VIRTUALNA TURŠKA SELITEV

V življenju nisem izkusila veliko selitev. Že dobri dve dekadi ostajam zvesta kranjskemu gnezdu, težko odfrčim tudi z že udomačenih delovnih miz, menjavo izobraževalnih institucij pa definiram predvsem kot neobhodno zlo. Aktualni mesec bo nasprotno očitno zaznamovan s selitvami. Končno sem sem prebila lupino domačega jajca, se postavila na še malo okorne noge in odletela ne samo iz toplega objema domačega legla, temveč nonšalantno zapustila celo slovensko jato prijateljev, sorodnikov, sodelavcev in znancev. Spotoma sem spletla tudi novo spletišče. ” Če spreminjam življenjski slog, naj bodo spremembe radikalne“, sem se optimistično bodrila ob pogledu na stari blog, ki se je raztreščil ob trdem turškem ognjenem zidu.

Tako vam s kislim veseljem posredujem svoj nov virtualni naslov. Na moja vrata boste lahko potrkali na kultursoku.blogspot.com, kjer vas bom pozdravila v novem turškem stanovanju. Še nekoliko nedodelanem v skladu s turško stanovanjsko kulturo, na sveže prebeljenem, a še vedno nastlanem z neobhodno slogovno šaro s stare spletne bajte, brez katerega moj nostalgičen alter ego pač ne more.

Veter z juga

Neusmiljeno premikanje urinih kazalcev, bliskovito prepletanje evforičnega pričakovanja in depresivnih misli na slovo, neumorno pisa(k)anje sms-ov in (pre)polni kovčki ob vratih sobe me redno opominjajo, da je prišel T(he)-Day, dan odhoda v Turčijo. Čeprav se mi ob misli na enoletno turško odisejado avtomatično naslika nasmeh, se na drugi strani zadovoljstvo odbija na visokih zidovih, ki zagrajujejo vse tisto (in predvsem tiste), česar nisem uspela stlačiti v kovčke. K sreči spomini kljub veliki teži na abstraktni ravni ne obremenjujejo tehtnice na letališču, zato sem lahko med superge, vodiče in nogavice stlačila nemalo misli na skupne trenutke, ki jih bom skrbno pripeljala v svoj novi vsakdan.

Preden me zopet ne odpihne osladna sentimentalnost, se prepuščam vetru z juga …

Nagradno vprašanje

Po včerajšnjem zabavnem druženju ob kruhkih, ki je redefiniralo pojem ekstremne pojedine, je Andraž zaokrožil tematsko piflarski večer z ultimativnim izzivom za naše vidne receptorje s plakatom, visečim na bližnjem panoju. V digitalni obliki ga pripenjam spodaj in ponavaljam vprašanje: 

Koliko različnih pisav naštejete?

(foto: Samotova Maja)

Nagrada za tistega, ki bo v oblikovalskem presežku najbolje uporabil svoje veščine osnovne aritmetike, še nastaja na mentalni ravn, do aktiviranja mojih kreativnih sivih celic pa pridno uporabite svoje s pozornim štetjem!

Red Tape

 

 Zadnji dnevi so me znova redno opozarjali na utemeljenost svojih kariernih ambicij, oddaljenih od osemurnega taborjenja v pisarni in neumornega kupčkanja paprijev. Birokratska turneja, v sklopu katere sem v zadnjih štirinajst dneh obiskala neskončno število uradov in služb, nemočno čakala na obvezne žige in operirala z debelimi mapami dokumentov, je izdatno povišala hektiko zadnjih slovenskih dni in dosegla, da kljub vse večji skepsi komaj čakam, da se dvignem s slovenske zemlje in se končno ugnezdim v svojem novem turškem domu. Od Ljubljane sem se danes že poslovila z zaključnim birokratskim izzivom na faksu in veleposlaništvu, z dodobra skravžljanimi živci in kritično stopnjo potrpljenja pa me jutri čakajo še zadnji podpisi, žigi, fotokopije, formularji in dokumenti v kranjskih pisarnah. In vikend, ki bo poleg neobhodnega pakiranja rezerviran izključno za prijatelje in familijo. Misel na naslednji teden, ko me nova serija birokratskih misij pričakuje še v turški izvedbi, pa bom za nekaj dni zaprla v mentalni hladilnik in jo odmrznila, ko se moj izpraznjen agregat znova napolni z nujno potrebno socialno energijo …

Pa vabljeni na (pred)turško kavo!

Človek slon

Gimnazijska sošolka je rada omenila: “So dnevi, ko se počutiš kot siva miška in so dnevi, ko se počutiš velikega in mo(go)čnega kot slon.”

Danes se počutim kot slon.

p.s.: Naslov posta sem ti sposodila pri lastniku enega mojih najljubših filmskih opusov.

Proserpinina turška prihodnost

Intenzivne predturške priprave poleg kupčkanja oblek in ostale šare, še zadnjih birokratskih izzivov in predvsem štafetnega kofetkanja predstavlja tudi iskanje odgovorov na številna vprašanja, ki se mi porajajo ob misli na turško življenje. Na svojih mentalnih sprehodih sem nekajkrat zavila tudi na območje komunikacije. Čeprav imam novo web kamerico in vse sodobne četerske programe, ne morem mimo svojega malodane najljubšega orodja za vzdrževanje stikov – bloga. Spletne komunikacijske niti bom seveda vestno tkala še naprej, razmišljam pa o najbolj ugodni rešitvi, ki bi zadovoljila širši sorodstveno-prijateljski krog, ki navdušeno namiguje na blogersko ubesedovanje svojih turških izkušenj, in hkrati pred taistimi akterji obdržali svojo skrivnost dvojnega blogerskega življenja.

V mojih kompleksnih notranjih monologih (ko se vmešajo imaginarni prijatelji tudi dialogih) se tako rojevajo polemike: Naj odprem “potovalni” blog v Urošovem stilu in link pošljem informacij željnim sorodnikom? Naj svoje turške pustolovščine upovedujem na Proserpini in s posredovanjem naslova sorodnikom razkrijem svoj blogerski alter ego, blog pa obremenim s komentarji o tem, kako me pogrešajo in naj pazim nase? Ali naj obdržim Proserpino in odprem še nov blog ter se tako pridružim multiblogerjem, kot je Saša? Ali pa obdržim Proserpino, ne spremenim njenega “koncepta”, starše in kolege pa obveščam preko drugih sporazumevalnih kanalih? Kompliciram, ha?

Mobilna

                                                                                      Čeprav med moj življenjski slog in mobilnost zlahka vstavimo sinonimni enačaj, telefonska mobilnost kontrastno ni moje paradno področje. Mobiteli pač sodijo v skupino tehničnih pripomočkov, kjer skupaj z radijskimi pripravami za snemanje in montažo, diktafoni in predvsem avtomobili izzivajo mojo potrpežljivost in škodoželjno prepletajo moje živčne končiče. Po dobesedno nizkih padcih, ki jih je bil deležen moj nekdanji aparat, sem se mu za vse neprijetne SMS-e, nezaželene klice in jezne telefonske pogovore maščevala z utopitvijo v svoji torbici, kar mi je kasneje tudi dvakratno vrnil z okvaro baterije. Zadnje pol leta sem tako životarila s peturno razpoložljivostjo baterije, s polnilci obremenjevala vtičnice na javnih mestih in svoj negativen odnos do telefona sproščala z rednim pozabljanjem doma. Prijatelji, katerih klici so v zadnjem času izzvenevali v prazno, in “poslovni partnerji”, ki so me nemočno lovili tudi po več dni skupaj, bodo veseli novice, da sem zopet mobilna. Nove Nokie 7373, ki sem jo imela ogledano že dolgo časa, ne bom pozabljala doma, hkrati pa upam, da bo naklonjen odnos vračala z brezhibnim delovanjem.

Materializirana sentimentalnost

Moja neustavljiva sentimentalnost se manifestira tudi v vztrajnem kopičenju spominkov. Kič, opremljen z izdatnimi količinami prahu, se bohoti na policah, visi s stropa, kriči s sten in obtežuje okenske police. Posušene rože, ki sem jih v še sveži obliki dobila ob posebnih trenutkih, brezvezne risbice in napisi, ki se zapišejo kar tako, fotografije, ogabne šatuljice, trofeje slalomiranja med obmorskimi štanti so neuporabni in večkrat celo neestetski predmeti, ki jih moja nostalgična duša preprosto potrebuje ob sebi. Težava nastane, ko moraš vse materializacije svojih spominov stlačiti v skromno prostornino kovčka, skupaj z dvosezonskimi oblačili, čevlji, torbami, računalnikom, študijskim materialom in drugimi pripomočki za (enoletno) preživetje.

Sloves(no) na Vinkotu

Čeprav me do mojega odhoda ločita skoraj dva tedna, sem se od prijateljev (seveda zgolj uradno) že poslovila na stalni žurerski lokaciji v oziroma pred našo dolenjsko hišico. Sončen dan, razmočen z nekaj dežnimi kapljami, ki so samo potencirale zabavo s postavljanjem in podpiranjem zimprovizirane strehe, smo izkoristili za nazdravljanje našemu skupnemu druženju, za uživanje ob kulinaričnih dobrotah in živahne plesne performanse na open-air plesišču. Čeprav je dolenjske medvede vztrajno odganjal bučen smeh, ki je odmeval po okoliških gozdovih, je prešerno vzdušje občasno preplavil val otožne sentimentalnosti. Čeprav sem se na potencialne emocionalne vložke predhodno pripravljala, res nisem mogla ostati ravnodušna ob zares neprimerljivi pozornosti prijateljev, ki so navdušili z mojstrsko peko gastronomskih presenečenj, pomočjo pri pripravah in pospravljanju ter najlepših darilih. Svojo turško posteljo bom tako postlala z novo posteljnino, preko Balkana dnevno odpotovala v domače loge preko spletne kamere, nova cimra gnjavila z nostalgičnimi zgodbicami ob listanju foto-albuma, skrbno opremljenega z zabavnimi komentarji, odštevala čas do ponovnega snidenja na posebnem koledarju s skupnimi fotkami in datumi, raziskovala turško kulturo skozi CD s turško glasbo, filmi in najlepšim posvetilom ter odsotnost slovenskih radijskih postaj skompenizirala z oddajo, prepleteno z izjavami sorodnikov, mladostnih prijateljev in seveda moje družbe.

Čeprav darila v osnovi niso tako pomembna, da mi jim morala nameniti več kot polovico posta, si sobotna presenečenja zaslužijo to pozornost, hkrati pa se preprosto moram považiti, kako super prijatelje imam.