Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Praznična uvertura je minila v pionirsko-žurerskem duhu, s poudarkom na slednjem. V organizaciji soblogerja Samota se je gorenjska družba iz običajnega žurerskega epicentra v Kranju preselila v prestolnico in okupirala Plečnikove stopnice ob Ljubljanici. Naša priljubljena oblika zabave in druženja, znana pod terminom “klopca party“, se je premierno izkazala tudi v ljubljanski praksi. Kljub kranjskemu ponosu smo si morali celo priznati, da razgled na Ljubljanico, uokvirjen v vejevje vrb žalujk, močno presega socialistični kino, ki predstavlja tarčo pogleda na kranjski klopčarski lokaciji. Našo novo žurersko pribežališče smo še polepšali z najdenim jogijem in nasmejanimi obrazi naše družbe, lepote obljubljanske regije pa ekranizirali v družbeno kritičnih dokumentarnih filmčkih, ki so poleg kranjske igralske zasedbe angažirali tudi naključne “bedirance”. Filmsko kreativnost je sicer prekinila policija, ki se že obvezno pojavlja v povezavi z mano, umetniška navdahnjenost pa se je s tem pretvorila v žurersko energijo, ki smo je zgodaj v jutro sproščali v Samotovem stanovanju.

Vikend pod krinko

       

Blogerska reprezentacija mojega študija s travmatičnimi posti zapostavlja mojo navdušenost nad čofotanjem v kulturoloških vodah. V zadnjem času mi je privlačna predvsem antropološkoraziskovalna dimenzija študija, ki mi spretno podeljuje alibije za najbolj bizarna početja. Pravkar iztekajoči se vikend je bil zopet rezerviran za raziskovanje z udeležbo (v izključno študijske namene).

Petkovo akademsko misijo je predstavljal obisk Tramontane kot empirični del raziskovalne naloge o srbskem turbo folku v Slovenji. Da smo upravičile svojo profesionalnost, smo k raziskovanju pristopile skrajno resno; primerna zvočna kulisa v avtu, šnelkurz trdnih L-jev in skrbno izbrani kostumi v obliki štikel, make-upa po načelu kvantitete pred kvaliteto, drznih dekoltejev in vpadljivega nakita. Poleg izhodiščnega profiliranja obiskovalcev smo hkrati ugotovile, da so turbo folk žuri preprosto odlični in da bomo ploščad Ajdovščina obiskale tudi brez študijskih motivov. Mission accomplished!

Sobotna antropološka akcija je bila bolj kot s študijskimi tendecami prepletena z osebnimi raziskovalnimi interesi. Destinacija: zaključek SP v hokeju v dvorani Tivoli. Tudi tokrat nisem zatajila v profesionalnem pristopu in se izdatno oborožila z navijaškimi rekviziti in primerno ”kustumografijo”. Kljub prepričljivemu navijaškemu videzu pa sem se ob patriotskih sloganih tipa “Ljubim Slovenijo” in “Mi, Slovenci!” zgolj pomenljivo nasmihala in nemo opazovala burno navijaško dogajanje v dvorani. Čeprav sem uspešno spregledala vse gole in zignorirala najbolj atraktivne akcije, je bil obisk tekme nadvse simpatično-zanimiv. Bolj kot (ne)športni duh pa sem zadovoljila predvsem svojo kulturoško dušo.

Okradena

Da sta Pina in avto popolna antipojma, je že splošno znano dejstvo. Moja kratka (natanko dvoletna!!!) vozniška kariera in nekaj mesec krajše lastništvo dveh renaultov sta tako dovolj za zavidljivo drobno popisano “črno vozniško knjižico“.

V tem času sem s pokvarjenim avtom o(b)stala sredi Celovške ob jutranjem prometnem zamašku, se sredi križišča spomnila na odsotnost obiska bencinske črpalke, pričetek leta otvorila z uvodno prometno nesrečo, svoj dva dni star avto spoznala z zidom in se zagozdila v sneg na faksu, od koder so me reševali naključni mimoidoči. Seveda je dogodivščin še več, a jih bom zaradi speficik spletnega medija, ki zahtevajo kratko jedrnatost, tokrat prihranila.

Danes zjutraj se je nad moj avto znova zgrnil črn oblak nesreče. Pravzaprav se je spretno zrinil skozi sopotnikovo ključavnico, vešče odmontiral radio, pod voznikovim sedežem med dežnikom in nekaj steklenicami vode izbrskal radijsko ploščico in z odprtjem armature poskrbel za svoj stil z novimi sončnimi očali.

Meni pa je pustil ponoven obisk policistov, zevajočo praznino pod vetrobranskim steklom, vožnjo v spremljavi ptičjega petja in predenja avtomobilske mašine ter grenko spoznanje, da nisem tako varna, kot si rada domišljam.

Sladoledomanija

Sladka zimska razvada v obliki čokolade se umika spomladansko-poletnemu kulinaričnemu trendu … sladoledu. Ledena strast redno utemeljuje visoko pozicijo na samem vrhu mojih največjih gastronomskih užitkov. Med sprehodom po mestu, v senčnem zavetju domače terase ali med hitro sredidelovno malico. Me razvaja ob mirnih sončnih popoldnevnih ali za hip zaustavi hektično dopoldne. Mi vzbuja slabo vest ob enormnih porcijah ali zariše zadovoljstvo ob nežnem sprehajanju jezika po ledeno-sladki površini. Preprosta klasika s čokolado in vanilijo ali eksperimentiranje z okusi, barvami in kombinacijami. V lončku ali v kornetu. Sebična konzumacija, ko sem sama, ali kot povod za družabno popoldne. Z jagodami, kakavom ali smetano. Ali brez vsega. Samo sladki užitki …

Čas za mladost!

Današnji rezultat moje številske obsedenosti me je streznil s podatkom, da nas do Tedna mladih loči natačno mesec dni. Ker se še vedno nisem predramila iz delovne zimske hibernacije, je skrajni čas, da preneham s svojo trenutno delovno prakso, ki ne predstavlja prepričljivega izgovora za delo, in končno postanem resna. Da ublažim slabo vest ob svoji delovni neproduktivnost in hkrati zreklamiran festival, vas vabim na virtualni sprehod po strani, ki je trenutno s seznama mojih najpogostejših spletnih destinacij izrinila Proserpino.

Vsem tistim, ki v naslovu ne prepoznate slogana največjega slovenskega mladinskega festivala, pa priporočam skok na Art centrov myspace z njegovo uglasbeno obrazložitvijo. Hkrati gre za pesem, ki že cel dan odmeva v moji glavi in v moji odžvižgani intepretaciji živcira soljudi.

Tako, današnje piarovsko delo je s tem končano! 

Moje velikonočno kosilo …

… je predstavljal čokolino.

Stoletni sij literarne zvezde severnice

 

Čeprav sem predviden datum objave dotičnega posta nonšalantno zignorirana ob pozabi ponedeljkovega mednarodnega dne mladinske književnosti, vseeno objavljam nekaj besed o pisateljici, ki je zaznamovala začetek moje bralne kariere.

Literarna zvezda severnica na književnem ozvezdju sije natančno sto let. Nekoliko mlajši so njeni nepozabni literarni otroci v podobi Pike Nogavičke, Emila iz Lönneberge, Blomkvista, Erazma in drugih junakov, ki zaznamujejo otroštva več generacij po vsem svetu. Poleg imaginarnih otrok literarni svet niti po pisateljičini smrti pred petimi leti ne pozablja njenega velikodušnega prispevka k mladinski prozi. S svojim premišljenim pisateljevanjem je začrtala radikalne literarne smernice, razbila toge moralne okvirje mladinske literature ter se neutrudno borila za pravice otrok, živali in nenazadnje za pravico do brezskrbne igre, domišljije in srečnih koncev.

»Pišem zase in za otroka v sebi,« je zatrjevala Astrid Lindgren. Pri pisateljskem ustvarjanju je mirno ignorirala vsebinske nasvete založniških kolegov, uredniška naročila in vključevanje ideoloških dimenzij. Hkrati se je nonšalantno požvižgala na takrat predpisano vzgojno-moralno funkcijo knjige, ki je legitimirala avtoritativno vzgojo in otroka potiskala na dno družbene hierarhične lestvice.

V delih švedske pisateljice so osrednji liki prav otroci. Brezskrbni, dobrosrčni, nesebični, pogumni in na koncu vedno srečni. Astrid Lindgren je svoj fiktivni literarni svet redno projecirala svoje srečno otroštvo na podeželju, ki so ga grobo prekinili malomeščanski očitki zaradi nezakonskega otroka. Negativne vloge tako tudi v njeni literaturi ostajajo rezervirane za opravljivke iz meščanskega sloja, ki se jim pridružujejo predstavniki privilegirane družbe.

Oddaljevanje od trendov mladinske proze tistega časa je utemeljevala tudi z revolucionarnim pisateljskim slogom. V času, ko je otroško literaturo zaznamoval pravilen jezik, realističen slog pisanja in striktno vzgojna sporočila, se je literarni svet Astrid Lindgren približal humorističnemu in satiričnemu tisku, kar je bilo za mnoge ne samo neprimerno, temveč celo vulgarno.

Njeno krstno pisateljsko delo Pika Nogavička je prav zaradi vulgarnosti doživelo številne cenzurirane priredbe, nekorektne prevode in prepovedi. Pikina priljubljenost v otroški javnosti pa je pisateljico izstrelila v literarno ozvezdje in jo posedla na uredniški stol založbe Raben, na katerem je mladinsko literaturo kritično prebirala več desetletij.

Urednikovanje ni izključevalo pisateljske dejavnosti. Življenje Astrid Lindgren je bilo razpeto med popoldansko uredniško službo in zgodnjejutranjim stenografiranjem v postelji, ki je rojevalo nove literarne junake. Nastala je znamenita kriminalna trilogija Mojster detektiv Blomkvist pa Otroci iz Hrupne vasi, Bratec in Kljukec s strehe, Erazem in Potepuh, Emil iz Lönneberge, Brata Levjesrčna in razbojniška hči Ronja.

Kombinacija zdravega humorja, izčiščenega literarnega sloga in ubesedovanja otroških želja, tegob in strahov je postala globalna formula za uspešno mladinsko književnost. Literarna dela njene »izumiteljice« pa so še vedno usidrana med nepogrešljivim mladinskim čtivom, ki tudi ob časovni distanci ostaja enako aktualno in privlačno.

Daljše posvetilo avtorici mojega otroškega seznama najljubših knjig lahko preberete v pisateljici posvečeni Teoremi na Radiu Študent.

 

 

 

 

 

Bio(a)ritem

 Ljudje z urejenim dnevnim urnikom (jutranja budilka, odhod v službo, 8-urni delavnik, odhod domov, kosilo, prostočasne aktivnost, večerja, TV, spanje) se pogosto čudijo moji nelinearni bioritmični sliki. Moj bio(a)ritem niha med poznonočnim delom in začetkom nočnega počitka ob 6h zjutraj na eni strani in ekstremom mečkanja rjuh ob zgodnjih večernih urah, ki konkurirajo osnovnošolski mladini in upoštevajo starševski moto: “Risanke, pol pa spat!”.

Neurejene spalne navade niso edine, ki odstopaja od povprečnega bioritmičnega vzorca. Želodčne sokove prelivam ob enako ekstremnih urah. Kosilo v proces metabolizacije včasih, na primer danes, vstopi ob 11. uri dopoldne, spet drugič za jedilno mizo sedem ob 8h zvečer. Pa seveda nesrečno delo, ki ob občasnih prebitkih botruje k 24-urnemu sedenju za računalnikom brez spanja ali pa z jutranjega urnika izrine zajtrk. Tudi sestanki, družabna srečanja in druge socialne aktivnosti se poslužujejo kreativnega pristopa k času. Kava ob polnoči, obisk ob neusmiljeno zgodnjih jutranjih urah ali dopoldanski filmski večeri.

Neurejeno, nezdravo, naporno? Morda. Vendar razgiban bioritem efektivno razbija vsakodnevno rutino in se bori proti monotonem življenjskem stilu. To pa konec koncev tudi ni tako slabo, kajne?