Balkansko potepanje

Umirjen sarajevski bioritem je šokantno zamenjala hektika slovenskega vsakdana in me lebdočo na dimu iz šiše, vonju bosanske kave in valovih pozitivne energije neprizanesljivo izpljunina v kruto postpočitniško realnost, podčrtano s prekodoznim festivalskim delom.

Čeprav sem v festivalskem vrhuncu primorana delati učinkovito, misliti skoncentrirano in vložiti maksimalen trud, se vse prepogosto sprehajam po sledeh še svežih spominov, ki jih je v (pod)zavest izrisala kulturološka ekskurzija v Sarajevo.

Organizacija in predpriprave so terjale enormne količine časa, potrpljenja ter nenazadanje jeznih pogledov in odrezavih besed. Vendar je bil strah pred neobladljivim sukanjem organizacijskih niti povsem odveč, saj so stvari potekale še boljše, kot bi si upala pomisliti pred odhodom.

Družba je bila po kulturološki maksimi naravnost odlična, program ležerno simpatičen, vodička nadvse prikupna, šofer potrpežljivo učinkovit, vremenska napoved etiketirana s simbolom za sonce in vsesplošna klima skrajno pozitivna.

V enotedenskem popotovanju smo poleg telekomunikacijskih aparatov popolnoma izklopili tudi slovenske težave in se neobremenjeno prepustili balkanskemu ritmu življenja. Dolgi klepeti ob pristni bosanski kavi, ki jih je nadaljevalo kulinarično eksperimentiranje, obvezno posedanje na Baščaršiji ob kozarcu piva, rakije ali limonade in neizogibno zakajanje s šišo v priljubljenem orientalskem pribežališču. Dnevne maratone po kafanah je nadaljevalo večerno kruzanje po klubih v živahnejšem tempu. Koncert sevdalink v pristnem bosanskem okolju, ples do jutra v disku, Edo Maajka v Skenderiji, popivanje in spontani prijateljski klepeti na hotelskem dvorišču in zgodnjejutranji after partyji v sobi 249 v profesorsko-študentski zasedbi v družbi rakije, 14. TV programa in kozarci nutele.

“Sarajevo je najjači,” smo se strinjali, ko smo zapuščali moje novo top mesto in se s težavo pripravljali na popočitniško rehabilitacijo v slovenskem okolju.