Nov člen na blogerski verigi razgaljanja sedmih osebnih dejstev na povabilo Cherry pripenjam tudi sama.

1. Čeprav je pozicija jeansa v zadnjem stoletju zavidljivo visoka in kavbojke predstavljajo osnovni element vsake garderobne omare, jih sama ne nosim. Preprosto se v njih ne počutim dobro, čeprav si z občasnimi nakupovalnimi prebliski prizadevam krila, hlače na rob in pajkice vseh barv in dolžin nadomestiti tudi z modro klasiko.

2. Ko smo že pri mojem (ne)modnem stilu, se ne morem izogniti razkritju svoje nogavičarske fobije. Nogavice na svoje krake nataknem le redko. Pozimi prisegam na alternativo tankih (in čim bolj pisanih) dokolenk, poleti predal z nogavicami navdušeno zapečatim, pri izboru čevljev pa skozi vse leto prisegam na sandale, balerinke in druga obuvala, ki opravičujejo odsotnost debelih nogavic.

3. Svoje noge, osvobojene nogavic, z lahkoto zavihtim za vrat, si pogrizem nožne nohte ali si nalakiram nohte brez aktiviranja hrbtenice in križa. Čeprav gibčne sposobnosti nožnih sklepov uporabljam le redko, vsakodnevne prakse zviranja zaobjemajo predvsem bizarne poze sedenja na stolu z intenzivnim zvijanjem, spodvijanjem in zavijanjem nog.

4. Kadar se usmilim sklepov in svojim okončinam prizanesem s sprehodom, redno skubim bližnje grme, drevesne veje in rože. Rezultate svojega mimobežnega nabiralništva, torej vejice, listke in cvetove, nato živčno cefram in jih pojem. Izučila me nista niti nedavna lažja zastrupitev na Siciliji in izruvanje rožnega aranžmaja iz mestnega korita. Svojo naklonjenost naravnim vegetarijanskim specialitetam izkazujem tudi s konzumacijo jabolk, ki jih pojem v celoti - s pecljem in peškami vred.

5. Uničujem pa ne zgolj rož, temveč svojo destruktivno energijo redno usmerjam tudi v revije in časopise. Eden od mojih hobijev vključuje sprehajanje škarij po v tiskovinah objavljenih fotkah, ki jih nato skrbno shranjam v ogromne mape in predale. Material priložnosto uporabljam za zavijanje zvezkov in map, dekoriranje pohištva, izdelovanje neuporabnih daril in ustvarjanje čestitk.

6. Če se sprašujete, kdaj ob vseh svojih službah in hobijih najdem čas za podobne neumnosti, vam odgovarjam z razkrivanjem naslednjega dejstva. Rjuhe svoje postelje mečkam le skromno število ur na noč. Žal ne zaradi gostovanja po tujih posteljah, temveč zaradi vsakonočnih insomničnih šokov. Svoj simboličen seštevek prespanih ur sicer glasno opravičujem z “ekonomizacijo časa”, v resnici pa so nočne ure namenjene tipkanju člankov, mentalnemu reševanju sveta, svetobolju, pospravljanju in drugim nepogrešljivim dejavnostim.

7. Pa sem pri zadnjemu velikemu razkritju. Naj bo tematsko: ne maram slovesa. Pravzaprav ga sovražim. Ne morem se posloviti od neuporabnega sobnega kiča, ki šibi omare vitrine in magnetira enormne količine prahu. S solzami pospremim vsak objem svojih mednarodnih kolegov, ki jih videvam zgolj nekajkrat letno, in se spopadam z dolgotrajnimi depresijami ob dolgoročnih slovesih v obliki smrti, prekinitev zveze ali življenjskimi prepiri.

Da slovo ne bo dokončno, izbiram svojih sedem veličastnih: Mojca, Samo, Saša, Urša, Betka in Špela.