Okradena

Da sta Pina in avto popolna antipojma, je že splošno znano dejstvo. Moja kratka (natanko dvoletna!!!) vozniška kariera in nekaj mesec krajše lastništvo dveh renaultov sta tako dovolj za zavidljivo drobno popisano “črno vozniško knjižico“.

V tem času sem s pokvarjenim avtom o(b)stala sredi Celovške ob jutranjem prometnem zamašku, se sredi križišča spomnila na odsotnost obiska bencinske črpalke, pričetek leta otvorila z uvodno prometno nesrečo, svoj dva dni star avto spoznala z zidom in se zagozdila v sneg na faksu, od koder so me reševali naključni mimoidoči. Seveda je dogodivščin še več, a jih bom zaradi speficik spletnega medija, ki zahtevajo kratko jedrnatost, tokrat prihranila.

Danes zjutraj se je nad moj avto znova zgrnil črn oblak nesreče. Pravzaprav se je spretno zrinil skozi sopotnikovo ključavnico, vešče odmontiral radio, pod voznikovim sedežem med dežnikom in nekaj steklenicami vode izbrskal radijsko ploščico in z odprtjem armature poskrbel za svoj stil z novimi sončnimi očali.

Meni pa je pustil ponoven obisk policistov, zevajočo praznino pod vetrobranskim steklom, vožnjo v spremljavi ptičjega petja in predenja avtomobilske mašine ter grenko spoznanje, da nisem tako varna, kot si rada domišljam.