M-O-T-O-V-U-N

Motovunski filmski festival je znova upravičil superlative, ki mu jih redno pripenjam med celoletnim obujanjem spominov. Poleg obveznih filmskih maratonov pod zvezdnatim nebom, ki so moja kulturna obzorja znova razširili z izbranimi stvaritvami svetovnih kinematografij, se bo MFF v moj spomin izrisal tudi zaradi naslednjih ljudi in dogodkov, nanizanih nekoliko prešernovsko …

M-ojca ter odlična in številčna družbe, ki so poskrbeli, da so bile noči kratke, smeh glasen in seznam komičnih prigodb zavidljivo obsežen. Med jutranjim pešačenjem proti kampu, na popoldanski kavi ali večernem poplesavanju na Promenadi.

O-hranjanje higienskega minimuma, ki je ob šestih (/6) nedelujočih tuših, neizpraznjenih dixijih in gostoljubnem blatom, ki obkroža izmprovizirano umivalnico, dokaj nemogoče, a prav simpatično zabavno.

T-ihotapljenje / švercanje: ignoriranje recepcije v kampu, dnevno sveže ideje za vstop na VIP večerje in enako inventivni prebliski za pridobitev zasonj kino vstopnic. Vse realizirano nadvse uspešno!

O-hranjanje fizične kondicije – jah, tudi na dopustu ni šlo brez aktivnih športnih priprav. Vsakodnevna hoja v Šmarjetna-kind-of hrib ob odsotnosti sence, v sandalcih in (vse manj) svežih oblačilih! Nekoliko prijetnejše je bilo vračanje nazaj v dolino. Ne zgolj zaradi obravnave klanca s prizanesljivejše perspektive, temveč predvsem zaradi njegovih socialnih dimenzij.

V-sakodnevno teženje mestnim mulcem, ki so taborili ob računalnikih z brezplačnim internetom. Blogerska odvisnost je preprosto prevelika!

U-spešno neizgubljanje na poti, kar je za naju z Mojco zagotovo nepozaben uspeh. Razen nekaterih manjših incidentov, ki so zaobjemali vožnjo po napačnem pasu na mejnem prehodu, čakanje v vrsti za tovornjake na cestninski postaji in zamenjavo smetarja za pobiralca cestnine, se najina črna vozniška knjižica ni znatno odebelila.

N-ič spanja. Nekaj skromnih uric v senci pri šoli, pred šotorom, nekoliko manj v šotoru, a vsega skupaj niti za običajno enonočno spalno bero. Ob petih filmih na dan, obveznihvzponih v mesto, poplesavanju na koncertu in živahnejših plesnih momentih na Promenadi preprosto ni časa za zatiskanje oči.

Če zaključim z Mojčinimi besedami: “Joj, kako je hitro minilo. Štirikrat ne greš spat pa je že konec!”