Ski, Fun & Sun

Metaforičnost gora knjig so zbrisali vrhovi avstrijskega visokogorja, stresen študijsko-delovni tempo je stabiliziral brezskrben počitniški bioritem in ljubljansko sivino zamenjala veličastna salzburška panorama. Enotedensko uničevanje kant, nabiranje smučarske kilometrine in počitniška atmosfera so ponovno vzpostavili ravnovesje, ki ga je nevarno porušila visoka koncentracija težav pred odhodom.

Po svoji stalni praksi dela v zadnjem trenutku sem pakiranje, pranje in pripravljanje za pot preložila na zadnji dan … skupaj z oddajo kupa člankov, neizogibnimi avtomobilskimi obveznostmi (registracija, mehanik …) in socialnimi aktivnostmi. Ko je ža kazalo, da se mi bo (kot vedno) sešlo, se je moj optimizem razblinil dve minuti pred odhodom. “Samo še potni list vzamem pa šibamo!” Prvi del stavka ni trajal svetlobno sekundo, kot bi utegnil pomisliti bralec, temveč se je raztegnil v poldrugo uro. Neuspešno. V odsotnosti alternativnega identifikacijskega dokumenta in lastnega ženskega šarma pri telefonskem prepričevanju karavanških carinikov sem se poslovila od svojih sopotnikov, avtomobilski prtljažnik nesrečno olajšala zajetne potovalke in se v solzah vrgla na posteljo. Takrat sem med furjasto izpraznjenima podposteljnima predaloma zagledala tako dolgo iskano rdečo knjižico, ki je rešila moje še dlje časa načrtovane počitnice.

Morda pa le nisem rojena pod tako nesrečno zvezdo, kot se mi zdi v mojih svetoboljskih momentih. Razen pozabljene študentske izkaznice za 30€ cenejšo smučarsko karto, neizpraznjene spominske kartice v fotoaparatu, novinarskih dolgov v kombinaciji z maničnim iskanjem internetne povezave v avstrijski gorski vasici in manjših zdravstvenih težav so bile počitnice naravnost odlične. Spomladansko topli sončni žarki, posledično zapeljiva rjava (beri: nagravžno rdeča) barva; drvenje po zasneženih strminah in dovolj časa za aktualizacijo svoje literarne baze z Murakamijem, Joyceom, starimi Literaturami in Freudom.

Zdaj pa ponovni spopad s hektičnim slovenskim vsakdanom in – s fantastično razmetano sobo, kot posledico obsedenega iskanja potnega lista.

opomba k naslovu: Slogan salzburških smučišč, ki je tako klišejski, da mi je že kar všeč.