M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko …

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”

Harry je zakon!

Motovunske predpriprave, ki skrbijo za obvezno nabiranje kinematografske kondicije, so vključevale tudi premierno filmsko prebijanje skozi peti letnik Bradavičarke. Kot patološka oboževalka Harryja Potterja njegove pustolovščine redno spremljam od krstnega prileta na slovenske knjižne police. Čeprav je moje prvotno navdušenje nekoliko zbledelo ob kasnejši kričeči fami, še vedno vztrajno trdim, da je – kičastim lončkom, ogabnim TV reklamam in živopisanim brisačam navkljub – Harry še vedno zakon!

Ekranizacija petega romana ostaja v medli senci literarne sestre, vendar uspešno prikazuje ključno dogajanje. Obvezna mera hollywoodskih prijemov ostaja neobhodna, vendar osladnost ne odstopa preveč do inzulinske stopnje romana. Peta knjiga se mi je namreč v spomin izrisala predvsem po visoki koncetraciji kičastih vložkov v skrajno nepotterski maniri.

Vendar napeta zgodba, angleški humor in spretna metaforika zasenčijo osladne zdrse in bliskovito višajo moje hrepeneče pričakovanje sklepne knjižne porcije Harryjevih čarovnij.

Stoletni sij literarne zvezde severnice

 

Čeprav sem predviden datum objave dotičnega posta nonšalantno zignorirana ob pozabi ponedeljkovega mednarodnega dne mladinske književnosti, vseeno objavljam nekaj besed o pisateljici, ki je zaznamovala začetek moje bralne kariere.

Literarna zvezda severnica na književnem ozvezdju sije natančno sto let. Nekoliko mlajši so njeni nepozabni literarni otroci v podobi Pike Nogavičke, Emila iz Lönneberge, Blomkvista, Erazma in drugih junakov, ki zaznamujejo otroštva več generacij po vsem svetu. Poleg imaginarnih otrok literarni svet niti po pisateljičini smrti pred petimi leti ne pozablja njenega velikodušnega prispevka k mladinski prozi. S svojim premišljenim pisateljevanjem je začrtala radikalne literarne smernice, razbila toge moralne okvirje mladinske literature ter se neutrudno borila za pravice otrok, živali in nenazadnje za pravico do brezskrbne igre, domišljije in srečnih koncev.

»Pišem zase in za otroka v sebi,« je zatrjevala Astrid Lindgren. Pri pisateljskem ustvarjanju je mirno ignorirala vsebinske nasvete založniških kolegov, uredniška naročila in vključevanje ideoloških dimenzij. Hkrati se je nonšalantno požvižgala na takrat predpisano vzgojno-moralno funkcijo knjige, ki je legitimirala avtoritativno vzgojo in otroka potiskala na dno družbene hierarhične lestvice.

V delih švedske pisateljice so osrednji liki prav otroci. Brezskrbni, dobrosrčni, nesebični, pogumni in na koncu vedno srečni. Astrid Lindgren je svoj fiktivni literarni svet redno projecirala svoje srečno otroštvo na podeželju, ki so ga grobo prekinili malomeščanski očitki zaradi nezakonskega otroka. Negativne vloge tako tudi v njeni literaturi ostajajo rezervirane za opravljivke iz meščanskega sloja, ki se jim pridružujejo predstavniki privilegirane družbe.

Oddaljevanje od trendov mladinske proze tistega časa je utemeljevala tudi z revolucionarnim pisateljskim slogom. V času, ko je otroško literaturo zaznamoval pravilen jezik, realističen slog pisanja in striktno vzgojna sporočila, se je literarni svet Astrid Lindgren približal humorističnemu in satiričnemu tisku, kar je bilo za mnoge ne samo neprimerno, temveč celo vulgarno.

Njeno krstno pisateljsko delo Pika Nogavička je prav zaradi vulgarnosti doživelo številne cenzurirane priredbe, nekorektne prevode in prepovedi. Pikina priljubljenost v otroški javnosti pa je pisateljico izstrelila v literarno ozvezdje in jo posedla na uredniški stol založbe Raben, na katerem je mladinsko literaturo kritično prebirala več desetletij.

Urednikovanje ni izključevalo pisateljske dejavnosti. Življenje Astrid Lindgren je bilo razpeto med popoldansko uredniško službo in zgodnjejutranjim stenografiranjem v postelji, ki je rojevalo nove literarne junake. Nastala je znamenita kriminalna trilogija Mojster detektiv Blomkvist pa Otroci iz Hrupne vasi, Bratec in Kljukec s strehe, Erazem in Potepuh, Emil iz Lönneberge, Brata Levjesrčna in razbojniška hči Ronja.

Kombinacija zdravega humorja, izčiščenega literarnega sloga in ubesedovanja otroških želja, tegob in strahov je postala globalna formula za uspešno mladinsko književnost. Literarna dela njene »izumiteljice« pa so še vedno usidrana med nepogrešljivim mladinskim čtivom, ki tudi ob časovni distanci ostaja enako aktualno in privlačno.

Daljše posvetilo avtorici mojega otroškega seznama najljubših knjig lahko preberete v pisateljici posvečeni Teoremi na Radiu Študent.

 

 

 

 

 

Nedokončane zgodbe

 

V minulem tednu nisem zanemarljala svoje običajne prakse rednih kulturno-umenitniških aktivnosti. Med sprehajanjem po razstavnem prostoru Bežigrajske galerije, stremenju na oder Prešernovega gledališča in budnem spremljanju veščih plesnih korakov slovenske plesne “elite” sem se spoznala z novim umetniških trendom v obliki nezaključenosti zgodbe in odprtosti konca. Dom se je končal z dramaturgičinim spraševanjem o koncu, ob popolnoma enaki sceni se je spustil tudi zastor Cankarjevega doma, posebnost Železnikarjeve digitalne poezije pa je tako ali tako prav v nedovršnosti ustvarjalnega procesa.

Koncept nedokončanosti zgodbe mi je bil takoj všeč. Nikoli nisem marala koncev ter z njimi povezanih slovesov in poslavljanj. Hkrati pa sem ob razmišljanju o koncih prifilozofirala do spoznanja, da pravzaprav nobena zgodba ni nikoli povsem končana. Smrt ne izbriše posameznikovega življenja v spominu drugih, že “končani” projekti (p)ostanejo del tebe – če ne v mislih, vsaj kot alineje v CV-ju, stare ljubezni pa živahno poplesavajo po podzavesti tudi po fizično-emocionalnem slovesu.

Pravljične sintagme s “srečnim življenjem do konca svojih dni” in filmski The Endi, obvezno izpisanimi  s skrajno kičastimi črkami, so rezervirani za imaginarne zgodbe. Realne zgodbe so drugačne. Realne zgodbe so nedokončane. Misel na konec je pač preprosto pretežka …

Izbruh garažne nažigancije

Letošnjo participacijo v komisiji kranjskega predizbora za Rock Otočec sem sprejela kot obvezno vsakoletno prakso, brez velikega navdušenja. Pred nekaj leti so bili koncerti neuveljavljenih bendov, ki so na odre zabačenih pajzlov prilezli direktno iz svoje garaže, v mojem planerju zapisani nemara vsak teden. Sčasoma se je moj koncertni entuziazem razblinil, moj glasbeni fokus pa se je osredotočil na skrbno izbrane koncertne dogodke.

Tako sem kar malo pozabila, kako zabavni so lahko prvi špili pravkar izvaljenih rockerjev. Noreče lokalne fenice, ki se vreščeče objemajo pod odrom in mrzlično lovijo bobnarske palčke. Pa inventivna besedila o kuhanju štruklov, podražitvah bencina in debelih hrčkih. In seveda ekshibicionizem potencialnih zvezdnikov, ki po vzoru mtvjevskih idolov preizkušajo pozerske geste in zveneče povezovalne fraze.

Glasbeni večer na Izbruhovem kulturnem bazenu je bila zabavno-privlačna popestritev petkovega večera, ki me je opomnila, da moram spet obuditi nekdanje nadvušenje za odpiranje garažnih vrat še anonimnih glasbenih entuziastov.

Novi premiki glasbenega vedenja

Po včerajšnjem promocijskem koncertu moje omiljene zasedbe Moveknowledgement v Gali hali (na katero sva s Samotom skoraj zamudila zaradi triurne filmske monotonije v Dvoru) in današnjem celodnevenem poplesavanju ob aktualni plošči Listen to Nebukadnezar, sem prepričana: Moveknowledgement so preprosto odlični!

Listen to Nebukadnezar (Kapa Records, 2007), tretji studijski album novomeške zasedbe Moveknowledgement, je otvoril novo kreativno obdobje skupine in slovenskemu glasbenemu trgu ponudil izdatno bero kakovostnega zvočnega materiala.

Album, naslovljen po biblijskem vladarju Babilona, nepričakovano, a premišljeno nadaljuje evolucijsko pot zvočnega razvoja zasedbe. Po funky prvencu Sun Sun studijsko nadaljevanje pod imenom Ant People ponudi učinkovito kombinacijo različnih žanrskih trendov, spretnega rimanja frontmana N’Toka in zvenečega ženskega vokala. Aktualni album se oddalji od smernic predhodne plošče in preseneti s spremenjeno postavo ter posledično osveženo zvočno sliko. Listen to Nebukadnezar ob odsotnosti Sandrinega vokala in trobilske sekcije prinese še več zvočnega eksperimentiranja, agresivnih momentov z destruktivnimi kitarskimi vložki in N’Tokovimi jeznimi kriki ter še pestrejši žanrski konglomerat.

Zasedba neobremenjeno prepleta širok spekter stilov in glasbenih tradicij v obliki reggaeja, duba, funka in hiphopa, osvobojenih žanrskih stereotipov. Eklektično godbo dopolnjujejo hitrojezične rimarije z obvezno družbenokritično ostrino. Miha Blažič – N’Toko s premišljeno sestavljenim besednim kolažem in močno sporočilnostjo znova upraviči naslov državnega freestyle prvaka in samo ime skupine.

Kljub studijski kakovosti glasba Moveknowledgementov najbolje zaživi ob neposredni odrski interakciji. Po krajši slovenski turneji, ki jo je odprla uradna promocija albuma v Gali hali, trenutno pozitivne vibracije širijo v tujini, domače klubske odre pa bodo znova zatresli pozno spomladi (med drugim tudi na Izbruhovem kulturnem bazenu, 12.5, in Drugi godbi, 25. 5.).

Do majske koncertne priložnosti poplesavanja na sveže jungle-dub-hiphop harmonije bo glasbene vrzeli zapolnjevalo vrtenje aktualne plošče, ki v slovenskih alternativnoglasbenih krogih že kandidira za najboljši studijski izdelek leta. Povsem upravičeno. Kakovosten zvočni trk raznolikih glasbenih smernic, kreativnega avtorskega pristopa in prvovrstne hiphop lirike se združuje v nespregledljiv glasbeni fenomen, ki si nedvomno zasluži pozornost.

Kubrick: »Kar se da napisati in misliti, se da tudi posneti«

m Da uravnovesim običajno egotripaško tematiko svojih postov, Proserpinin blog včasih opremim tudi s kakšnim širše družbenim, političnim ali kulturnim prispevkom. Ker coolturna kategorija vztrajno sameva, jo razrešujem osamljenosti z zapisom o ameriškem filmskem umetniku Stanleyju Kubricku.

Stanley Kubrick je v skoraj šestih dekadah filmskega ustvarjanja podpisal zajetno in predvsem kakovostno filmografijo, ki je radikalno zaznamovala filmsko zgodovino in vplivala na kasnejše režijske trende. V kanone nemara vseh velikih cineastov se ameriški režiser uvršča predvsem s filmi 2001: Odiseja v vesolju, Dr. Strangelove, Peklenska pomaranča, Široko zaprte oči, Sijanje in Lolita.

Kot režiser je bil znan po svojem brezkompromisnem stremljenju k popolnosti, premišljeno izpopolnjeni režiserski viziji in nepopustljivosti do svoje ekipe. Njegove ekscentrične karakteristike so filmske sodelavce polarizirale med njegove velike prijatelje (Tom Cruise, Kirk Douglas) in očitne nesimpatizerje. Javnost ga je ob medijski zadržanosti in misteriozni zasebnosti označevala vse od samotarskega genija do megalomanskega lunatika.

Režisersko taktirko je prvič zavihtel s pomočjo mladostniških fotografskih zaslužkov. Kot najstnik, ki ga je, kot pravi sam, »zanimalo vse razen šole«, je svoje slabe ocene »stabiliziral« z odličnimi fotografijami, ki jih je od šestnajstega leta prodajal priznani reviji Look. Po treh kratkometražnih filmih je amatersko prestopil k celovečercem. Po krstnem režijskem poskusu s filmom Fear and Desire, ki se ga je kasneje sramoval in ga prepovedal za uporabo v retrospektivah, mu je hollywoodska vrata odprl Ubijalčev poljub (Killer’s Kiss). Film Steze slave (Path of Glory) je svoj naslov upravičil v režiserjevem življenju. Poleg korakanja k uspehu je s filmom Steze slave Kubrick definiral svoj filmski jezik, ki je etiketiral vsa nadaljnja dela.

Premišljena kompozicija, dolgi prizori, distanciran slog z odsotnostjo nežnosti, izčiščena simbolika in značilna kontroverzna drža, ki jo je obdržal ne glede na filmsko tematiko in žanr. Prav slednji režiserju ni postavljal okvirjev. Stanley Kubrick se je namreč suvereno sprehajal med različnimi žanri in enako učinkovito pristopil h komediji (Dr. Strangelove), k znanstveni fantastiki (2001: A Space Odyssey), grozljivki (Sijanje), zgodovinskemu spektaklu (Barry Lyndon), vojnemu filmu (Full Metal Jacket) ali psihološki drami (Široko zaprte oči).

Srčni napad štiri dni po zaključku montaže Široko zaprtih oči je končal režiserjevo kreativnost. A ne njegovega uspeha, ki je dobil mitične razsežnosti. Natančno sedem let po smrti njegovih šestnajst filmov še vedno polni kinematografske sporede, domače filmske zbirke in sezname kultnih režijskih mojstrovin.

Gramofonske plošče skozi prizmo elitistične kulture

O cilju včerajšnjega joyridea nekoliko drugače …

Gramofonske plošče so se z revolucionarnim posegom v glasbeno industrijo zapisale na vidno mesto v zgodovini glasbe. Z zvočnim zapisom so odigrale ključno vlogo v procesu glasbene popularizacije, s specifiko snemalnih tehnik radikalno posegle v glasbeno kompozicijo in z enostavno dostopnostjo definicijo glasbe osvobodile elitističnih okvirjev. Vplivale pa niso le na področje glasbenega ustvarjanja, temveč tudi na polje vizualne umetnosti.

Vizualni segment v industriji gramofonskih plošč je izhodišče razstave Artcoustics, zgodbe z gramofonskih plošč. Mednarodni grafični likovni center so kustosi Nikolai Jeffs, Guy Schraenen in Božidar Zrinski v sodelovanju z Radiem Slovenija in Radiem Študent spremenili v vizualno »fonoteko« več kot tisočih plošč različnih žanrov, obdobij, a precej omejenega geografskega izvora.

Podnaslov razstave Zgodbe z gramofonskih plošč namiguje na politične, družbene in umetniške implikacije razstavljenih ovitkov. Kartonaste škatle ne predstavljajo zgolj zaščite zvočnega zapisa. Pričajo o smernicah vizualne kulture 20. stoletja, razkrivajo ideološko ozadje konkretnih zgodovinskih obdobij in razlagajo začetke tržno usmerjene glasbene industrije.

Predmet razstave je gramofonska plošča v njeni najširši definiciji: ob bok glasbenim vinilkam postavlja plošče z literarnimi zgodbami, otroškimi pravljicami in izobraževalnimi vsebinami. Pristranska ni niti pri selekciji po kakovostnih standardih. Mesto na stenah MGLC-ja tako najdejo ovitki nezavidljivih estetskih atributov ter drugorazrednih glasbenikov in oblikovalcev, kar ponuja širok vpogled v produkcijo gramofonskih plošč.

Široko je zastavljen koncept celotne razstave, ki v osišče ne postavlja zgolj ene vloge gramofonskih ovitkov. Prvi del razstave se tako osredotoča na umetniško dimenzijo naslovnic s poudarjanjem estetike. Kasneje vstopimo v razstavni prostor, napolnjen z ovitki, ki prikazujejo dizajnerske stereotipe določenih žanrov, kot so klasična glasba, jazz in ska. Še posebno obširna pa je zbirka plošč, ki odseva socialno-politično situacijo časa njenega nastanka.

Širokost razstavnega koncepta je v osnovi pozitivna, vendar ostane v sami postavitvi neprepričljivo realizirana. Obiskovalec pogreša večjo prisotnost rdeče niti, ki bi se je oklepal med ogledom razstave in tako sistematično spoznaval posamezne vloge gramofonskih plošč v umetnosti in družbi. Izpostavitev najbolj zgovornih plošč v posameznem razstavnem delu bi lahko ob vpetosti v širši kontekst obiskovalcu lažje ilustrirala moč podob, odtisnjenih na kartonastih ovitkih. Zbode nas tudi forma razstave. Zdi se, da ovitki, izobešeni na stenah, gramofonsko ploščo povzdigujejo v objekt visoke kulture, kar nikoli ni bilo njeno poslanstvo in tega tudi ni želela.

Muzejska prezentacija se hkrati kaže s stalnim uvajanjem preveč poudarjene zgodovinske distance. Ta plošče pušča hermetično zaprte v minulem stoletju in tako zanemarja njeno prisotnost v sodobnosti: tako v materialnem smislu kot tudi v njenih posledicah. Izstopajoča vloga ovitkov gramofonskih plošč v smislu krstne uvedbe vizualnosti v glasbeno produkcijo – danes enega najpomembnejših elementov glasbene industrije – ostane tako povsem zanemarjena.

Nujna bi bila tudi osvetlitev vzporednic med ovitkom in glasbo. Vizualna podoba pri gramofonski plošči vendarle zaseda marginalno pozicijo, neposredno odvisno od primarnega elementa zvočne podobe. Artcoustics, zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč je zanimiv, čeprav ne povsem posrečen prikaz glasbeno-umetniškega fenomena, ki pripoveduje zgodbe nekega časa, nekih ljudi, ideologij in konkretnih situacij. Še vedno pa so najlepše zgodbe, ki jih ponujajo plošče, osvobojene distance razstavnih šip in muzejskih sten.

Zgodbe z uokvirjenih ovitkov gramofonskih plošč je prebirala Pina.

Pot v ameriško vojno zakulisje

POT V GUANTANAMO

Ko se pred dobrimi petimi leti trije Britanci pakistanskega porekla odpravijo na prijateljevo poroko v bližnjevzhodno vojno osišče, si ne predstavljajo, da bodo čez nekaj let svetovni javnosti razkrivali zgodbo o neusmiljenem mučenju v ameriškem vojaškem oporišču Gunatanamo na Kubi.

Pakistanska odprava glavne protagoniste zgodbe odpelje tudi v sosednji Afganistan, ki ga ob njihovem prihodu zatresejo prve ameriške bombe. S sumljivim vzhodnjaškim videzom jih Američani bliskovito etiketirajo kot talibane in jih obtožijo sodelovanja s sovražnikom svobode številka ena, Osamo Bin Ladnom. Po daljšem zaslišanju njihovo usodo zapečati premestitev v kubanski zapor Guantanamo in triletna borba za preživetje ob minimalnih življenjskih pogojih.

Njihovo zgodbo je preko filmskega medija predstavil režiserski tandem Mata Whitecrossa in Michaela Winterbottoma. Slednji je v svojem desetletnem vihtenju režijske taktirke podpisal opus štirinajstih filmov, ki ga med drugim polnijo tudi Dobrodošli v Sarajevu, Pravljična dežela, 9 orgazmov in 24-urni žurerji.

Pri ekranizaciji guantanamske zgodbe je britanski režiser znova uporabil svoj značilni režijski pristop v obliki kombiniranja različnih naracijskih tehnik. Igrani film se redno prepleta z elementi dokumentarca, kot so arhivski posnetki, intervjuji z udeleženci in izjave mednarodnih političnih akterjev. Neposredno komuniciranje z gledalcem film vzpostavi tudi z uporabo živih posnetkov z ročno kamero.

Film Pot v Guantanamo nam s potrebno filmsko ostrino ponuja vpogled v zakulisje ameriške represivne politike, nas sooča z novodobnimi oblikami rasne in verske nestrpnosti ter nas opominja na stereotipno zahodnjaško definicijo vzhoda.

Po spletni guantanamski poti se lahko sprehodite na www.roadtoguantanamomovie.com

Almodóvarjeva VRNITEV na filmska platna

Svojo običajno blogersko neresnost tokrat stabiliziram z aktualizacijo spletne kinoteke. Na piedestal postavljam enega svojih najljubših režiserjev, ambasadorja španskega filma Pedra Almodóvarja.

Letošnji LIFFe je slovenska filmska platna premierno osvetlil z aktualnim filmom španskega režijskega mojstra Pedra Almodóvarja. Vrni se (Volver) je nova komercialno-kritiška uspešnica v režiserjevem filmskem opusu, v katerem izstopajo predvsem filmi Kika, Govori z njo, Vse o tvoji materi in Slaba vzgoja.

Vrni se nadaljuje režiserjevo tradicijo ekranizacije nekonvencionalnih zgodb, prepletenih z obveznimi provokativnimi elementi in izprijenim humorjem. Na piedestal Almodóvar kot vedno postavlja usode predstavnikov marginalnih skupin, ki jih ob njihovi potencirani nenavadnosti filmski kritiki pogosto etiketirajo z nadrealističnim.

Manj nadrealistična je zgodba o Pedru Almodóvarju Caballeru, 57-letnemu režiserju, rojenemu v kastiljski Calzadi de Calatravi. Šolanje v katoliškem ruralnem okolju šestnajstletni Pedro zamenja z madriškim vrvežem in priložnostnim delom na boljšem trgu. Njegovo življenje po dvanajstletnem administrativnem delu doživi nove turbulence s pridružitvijo avantgardni gledališki skupini Los Goliardos in z nakupom kamere Super 8. Ob padcu Francove diktature postane ključna osebnost španske kulturne renesanse z aktivizmom v gibanju La Movida Madrileña. Njegov umetniški prispevek postane vse bolj cenjen, širšo publiko pa navdušuje predvsem aktualno-družbena ostrina, ki jo pod psevdonimom Patty Difusa ubeseduje v vodilnih španskih časopisih.

V Almodóvarjevi biografiji z rdečo zaznačimo letnico 1980. Celovečerec Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón doseže nepričakovane tržne uspehe, ki režiserju priskrbijo potrebni kulturni in finančni kapital za ustanovitev produkcijske družbe El deseo. Almodóvarjeva filmografija se počasi polni z vse uspešnejšimi filmi.

V Zaveži me! predstavi žensko, ki se zaljubi v svojega mentalno bolnega ugrabitelja, z Visokimi petami drzno zakoraka v temačno družinsko spletko in v Cvetu moje skrivnosti povoha oveneli cvet avtorice ženskih romanov. Z Mesenim poželenjem analizira odnose moških do žensk, z Vse o moji materi osvoji svetovno filmsko javnost, v Govori z njo zbliža usodi osamljenih moških, s Slabo vzgojo pa se s tematiziranjem izprijenih odnosov v katoliških internatih vrača v mladost.

Pedro Almodóvar danes predstavlja sinonim za evropski film in nekovencionalno filmsko produkcijo. Svojevrsten avtorski pristop, ki vključuje premišljeno struktuirane scenarije, izčiščeno tehniko in nenavadno naracijo, režiserjevo ime bliskovito izpisuje v filmsko zgodovino.

Radijski šov

Z naslovom posta, ki si deli ime z aktualno filmsko stvaritvijo Roberta Altmana, se poslavljam od pravkar preminulega režiserja in hkrati ubesedujem svoje slovo od Ljubljanskega filmskega festivala v obliki preverjenih nasvetov za dober radijski šov.

Korak 1: Med pripravami na oddajo, ki vključujejo neumorno klicarjenje in memoriziranje tisoč številk, v torbici polijte pol litra vode. S posledičnim uničenjem mobitela onemogočite telefonsko dosegljivost v naslednjih dneh in otvorite ponoven lov na nujno potrebne telefonske številke.

Korak 2: Da nimate vabila na sklepno slovesnost, ugotovite maksimalno 2 uri pred prireditvijo, za usoden kos papirja pa za to pooblaščenim osebam težite v fazi zamujanja na filmsko projekcijo in sočasnem zvonenju nadomestnega telefona, ki ga ne znate izključiti.

Korak 3: Ko po prireditvi do vas naključno stopi igralec, s katerim morate opraviti intervju, in vas obsuje z laskavimi komplimenti, ga načrtno zignorirajte in s pretvarjanjem, da vas solata s kalčki zanima občutno bolj kot on, ustvarite idealen teren za prihajajoči intervju.

Korak 4: S pisanjem teksta se začnite ubadati 3 ure pred začetkom oddaje … obvezno opremljeni s posledicami nesprespano-prežurane noči.

Korak 5: Proces pisanja uvoda kombinirajte s pitjem kave in klepetanjem ter tako za en odstavek porabite 1h 45min

Korak 6: Ob časovni stiski se s pisanjem osredotočite zgolj na vezni tekst in se medtem bogovom vsaj petih religij hvaležno zahvaljujte za dokaj posrečene intervjuje.

Korak 7: Ko želite zmontirati posnetke 45min pred začetkom oddaje, naj vas ob zaprtih vratih produkcije razveseli spikerjev spodbudni pozdrav: “Ljubica, sobota je.”

Korak 8: V fazi odločanja med samomorom in organizacijo protesta proti radijskemu vrhu, ki te ni obvestil o zaprtju produkcije (ter sočasnim klicarjenjem potencialnih lastnikov ključev), se odločite za tretjo možnost: samopreizkus v hitrostnem tipkanju pomenskih stavkov.

Korak 9: Podlago izberite po načelu najbolj estetske naslovnice, v studio odšprintajte z laptopom z napisanim tekstom in obvezno vzemite napačne slušalke, ki jih ni moč vklopiti. Za boljši nastop hkrati ritualno prevrnite steklenico vode.

Korak 10: Branje kombinirajte s težkim dihanjem, posledico teka po hodnikih, sopihanje pa uspešno prekrijte s pogostimi bralnimi napakami in obveznim zatikanjem. Tehniku, ki seveda nima svojega izvoda scenarija, podrobnosti pojasnjujete med samo oddajo z zgovornim kriljenjem z rokami in živahnimi skomiganji z glavo.

Liffe is life

Ljubljanski mednarodni filmski festival v zadnjem tednu izdatno zapolnjuje moj prosti in hkrati delovni čas z vsakodnevnim spremljanjem aktualnih projekcij, radijskimi festivalskimi termini in celo vključevanjem obravnavanih tematik v “šolske” naloge. Kljub navdušenju ob široki filmski ponudbi, ki presega običajno vrtenje ameriških uspešnic v ljubljanskih kinematografih, mi natačnejši pregled letošnje programske sheme vzbuja kar nekaj kritik in vprašanj.

Že od samega začetka spremljanja festivala me zbada festivalska konceptualna ohlapnost, ki v programsko shemo redno uvršča tako premiere vodilne svetovne produkcije, ekstravagantne filme s specifično filmsko poetiko in aktualne trende evropskih festivalov.

“Glede na to, da je Liffe del programa Cankarjevega doma in ima zelo nizek proračun v smislu dotacije subvencijskega denarja, je bila programska orientacija pogojena s tem, da festival lahko preživi, da lahko raste. Seveda sem se odločila za generalno linijo prezentacije, »overviewa«, predstavitve najmočnejših filmskih imen in festivalsko najbolj uspešnih produkcij,” festivalsko orientacijo opravičuje programska direktorica Jelka Stergel.

Hkrati je precejšnje razočaranje izbor Perspektiv. Sekcija, ki nam predstavlja nove avtorje, nam ne predstavi novih avtorskih prijemov. Ponavljata se tematika in način njenega prikazovanja. Prevladujejo zahodni narcizmi, usmerjenost na posameznika, osebne krize in ljubezen. Opazno je tudi vedno previdno in korektno tematiziranje socialnih problemov, vse skupaj pa je izpeljano v klasični filmski naraciji. Trije filmi, ki med sedemnajstimi perspektivami obljubljajo drugačne izrazne tehnike in preseganje ustaljenega filmskega pripovedovanja zgodb ne prihajajo iz Evrope. Argentinski Ko ure minevajo, ter iranska Ljudje pri delu in Zamrznjen čas izstopajo po svoji usmerjenosti v podobe neodvisne od teksta, fotografijo, atmosfero in nelinearno pripoved.

Prezreti ne moremo niti odsotnosti slovenske produkcije. Čeprav je septembrski Festival slovenskega filma postregel s petimi slovenskimi celovečerci, na Ljubljanskem filmskem festivalu domačo produkcijo zastopa le film Warchild, ki etiketo slovenskega opravičuje zgolj z domačim producentom. Ostali slovenski producenti, ki so odgovorni za prijavo filma, se očitno niso dovolj angažirali, da bi se plasirali skozi Liffe, saj kakovoste zahteve, kot poudarja programska direktorica Jelka Stergel, niso v prvem planu: “Neizpolnjevanje kakovostnih standardov absolutno ni  problem. Kakršenkoli že je, vsak je dober - bom rekla zelo konstruktivno. Seveda tega ne razumite kot pristajanje na nekakovosten slovenski film.”

Festivalska politika je poleg načela Kakršen koli že je, vsak je dober, sporna tudi pri načrtih o razvoju Liffa. Na vprašanjen o nadaljni usmeritvi Liffa v tako imenovani »festival dogodka« z distancirane pozicije nekdanje direktorice Jelka Stergel odgovarja:
“Tukaj ni vprašanje, ali se meni zdi fino, da imamo Liffe kot programski festival, ali pa bi bilo dobro to nadgrajevati v bolj močen festival z bolj poudarjenimi prireditvenimi aktivnostmi, poslovnim delom, z večjim angažmajem okrog filmskih igralcev in zvezd – to ni vprašanje, to je nujnost!”

Kljub vsemu pa ostaja vprašanje,  koliko pravim slovenskim cinefilom zares pomenijo rdeče preproge in ogledovanje znanih obrazov.

Da ne bo pomote, Liffe je vsekakor odlično poživilo slovenskega filmskega mrtvila in kakovosten in učinkovito organiziran festival. V postu sem pač zgolj zbrala nekaj očitnih kritik, ki stabilizirajo s superlativi opremljene prispevke o festivalu v blogosferi …

Post je povzet po festivalsko obarvanem Kinobaru, ki sva ga za RŠ posneli z radijsko kolegico Ivo.

Arhitektura izčiščene estetike

Kulturnorecenzentsko in hkrati blogersko hibernacijo zaključujem s kritiko Clugovega aktualnega projekta Arhitektura tišine. Kljub učinkovitim piarovskim napovedim in velikem medijskem pompu ostajam pri pripenjanju superlativov zadržana …

Dvestočlanska zasedba nastopajočih, združene moči slovenskih operno-baletnih sil in slovito koreografsko ime, ki podpisuje predstavo, so Arhitekturi tišine, aktualnemu avtorskemu projektu Edwarda Cluga, nemudoma pripeli zveneč naziv plesno-glasbenega spektakla leta.

O upravičenosti silnih etiket so se premierno spraševali obiskovalci Festivala Ljubljana v prvih poletnih dneh in   gledalci uradne premiere v pravkar prenovljeni veliki dvorani mariborskega gledališča. Minuli teden so združene moči obeh slovenskih narodnih gledališč zatresle tudi Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Čeprav gre za svojevrsten spektakel, ki na domačih odrih zaživi le redko, so odzivi na Clugovo glasbeno-plesno predstavo različni. Zgolj slabo uro trajajoč   program, težko definiran konceptualni okvir in mestoma premočna koncentracija dogajanja na odru so pogosti, a hkrati edini, dejavniki, ki utemeljeno predstavljajo tarče negativnih kritik. Tematska arhitektura predstave je zastavljena široko in odprto. Vsebinska izhodišča predstavljajo zgolj ogrodje, ki ga gledalec sam   dopolni s subjektivnimi vsebinskimi asociacijami. Kot rdečo nit Clugovega projekta, ki jo plesalci z dovršenimi plesnimi gibi vešče prepredajo skozi predstavo, bi lahko izpostavili konfrontacijo onostranstva z zemeljsko stvarnostjo. Konceptualne nastavke pa lahko prevedemo tudi širše. Metafora združevanja in razdruževanja odpira možnosti številnih individualnih branj. Avtor sam kot ključno implikacijo predstave izpostavi krščanstvo. Vpeljava religije dopolnjuje glasbeno podlago v obliki rekviemov in osnovno tematsko izhodišče večnega iskanja ultimativnega odgovora na vprašanja življenja pred smrtjo in po njej. Riba kot simbol izvornega krščanstva hkrati sovpada s simbolom naslovne tišine. Konceptu združevanja so podrejeni tudi scenografija, kostumografija, glasba in seveda koreografija. Slednja kombinira – ali raje združuje – izčiščeno solistično koreografijo na eni strani in osupljivo usklajene skupinske točke štiridesetih plesalcev na drugi. Združevanju se prilagaja tudi učinkovita scenografija Marka Japlja z drsečimi kavči, akvarijem in prosojnimi zavesami, ki razkrivajo in zakrivajo zbor. Zbor klasično postavitev na običajnih zborovskih praktikablih zamenja za inventivnejšo vertikalno razvrstitev. Zbor tako s pomočjo svetlobe in premikanjem zaves učinkuje tudi kot efektivna kulisa. Veliko mero drznosti si privošči kostumografka Lea Kaluša. Črno-vijolične trikoje, ki z barvami smrti in krvi opozarjajo na izhodiščno tematiko smrti, v nadaljevanju zamenjajo manj posrečeni kostumi. Spominjajoč na enodelne kopalke in plavalne kape v kombinaciji z »luskastim« materialom vzbujajo asociacijo na ribe in posredno – tišino. Ključni element predstave poleg plesnega dela predstavlja glasba. Združena orkestra slovenskih opernih hiš poskrbita za bučno in predvsem učinkovito glasbeno podlago s prepletom dveh rekviemov. Mozartovo zadnjo avtorsko stvaritev, Rekviem v d-molu, KV 626, ob njegovih nedokončanih akordih Lacrimose dopolni Rekviem za prijatelja sodobnega poljskega filmskega skladatelja Zbigniewa Preisnerja. Predstavo sklene njegova verzija Lacrimose. Ob vrnitvi na začetno vprašanje o upravičenosti superlativov bi zlahka odgovorili pritrdilno. Čeprav vemo, da je bil uspeh predstavi usojen že pred odrsko realizacijo in dejanskim prepričanjem o njeni kakovosti. Edward Clug preprosto postaja zaščitna znamka in modni trend, kar dodatno potrjujejo številni obiskovalci in novi plesno-kulturni navdušenci iz vrst gospodarstvenikov, politikov in estradnikov. Arhitekturo metaforičnih mostov je občudovala Pina.

Blišč in beda ljubljanskega Kabareta

Z moko zamazanim krilom, blatnimi čevlji in privlačnim vonjem po senu sem za Radio Študent nenavdušeno zehala v šesti vrsti MGL-ja.

Po nedavni repopularizaciji mjuzikla v hollywoodski produkciji s filmi Moulin Rouge in Chicago, so se gledališkemu žanru z začetka minulega stoletja odprla vrata tudi na slovenske gledališke odre. Aktualno gledališko sezono sta z revitalizacijo kultnega broadwayskega mjuzikla Kabaret pred tednom otvorila kar dva slovenska teatra.

Poleg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju se je v nemški kabaret spremenilo tudi Mestno gledališče Ljubljansko.

Legendarno broadwaysko glasbeno-gledališko pripoved avtorjev Masteroffa, Kanderja in Ebba sta v slovenski jezik prenesla Milan Dekleva kot avtor besedil in Alja Predan kot prevajalka dialogov. Režisersko taktirko slovenske različice je zavihtel češki režiser Stanislav Moša.

Berlinsko nočno življenje je pred skoraj osmimi desetletji popisal pisatelj Christopher Isherwood in pripovedi o najbolj dekadentnem medvojnem obdobju zbral v književnem delu Berlin Stories. Zgodba o pevki in plesalki Sally Bowles je bila kasneje predelana v dramo, berlinske kabaretne plesalke pa so nekaj let pozneje zatresle tudi broadwayske odrske deske.

Predstava Kabaret je lahkotna in zabavna gledališka zgodba z družbeno-kritično konotacijo, postavljena v predvojni Berlin. Medtem ko se nemška politična shema radikalno spreminja, si Berlinčani zatiskajo oči z megalomanskimi zabavami in bleščečim nočnim življenjem.

Zgodba v ospredje postavlja mladega ameriškega priseljenca, ki se med iskanjem pisateljske inspiracije zaljubi v londonsko plesalko in pevko. Po brezskrbnem življenju v podnajemniškem stanovanju, polnem romantičnih in zabavnih trenutkov, idilično ljubezensko sliko popači nevzdržen vzpon nacizma.

Prvi del dvoinpolurne predstave Kabaret etiketirajo predvsem lahkotnost, zabava in brezskrbnost. Gledalec ob nezahtevni in površinski zgodbi ostaja ravnodušen, njegove indiferentnosti pa ne razblinijo niti plehke šale in nedodelani dialogi. Grenak priokus povprečne komedije popravi drugi del, ki poleg obveznih humornih elementov izpostavlja predvsem politično problematiko nacističnega Berlina in usodo njegovih prebivalcev.

Gledalca iz mentalnega sna prebudijo pretresljive zgodbe parov, ki jih agresivno loči trda nacistična roka. Nezapleteno vsebinsko shemo opraviči žanr predstave. Glavni poudarki mjuzikla so pač predvsem na glasbi. Plesno-pevska segmenta lahko pospremimo s pohvalnimi pridevniki, saj sta izvedena nadvse korektno. Žarko Prinčič s pomočjo dvanajstčlanske postave priznanih glasbenikov poskrbi za efektivno glasbeno podlago, zagrebški koreograf Igor Barberič pa za učinkovito plesno koreografijo. Scena Kabareta ostaja neizstopajoča, kostumi pa so ceneno načičkani.

Ljubljanski Kabaret sta otvorili dve premieri, kar lahko pripišemo alternacijam v igralski zasedbi. Poleg nekaj stranskih likov si igralki Iva Krajnc in Vesna Pernarčič-Žunić delita tudi glavno vlogo kabaretne zvezde Sally Bowles. Sicer dobro igro osrednjega para, ki ga poleg ženske polovice predstavlja še Matej Puc v vlogi pisatelja Cliffa Bradshawa, zasenči odličen nastop Uroša Smoleja v vlogi konferansjeja. Kabaret pa kljub odlični igri v kombinaciji z dobro glasbo in koreografijo ostaja povprečno neizstopajoč. Plehek humor in kičasta kostumografija vztrajno negirata obljubljajoče in napovedujoče presežnike ter predstavo uvrščata med lahkotne predstave za nezahtevno publiko, ki ponavadi sestavljajo repertoar kakšnih bolj komercialnih gledaliških ustanov.

Razvpito kabaretno življenje ni pretirano zabavalo Pine.

Grozljivo-komičen kulturni maraton

Včasih se sprašujem, s kakšnim žanrom bi etiketirali filmsko zgodbo o mojem življenju. Bi bila to totalno humorna komedija, morda najstrašnejša grozljivka, nemara celo akcijski film? Včerajšnji dan bi verjetno predstavljal pravi žanrski konglomerat odbite komedije, trilerja in srhljivke. 

Čeprav jutranje naglice in obveznega zamujanja na prvi jutranji radijski sestanek ne štejem za indikatorja slabega dneva, temveč prej za obvezno jutranjo prakso, istega ne morem trditi za oso, utopljeno v skodelici prepotrebne jutranje kave. Če temu prištejem še zabavno (?) sceno z Rokovim fotrom, ki se domov vrne v skrajno dvoumnem trenutku moje udomačitve na gostiteljevo posteljo in sočasnem prihodu svojega, v boksarice oblečenega, sina izpod tuša, vem, da bo odtrganost dneva dobilo še bolj odbite razsežnosti.  

Po sicer mirnem sprehodu skozi Tivoli in drugim delom trilogije romantičnih kosil novega ljubezenskega trikotnika (Rok-Pina-Taja) v Pub legendah, sem kljub večurni pavzi, preživeti med šetkanjem po ljubljanskih knjigarnah kot delu Rokove distribucijske službe, na ljubljanski grad prisopihala nekaj minut prepozno.

Ob utemeljeni neprijazni dobrodošlici so me vseeno spustili na predstavo. Ko sem vstopila v labirint, sem takoj doživela flashback mojega minulega srečanja s senzorialnim gledališčem in se posledično zavedla neprimernosti svoje garderobe. Moj strah je bil opravičen: ležanje na senu, posipavanje z moko, tacanje po zemlji, kracanje z vodoodpornim flomastrom po rokah in polivanje z vodo. 

Konec predstave. 19.45. Aaaaaa, samo še petnajst minut do premiere Kabareta v MGL-ju, jaz pa na Gradu s totalno umazanim krilom s pokvarjeno zadrgo, blatnimi čevlji, popisanimi rokami in brez rezervnih oblačil. Za piko na i me Murphy razveseli še z zaparkiranimi ljubljanskimi ulicami, ki kljub neumornemu šprintanju skozi mestno jedro z nespodobno odpetim krilom in posledičnemu smehu naključnih mimoidočih, botrujejo k petnajstminutni zamudi. Hostese prepričam, da v že zaklenjeni blagajni poiščejo mojo karto in me spustijo v dvorano. Na udobnih sedežih skoraj zaspim, med odmorom se kljub poplavi znanih obrazov v neposredni bližini zadržujem v najbolj temačnih in neobljudenih kotičkih gledališča (vonj po senu v kombinaciji z mokastim krilom in tono zemlje v čevljih verjetno ni najboljše socialno orodje), po koncu predstave pa odšprintam nazaj do na-drugem-koncu-Ljubljane-parkiranega avtomobila in z brnečim avspuhom odfrčim do Metelkove.  

Prijetno presenečenje. Čavsa na vhodu me ne spusti na koncert Da Phenomene, češ da ni več prostora. Po nemočnemu ugovoru v obliki »pa zakaj potem delate guest liste«, mi zmanjka volje do prepiranja, zato poklapano odracam nazaj do devetnajstke in se umazana, žejna, izmučena in nejevoljna v spremljavi despresivnega trip hopa odpeljem nazaj proti Kranju.