Vikend pod krinko

       

Blogerska reprezentacija mojega študija s travmatičnimi posti zapostavlja mojo navdušenost nad čofotanjem v kulturoloških vodah. V zadnjem času mi je privlačna predvsem antropološkoraziskovalna dimenzija študija, ki mi spretno podeljuje alibije za najbolj bizarna početja. Pravkar iztekajoči se vikend je bil zopet rezerviran za raziskovanje z udeležbo (v izključno študijske namene).

Petkovo akademsko misijo je predstavljal obisk Tramontane kot empirični del raziskovalne naloge o srbskem turbo folku v Slovenji. Da smo upravičile svojo profesionalnost, smo k raziskovanju pristopile skrajno resno; primerna zvočna kulisa v avtu, šnelkurz trdnih L-jev in skrbno izbrani kostumi v obliki štikel, make-upa po načelu kvantitete pred kvaliteto, drznih dekoltejev in vpadljivega nakita. Poleg izhodiščnega profiliranja obiskovalcev smo hkrati ugotovile, da so turbo folk žuri preprosto odlični in da bomo ploščad Ajdovščina obiskale tudi brez študijskih motivov. Mission accomplished!

Sobotna antropološka akcija je bila bolj kot s študijskimi tendecami prepletena z osebnimi raziskovalnimi interesi. Destinacija: zaključek SP v hokeju v dvorani Tivoli. Tudi tokrat nisem zatajila v profesionalnem pristopu in se izdatno oborožila z navijaškimi rekviziti in primerno ”kustumografijo”. Kljub prepričljivemu navijaškemu videzu pa sem se ob patriotskih sloganih tipa “Ljubim Slovenijo” in “Mi, Slovenci!” zgolj pomenljivo nasmihala in nemo opazovala burno navijaško dogajanje v dvorani. Čeprav sem uspešno spregledala vse gole in zignorirala najbolj atraktivne akcije, je bil obisk tekme nadvse simpatično-zanimiv. Bolj kot (ne)športni duh pa sem zadovoljila predvsem svojo kulturoško dušo.