temveč tudi moje (pre)dolgo počitniško obdobje. Še nekaj tednov zagrizenega študijskega dela, potem pa – ponovi vajo!

Balkansko potepanje

Umirjen sarajevski bioritem je šokantno zamenjala hektika slovenskega vsakdana in me lebdočo na dimu iz šiše, vonju bosanske kave in valovih pozitivne energije neprizanesljivo izpljunina v kruto postpočitniško realnost, podčrtano s prekodoznim festivalskim delom.

Čeprav sem v festivalskem vrhuncu primorana delati učinkovito, misliti skoncentrirano in vložiti maksimalen trud, se vse prepogosto sprehajam po sledeh še svežih spominov, ki jih je v (pod)zavest izrisala kulturološka ekskurzija v Sarajevo.

Organizacija in predpriprave so terjale enormne količine časa, potrpljenja ter nenazadanje jeznih pogledov in odrezavih besed. Vendar je bil strah pred neobladljivim sukanjem organizacijskih niti povsem odveč, saj so stvari potekale še boljše, kot bi si upala pomisliti pred odhodom.

Družba je bila po kulturološki maksimi naravnost odlična, program ležerno simpatičen, vodička nadvse prikupna, šofer potrpežljivo učinkovit, vremenska napoved etiketirana s simbolom za sonce in vsesplošna klima skrajno pozitivna.

V enotedenskem popotovanju smo poleg telekomunikacijskih aparatov popolnoma izklopili tudi slovenske težave in se neobremenjeno prepustili balkanskemu ritmu življenja. Dolgi klepeti ob pristni bosanski kavi, ki jih je nadaljevalo kulinarično eksperimentiranje, obvezno posedanje na Baščaršiji ob kozarcu piva, rakije ali limonade in neizogibno zakajanje s šišo v priljubljenem orientalskem pribežališču. Dnevne maratone po kafanah je nadaljevalo večerno kruzanje po klubih v živahnejšem tempu. Koncert sevdalink v pristnem bosanskem okolju, ples do jutra v disku, Edo Maajka v Skenderiji, popivanje in spontani prijateljski klepeti na hotelskem dvorišču in zgodnjejutranji after partyji v sobi 249 v profesorsko-študentski zasedbi v družbi rakije, 14. TV programa in kozarci nutele.

“Sarajevo je najjači,” smo se strinjali, ko smo zapuščali moje novo top mesto in se s težavo pripravljali na popočitniško rehabilitacijo v slovenskem okolju.

Blogerski prazniki

prvomajsko nazdravljanje na Dolenjskem

Prvomajski prazniki žal niso minili tematsko, z odsotnostjo dela, temveč predvsem v oddaljenosti od blogosfere. Neaktivno virtualno socialno življenje pa ni bilo premosorazmerno s počitniško aktivnostjo.

V prazničnem tednu je najino poznanstvo z Blodnjo preseglo kibernetske razsežnosti s sladolednim zmenkom ob Ljubljanici, preživela sem “božanski” teden ob novinarskem preučevanju religijskih manjšin in potreben intelektualni odklop na dolenjskem vikendu. Mimogrede sem doživela kulturni šok na Metelkovi, odposlala jato prekobalkanskih poštnih golobov v Sarajevo in Turčijo, intenzivno nabirala poletju primerno barvo na kolesarjenju in se nasmejala na evropsko obarvani impro ligi. Lenobni klici “Živel 1. maj!” so kmalu izzveneli v jamranju ob zamujanju preštevilnih rokov, ki so me soočili s kruto postpraznično realnostjo, s katero pa se spoprijemam samo še do jutri …

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Praznična uvertura je minila v pionirsko-žurerskem duhu, s poudarkom na slednjem. V organizaciji soblogerja Samota se je gorenjska družba iz običajnega žurerskega epicentra v Kranju preselila v prestolnico in okupirala Plečnikove stopnice ob Ljubljanici. Naša priljubljena oblika zabave in druženja, znana pod terminom “klopca party“, se je premierno izkazala tudi v ljubljanski praksi. Kljub kranjskemu ponosu smo si morali celo priznati, da razgled na Ljubljanico, uokvirjen v vejevje vrb žalujk, močno presega socialistični kino, ki predstavlja tarčo pogleda na kranjski klopčarski lokaciji. Našo novo žurersko pribežališče smo še polepšali z najdenim jogijem in nasmejanimi obrazi naše družbe, lepote obljubljanske regije pa ekranizirali v družbeno kritičnih dokumentarnih filmčkih, ki so poleg kranjske igralske zasedbe angažirali tudi naključne “bedirance”. Filmsko kreativnost je sicer prekinila policija, ki se že obvezno pojavlja v povezavi z mano, umetniška navdahnjenost pa se je s tem pretvorila v žurersko energijo, ki smo je zgodaj v jutro sproščali v Samotovem stanovanju.

Vikend pod krinko

       

Blogerska reprezentacija mojega študija s travmatičnimi posti zapostavlja mojo navdušenost nad čofotanjem v kulturoloških vodah. V zadnjem času mi je privlačna predvsem antropološkoraziskovalna dimenzija študija, ki mi spretno podeljuje alibije za najbolj bizarna početja. Pravkar iztekajoči se vikend je bil zopet rezerviran za raziskovanje z udeležbo (v izključno študijske namene).

Petkovo akademsko misijo je predstavljal obisk Tramontane kot empirični del raziskovalne naloge o srbskem turbo folku v Slovenji. Da smo upravičile svojo profesionalnost, smo k raziskovanju pristopile skrajno resno; primerna zvočna kulisa v avtu, šnelkurz trdnih L-jev in skrbno izbrani kostumi v obliki štikel, make-upa po načelu kvantitete pred kvaliteto, drznih dekoltejev in vpadljivega nakita. Poleg izhodiščnega profiliranja obiskovalcev smo hkrati ugotovile, da so turbo folk žuri preprosto odlični in da bomo ploščad Ajdovščina obiskale tudi brez študijskih motivov. Mission accomplished!

Sobotna antropološka akcija je bila bolj kot s študijskimi tendecami prepletena z osebnimi raziskovalnimi interesi. Destinacija: zaključek SP v hokeju v dvorani Tivoli. Tudi tokrat nisem zatajila v profesionalnem pristopu in se izdatno oborožila z navijaškimi rekviziti in primerno ”kustumografijo”. Kljub prepričljivemu navijaškemu videzu pa sem se ob patriotskih sloganih tipa “Ljubim Slovenijo” in “Mi, Slovenci!” zgolj pomenljivo nasmihala in nemo opazovala burno navijaško dogajanje v dvorani. Čeprav sem uspešno spregledala vse gole in zignorirala najbolj atraktivne akcije, je bil obisk tekme nadvse simpatično-zanimiv. Bolj kot (ne)športni duh pa sem zadovoljila predvsem svojo kulturoško dušo.

Žurerski popravni izpit

Večere redko preživljam v zavetju domačega ognjišča, ker …

a.) … me kulturni napovedniki redno prepričajo v gledališko-filmsko-koncertno alternativo spanju
b.) … vsak drugi večer zbijam slabo vest in kalorije s poskakovanjem, dviganjem uteži, razmigavanjem in razgibavanjem na aerobiki
c.) … nimam televizije
d.) … nimam ognjišča

Čeprav so moji večeri obvezno razgibani, v zadnjih mesecih kritično zanemarjam študentsko maksimo rednega hard-core žuranja. Ker sem med zadnjim preletom svoje žurerske kariere opazila strm padec, hkrati pa se nisem mogla upreti prijaznemu vabilu sošolskega tandema Neže in Maje, sem četrkov večer znova preživela s kozarcem rdečega vina, ob zvokih diska 90-ih in reprize priljubljenega klopca partyja.

Posledice navdušenega trkanja s kozarci, prihoda ob zgodnji jutranji uri in enako zgodnji budilki niti ne bi bile tako grozno tečne, če post-žurerskega večera ne bi pospremil hektičen petkov urnik, ki bi me v zavetje metaforičnega ognjišča pospremil šele pred nekaj minutami.

Lahko noč in nasvidenje v naslednji vojni!

Razveseljujoči nič

Cel žur je, če si po obupno izmučujočem nizu prežuranih, prepisanih, prefilozofiranih in predvsem prebedenih noči vzameš dan zase in se celo dopoldne neorganizirano prestavljaš po hiši, oblečen v pižamo, z žlico v čokolinu in nasmehom na ustnicah.

Včasih je preprosto lepo početi nič in se ob tem celo zabavati.

Rock This Party, Everybody Dance Now

Rock this party
Dance everybody
Make it hot in this party
Don’t stop, move your body
Bob Sinclair – Rock This Party (Everybody Dance Now)

Zgornji verzi so zaznamovali in hkrati povzeli iztekajoči se vikend, ki je minil v znamenju Nikeove aerobične konvencije in novoletnega after partyja.

Svoj športni duh in neutrudne (hm) nožice sem od sobotnega jutra zaposljevala na težko pričakovanih Nikeovih dnevnih aerobike, osrednjem slovenskem aerobičnem prazniku. Po sobotnih šestih urah neumornega poskakovanja po stepih, učenja zapletenih koreografij priznanih mednarodnih inštruktorjev in izdatnega znojenja sem novo pridobljeno plesno znanje posredovala novoletni (pretežno blogerski) družbi ob praznenju še lanskoletnih kulinarično-enoloških zalog. Načrti nadebudnih aerobičark o zgodnji postelji in neomajni abstinenci so se kmalu razstopili v pitnem merlotu in žurerski atmosferi. Kljub prizadevanju najbolj zavednih športnic, ki so optimistično iskale svoj košček miru po celi hiši, je bilo spanje na urniku šele ob neusmiljeno zgodnji jutranji uri, je skoraj sovpadala z neizogibno budilko. Nov dan in novi aerobični izzivi. Tokrat plesno obarvane aerobične ure so nas opremile z novimi hip hop, salsa in jam znanji ter nam po celodnevnem energijskem šoku šele pozno popoldne končno privoščile počitek. Ali bo v mojem scenariju predstavljal kavo z babjim čvekom ali zgolj tuš in posteljo, še vedno ostaja predmet živahnega notranjega dialoga …

Stare vs. mlade pištole

Naporna postpočitniška aklimatizacija pušča mojo “delovno knjižico” povsem nepoštempljano. S seznama številnih konectedenskih obveznosti, opremljenih z velikim rdečim klicajem, nisem prečrtala še nobene alineje.

Včerajšnji dan je zaznamovalo predvsem nadoknajanje celotedenskega kibernetskega posta in razgibavanje že zarjavelih socialnih vezi. Po dopoldanskem konkuriranju razočaranim gospodinjam s pospravljanjem sobe in obupanim jezenjem nad nesmiselnostjo vzdrževanja odnosa s povsem nekompatibilnimi ljudmi sem se sprostila na večernem rojstnodnevnem druženju, kjer smo nazdraviljali kolegici Meti. Nočni veter nas je po izpraznitvi hladilnika v okrepljeni ekipi odpeljal v škofjeloško Rdečo Ostrigo. Zadel nas je krstni rafal letošnjih mladih pištol, ki je znova povišal dokaj skromno statistiko letošnjega obiskovanja koncertov in me razočaral s končnim izborom kranjskih Hoffmanov. Kljub zmagi najšibkejšega benda je bil večer prav prijetno-zabaven – v glasbenem in družabnem smislu.