Medtem ko se blogosfera pogumno brani vladne cenzorske roke, se kritično sprašuje o svobodi (spletnega) govora in enotno protestira proti totalitarnim razritjem blogerskih vrtičkov, je moj vsakdan znova v fazi normaliziranja. Z zaključkom izpitnega obdobja sem včeraj razpustila študijsko karanteno in svoje mize navdušeno olajšala kilogramov težke (v obeh pomenih besede) študijske literature. Včerajšnji finale je bil zasičen s čustvi. Dopoldne je zaznamoval prvi izpitni padec, ki je pustil ogromno čustveno buško, zaključna pika na zadnjem izpitu pa je solze (ok, ni bilo tako hudo) obrisala z evforičnim smehom.
Čeprav pričakovanja in načrtovanja niso povsem izpolnjena, sem blazno vesela ponovnega življenja v odsotnosti socialne izolacije. Svoje družabnoživljenjsko povprečje sem včeraj z Marušo & co zviševala na ljubljanski žurerski liniji Orto – Metelkova, ponovna socializacija pa bo z različnimi družabno-žurerskimi aktivnostmi zaznamovala še ves prihodnji teden.
Juuuhuuu!
4 responses so far ↓
Mojca // februar 8, 2007 at 2:30 popoldan
Pina, šele včeraj prvič padla? Joooj, pomojem si šele zdej dožvela pravi krst študentarije
Eni smo že stari mački … če je pa tko fajn hodt na izpite, sploh v 4. 
pina // februar 8, 2007 at 3:07 popoldan
Hja, častim za vstop med študente
Od 17 narejenih izpitov verjetno res ni tako kritično, če 1 padeš …
(res dobra tolažba)
Aja, sicer sem padla TMK
Mojca // februar 8, 2007 at 3:39 popoldan
TMK … mislm, daj to tm nekej normalnga. Res krasn, da grem jest prvič šele lahko septembra. In kakšna je možnost, da takrt nrdim? Eeeem, mejhna.
pina // februar 8, 2007 at 6:32 popoldan
Bomo poletne žurke in morje zamenjale z debelo skripto in mislijo na Jontesa
Can’t wait