Žurerski popravni izpit

Večere redko preživljam v zavetju domačega ognjišča, ker …

a.) … me kulturni napovedniki redno prepričajo v gledališko-filmsko-koncertno alternativo spanju
b.) … vsak drugi večer zbijam slabo vest in kalorije s poskakovanjem, dviganjem uteži, razmigavanjem in razgibavanjem na aerobiki
c.) … nimam televizije
d.) … nimam ognjišča

Čeprav so moji večeri obvezno razgibani, v zadnjih mesecih kritično zanemarjam študentsko maksimo rednega hard-core žuranja. Ker sem med zadnjim preletom svoje žurerske kariere opazila strm padec, hkrati pa se nisem mogla upreti prijaznemu vabilu sošolskega tandema Neže in Maje, sem četrkov večer znova preživela s kozarcem rdečega vina, ob zvokih diska 90-ih in reprize priljubljenega klopca partyja.

Posledice navdušenega trkanja s kozarci, prihoda ob zgodnji jutranji uri in enako zgodnji budilki niti ne bi bile tako grozno tečne, če post-žurerskega večera ne bi pospremil hektičen petkov urnik, ki bi me v zavetje metaforičnega ognjišča pospremil šele pred nekaj minutami.

Lahko noč in nasvidenje v naslednji vojni!

Razveseljujoči nič

Cel žur je, če si po obupno izmučujočem nizu prežuranih, prepisanih, prefilozofiranih in predvsem prebedenih noči vzameš dan zase in se celo dopoldne neorganizirano prestavljaš po hiši, oblečen v pižamo, z žlico v čokolinu in nasmehom na ustnicah.

Včasih je preprosto lepo početi nič in se ob tem celo zabavati.

Dnevniško pionirstvo

Čeprav je moja blogerska kariera komaj obeležila svojo polletnico, zametki mojih dnevniških zapisov segajo dlje v preteklost. Ambicije o beleženju aktualnega dogajanja se sicer niso nikoli razvile v trajno in redno prakso. Ponavadi je šlo zgolj za napade pisateljske sle ali atraktivna življenjska obdobja, ki sem si jih preprosto želela zapomniti kar se da detailirano.

Tako so skoraj vsa gimnazijska leta (z občasnimi časovnimi luknjami) skrbno zapisana v posebnih zvezkih. Velikega formata, izdatno oblepljenih, opremljenih z najljubšimi literarnimi deli in glasbenimi besedili ter obveznim slikovnim materialom. Ko so danes “zakuhale” moje spominske celice, sem znova odprašila sveženj zvezkov in zalistala po svoji preteklosti.

Prav zabavno se je prepustiti nostalgičnim občutkom in podoživljati srednješolske vzpone, vrhunce in padce. Hkrati pa se je radikalno povišala tudi stopnja motiviranosti za nadaljnje blogersko ustvarjanje.

Nedokončane zgodbe

 

V minulem tednu nisem zanemarljala svoje običajne prakse rednih kulturno-umenitniških aktivnosti. Med sprehajanjem po razstavnem prostoru Bežigrajske galerije, stremenju na oder Prešernovega gledališča in budnem spremljanju veščih plesnih korakov slovenske plesne “elite” sem se spoznala z novim umetniških trendom v obliki nezaključenosti zgodbe in odprtosti konca. Dom se je končal z dramaturgičinim spraševanjem o koncu, ob popolnoma enaki sceni se je spustil tudi zastor Cankarjevega doma, posebnost Železnikarjeve digitalne poezije pa je tako ali tako prav v nedovršnosti ustvarjalnega procesa.

Koncept nedokončanosti zgodbe mi je bil takoj všeč. Nikoli nisem marala koncev ter z njimi povezanih slovesov in poslavljanj. Hkrati pa sem ob razmišljanju o koncih prifilozofirala do spoznanja, da pravzaprav nobena zgodba ni nikoli povsem končana. Smrt ne izbriše posameznikovega življenja v spominu drugih, že “končani” projekti (p)ostanejo del tebe – če ne v mislih, vsaj kot alineje v CV-ju, stare ljubezni pa živahno poplesavajo po podzavesti tudi po fizično-emocionalnem slovesu.

Pravljične sintagme s “srečnim življenjem do konca svojih dni” in filmski The Endi, obvezno izpisanimi  s skrajno kičastimi črkami, so rezervirani za imaginarne zgodbe. Realne zgodbe so drugačne. Realne zgodbe so nedokončane. Misel na konec je pač preprosto pretežka …

Gitmem lâzım

Vsi, ki ste že kupili letalske karte, opremljene z glavo turškega letalskega prevoznika, v minulem mesecu neumorno izpraznjevali svoj solzni rezervoar ali pa strateško načrtovali enoletno obleganje moje lastnine v obliki avta, kolekcije CD-jev in oblek, boste ob naslednji novici stopnjo evforičnosti približali moji. It’s finally official: I’m moving to Turkeeeey.

Pa nazaj k slovenščini. Časa za preizkušanje angleških lingvističnih sposobnosti bom  imela dovolj v naslednjem letu. Skupaj z intenzivnim polnjenjem imenika, sproščanjem v turških savnah, kulturološkim raziskovanjem islamskega sveta in pravim študentskim življenjem v campusu.

Dokler ne napolnim kovčkov, se prebijem skozi papirno vojno in se zares odpravim na turško invazijo, bom poskusila načrtovanje turške prihodnosti potisniti na stranski tir in pet mesecev aktivno preživeti v slovenski družbi. Emocionalne izlive, primerljive tistim, ki so jih ob (meni) veselem obvestilu sproducirali moji najbližji, pa preskočimo, prav? Sentimentalni bomo avgusta …

Izbruh garažne nažigancije

Letošnjo participacijo v komisiji kranjskega predizbora za Rock Otočec sem sprejela kot obvezno vsakoletno prakso, brez velikega navdušenja. Pred nekaj leti so bili koncerti neuveljavljenih bendov, ki so na odre zabačenih pajzlov prilezli direktno iz svoje garaže, v mojem planerju zapisani nemara vsak teden. Sčasoma se je moj koncertni entuziazem razblinil, moj glasbeni fokus pa se je osredotočil na skrbno izbrane koncertne dogodke.

Tako sem kar malo pozabila, kako zabavni so lahko prvi špili pravkar izvaljenih rockerjev. Noreče lokalne fenice, ki se vreščeče objemajo pod odrom in mrzlično lovijo bobnarske palčke. Pa inventivna besedila o kuhanju štruklov, podražitvah bencina in debelih hrčkih. In seveda ekshibicionizem potencialnih zvezdnikov, ki po vzoru mtvjevskih idolov preizkušajo pozerske geste in zveneče povezovalne fraze.

Glasbeni večer na Izbruhovem kulturnem bazenu je bila zabavno-privlačna popestritev petkovega večera, ki me je opomnila, da moram spet obuditi nekdanje nadvušenje za odpiranje garažnih vrat še anonimnih glasbenih entuziastov.

Ustvarjalnokrizni blogerski momenti

 

Če sem se še pred nekaj tedni zmrdovala nad blogersko lenobo Bojane, Urše in Ranke, pisateljsko apatijo zdaj spoznavam še prvoosebno. Razlogi za nekreativnost ostajajo neznani. Morda so me v vrtinec ustvarjalne črnine posrkali prvi (sicer neuradno) spomladanski žarki, mogoče je krivo mrzlično tipkanje v druga računalniška okenca s študijskimi dokumenti … ali pa moji možgani preprosto niso sposobni aktivne produkcije zabavno-zanimivih postov na dnevni ravni.

Upam, da blogerska kriza ne bo rezultirala v dolgotrajnih stranskih učinkih in bom že čez nekaj dni navdušeno polnila virtualni prostor z novimi spletnimi zapisi. Do tokrat pa sprejemam predloge za nove poste, tolažilne tortice in druga darila, ki mi bodo pomagala pri prebijanju skozi težke blogerske trenutke. ;) 

Indikator slabih dni

Ko zjutraj, zamujajoč v Ljubljano, sredi križišča ostaneš brez bencina, veš, da se ti obeta sila slab dan. (K sreči traja le še dobro uro.)

Stotka za ženske

Ob dnevu žena vsem Proserpininim bralkam posvečam svoj stoti post!

 

 

Novi premiki glasbenega vedenja

Po včerajšnjem promocijskem koncertu moje omiljene zasedbe Moveknowledgement v Gali hali (na katero sva s Samotom skoraj zamudila zaradi triurne filmske monotonije v Dvoru) in današnjem celodnevenem poplesavanju ob aktualni plošči Listen to Nebukadnezar, sem prepričana: Moveknowledgement so preprosto odlični!

Listen to Nebukadnezar (Kapa Records, 2007), tretji studijski album novomeške zasedbe Moveknowledgement, je otvoril novo kreativno obdobje skupine in slovenskemu glasbenemu trgu ponudil izdatno bero kakovostnega zvočnega materiala.

Album, naslovljen po biblijskem vladarju Babilona, nepričakovano, a premišljeno nadaljuje evolucijsko pot zvočnega razvoja zasedbe. Po funky prvencu Sun Sun studijsko nadaljevanje pod imenom Ant People ponudi učinkovito kombinacijo različnih žanrskih trendov, spretnega rimanja frontmana N’Toka in zvenečega ženskega vokala. Aktualni album se oddalji od smernic predhodne plošče in preseneti s spremenjeno postavo ter posledično osveženo zvočno sliko. Listen to Nebukadnezar ob odsotnosti Sandrinega vokala in trobilske sekcije prinese še več zvočnega eksperimentiranja, agresivnih momentov z destruktivnimi kitarskimi vložki in N’Tokovimi jeznimi kriki ter še pestrejši žanrski konglomerat.

Zasedba neobremenjeno prepleta širok spekter stilov in glasbenih tradicij v obliki reggaeja, duba, funka in hiphopa, osvobojenih žanrskih stereotipov. Eklektično godbo dopolnjujejo hitrojezične rimarije z obvezno družbenokritično ostrino. Miha Blažič – N’Toko s premišljeno sestavljenim besednim kolažem in močno sporočilnostjo znova upraviči naslov državnega freestyle prvaka in samo ime skupine.

Kljub studijski kakovosti glasba Moveknowledgementov najbolje zaživi ob neposredni odrski interakciji. Po krajši slovenski turneji, ki jo je odprla uradna promocija albuma v Gali hali, trenutno pozitivne vibracije širijo v tujini, domače klubske odre pa bodo znova zatresli pozno spomladi (med drugim tudi na Izbruhovem kulturnem bazenu, 12.5, in Drugi godbi, 25. 5.).

Do majske koncertne priložnosti poplesavanja na sveže jungle-dub-hiphop harmonije bo glasbene vrzeli zapolnjevalo vrtenje aktualne plošče, ki v slovenskih alternativnoglasbenih krogih že kandidira za najboljši studijski izdelek leta. Povsem upravičeno. Kakovosten zvočni trk raznolikih glasbenih smernic, kreativnega avtorskega pristopa in prvovrstne hiphop lirike se združuje v nespregledljiv glasbeni fenomen, ki si nedvomno zasluži pozornost.

Predspomladansko čiščenje

Včeraj sem ponosno otvorila dietno obdobje zdravega prehranjevanja. Ne, nisem dobila manjvrednostnega kompleksa ob popolnih teleščkih aerobičark s konvencije niti nisem sprožila alarma zaradi kričečih naslovov o pripravah na kopalno sezono, ki so s prvimi spomladanskimi žarki obsijale nemara vse ženske revije. Razlog je predvsem praktično zdravstvene narave. Že dva tedna me namreč po skoraj vsakem zaužitem obroku bolj kalorične narave zgrabijo grozne bolečine v trebuhu/želodcu oz. delu telesa, lociranem v soseščini omenjenih organov (ah, ta anatomija …). Ker me čudno špikanje, krčenje in zvijanje vse bolj moti in ovira pri normalnem funkcioniranju, sem se odločila, da pred zasilnim izhodom z zdravniškim posvetov poskusim s preverjetno metodo zdravega življenja. Z redno aerobiko in plavanjem se gibam dovolj, enako pa ne morem trditi za zdravo prehranjevanje, saj v mojem jedilnem listu kraljujejo najbolj sladke, mastne in predvsem nezdrave jedi.

Upam na maksimalno efektivnosti diete. Ni lahko zdržati brez čokoladnih poživil, hkrati pa se bojim, da bom morala omejiti še tretji faktor nezdravega življenja – stres. To bi bilo preprosto utopično …

Rock This Party, Everybody Dance Now

Rock this party
Dance everybody
Make it hot in this party
Don’t stop, move your body
Bob Sinclair – Rock This Party (Everybody Dance Now)

Zgornji verzi so zaznamovali in hkrati povzeli iztekajoči se vikend, ki je minil v znamenju Nikeove aerobične konvencije in novoletnega after partyja.

Svoj športni duh in neutrudne (hm) nožice sem od sobotnega jutra zaposljevala na težko pričakovanih Nikeovih dnevnih aerobike, osrednjem slovenskem aerobičnem prazniku. Po sobotnih šestih urah neumornega poskakovanja po stepih, učenja zapletenih koreografij priznanih mednarodnih inštruktorjev in izdatnega znojenja sem novo pridobljeno plesno znanje posredovala novoletni (pretežno blogerski) družbi ob praznenju še lanskoletnih kulinarično-enoloških zalog. Načrti nadebudnih aerobičark o zgodnji postelji in neomajni abstinenci so se kmalu razstopili v pitnem merlotu in žurerski atmosferi. Kljub prizadevanju najbolj zavednih športnic, ki so optimistično iskale svoj košček miru po celi hiši, je bilo spanje na urniku šele ob neusmiljeno zgodnji jutranji uri, je skoraj sovpadala z neizogibno budilko. Nov dan in novi aerobični izzivi. Tokrat plesno obarvane aerobične ure so nas opremile z novimi hip hop, salsa in jam znanji ter nam po celodnevnem energijskem šoku šele pozno popoldne končno privoščile počitek. Ali bo v mojem scenariju predstavljal kavo z babjim čvekom ali zgolj tuš in posteljo, še vedno ostaja predmet živahnega notranjega dialoga …

Kubrick: »Kar se da napisati in misliti, se da tudi posneti«

m Da uravnovesim običajno egotripaško tematiko svojih postov, Proserpinin blog včasih opremim tudi s kakšnim širše družbenim, političnim ali kulturnim prispevkom. Ker coolturna kategorija vztrajno sameva, jo razrešujem osamljenosti z zapisom o ameriškem filmskem umetniku Stanleyju Kubricku.

Stanley Kubrick je v skoraj šestih dekadah filmskega ustvarjanja podpisal zajetno in predvsem kakovostno filmografijo, ki je radikalno zaznamovala filmsko zgodovino in vplivala na kasnejše režijske trende. V kanone nemara vseh velikih cineastov se ameriški režiser uvršča predvsem s filmi 2001: Odiseja v vesolju, Dr. Strangelove, Peklenska pomaranča, Široko zaprte oči, Sijanje in Lolita.

Kot režiser je bil znan po svojem brezkompromisnem stremljenju k popolnosti, premišljeno izpopolnjeni režiserski viziji in nepopustljivosti do svoje ekipe. Njegove ekscentrične karakteristike so filmske sodelavce polarizirale med njegove velike prijatelje (Tom Cruise, Kirk Douglas) in očitne nesimpatizerje. Javnost ga je ob medijski zadržanosti in misteriozni zasebnosti označevala vse od samotarskega genija do megalomanskega lunatika.

Režisersko taktirko je prvič zavihtel s pomočjo mladostniških fotografskih zaslužkov. Kot najstnik, ki ga je, kot pravi sam, »zanimalo vse razen šole«, je svoje slabe ocene »stabiliziral« z odličnimi fotografijami, ki jih je od šestnajstega leta prodajal priznani reviji Look. Po treh kratkometražnih filmih je amatersko prestopil k celovečercem. Po krstnem režijskem poskusu s filmom Fear and Desire, ki se ga je kasneje sramoval in ga prepovedal za uporabo v retrospektivah, mu je hollywoodska vrata odprl Ubijalčev poljub (Killer’s Kiss). Film Steze slave (Path of Glory) je svoj naslov upravičil v režiserjevem življenju. Poleg korakanja k uspehu je s filmom Steze slave Kubrick definiral svoj filmski jezik, ki je etiketiral vsa nadaljnja dela.

Premišljena kompozicija, dolgi prizori, distanciran slog z odsotnostjo nežnosti, izčiščena simbolika in značilna kontroverzna drža, ki jo je obdržal ne glede na filmsko tematiko in žanr. Prav slednji režiserju ni postavljal okvirjev. Stanley Kubrick se je namreč suvereno sprehajal med različnimi žanri in enako učinkovito pristopil h komediji (Dr. Strangelove), k znanstveni fantastiki (2001: A Space Odyssey), grozljivki (Sijanje), zgodovinskemu spektaklu (Barry Lyndon), vojnemu filmu (Full Metal Jacket) ali psihološki drami (Široko zaprte oči).

Srčni napad štiri dni po zaključku montaže Široko zaprtih oči je končal režiserjevo kreativnost. A ne njegovega uspeha, ki je dobil mitične razsežnosti. Natančno sedem let po smrti njegovih šestnajst filmov še vedno polni kinematografske sporede, domače filmske zbirke in sezname kultnih režijskih mojstrovin.