Finančni glavoboli

Obisk pošte in bančniško linkanje sta v zanemarljivem času nekaj minut moj finančni račun razbremenila sicer dokaj simbolične evrske števke obratno zajetne količine denarja. Ko sem se še pred mesecem dni v svojih mislih smejala na vrhu Eifflovega stolpa, tipkajoč po fensi prenosniku z novim plaščem, se po evrskem tisočaku, ki ga je “odpeljala” moja devetnajstka, in nenavadno visokim februarskim stroškom oklepam premišljenih finančnih načrtov, ki mi bodo v šestih mesecih omogočili materializacijo fantazij o življenju v tujini, sarajevsko ekskurzijo, obiske vseh zadanih festivalov in koncertov ter računalniško opremo, ki me bo razrešila stigme predjamskega človeka.

Ob misli na visoke finančne pogoje blogerski okvirček zamenjujem za wordov dokument in se vračam na svoj novinarski “šiht”. Ah, naporno je življenje kulturnika …

Februarska revolucija

Brezciljno blodenje po statičnih ogradah, ki sem si jih v zadnjih mesecih postavila s travmatičnimi izkušnjami, prvo pravo identitetno krizo in morečim čustvenim dualizmom, je uradno končano. Med včerajšnjim čofotanjem po kranjskem bazenu sem sprejela nekaj bolj ali manj radikalnih sklepov, ki bodo v moje življenje znova vnesli potrebno “dinamiko”. Med drugim sem se odločila za slovo od svoje naravne barve las, za enoletni let iz domačega gnezda v eksotične južne kraje, za osvežitev medle družabne slike z živimi socialnimi barvami, za kritično selekcioniranje številnih prostočasnih dejavnosti in honorarnih del ter sistematičnim izpopolnjevanjem na izbranih področjih. Hkrati sem končno definirala svoje življenjske cilje, posledično razrešila krizo identitete, sprejela nekaj vsakodnevnih “zakonov” in zajezila izvire melanholije.

Kdo pravi, da so načrtovanje sprememb in novi začetki rezervirani za novoletni ali rojstnodnevni čas. Revolucija se lahko prične 26. februarja!

Stare vs. mlade pištole

Naporna postpočitniška aklimatizacija pušča mojo “delovno knjižico” povsem nepoštempljano. S seznama številnih konectedenskih obveznosti, opremljenih z velikim rdečim klicajem, nisem prečrtala še nobene alineje.

Včerajšnji dan je zaznamovalo predvsem nadoknajanje celotedenskega kibernetskega posta in razgibavanje že zarjavelih socialnih vezi. Po dopoldanskem konkuriranju razočaranim gospodinjam s pospravljanjem sobe in obupanim jezenjem nad nesmiselnostjo vzdrževanja odnosa s povsem nekompatibilnimi ljudmi sem se sprostila na večernem rojstnodnevnem druženju, kjer smo nazdraviljali kolegici Meti. Nočni veter nas je po izpraznitvi hladilnika v okrepljeni ekipi odpeljal v škofjeloško Rdečo Ostrigo. Zadel nas je krstni rafal letošnjih mladih pištol, ki je znova povišal dokaj skromno statistiko letošnjega obiskovanja koncertov in me razočaral s končnim izborom kranjskih Hoffmanov. Kljub zmagi najšibkejšega benda je bil večer prav prijetno-zabaven – v glasbenem in družabnem smislu.

Ski, Fun & Sun

Metaforičnost gora knjig so zbrisali vrhovi avstrijskega visokogorja, stresen študijsko-delovni tempo je stabiliziral brezskrben počitniški bioritem in ljubljansko sivino zamenjala veličastna salzburška panorama. Enotedensko uničevanje kant, nabiranje smučarske kilometrine in počitniška atmosfera so ponovno vzpostavili ravnovesje, ki ga je nevarno porušila visoka koncentracija težav pred odhodom.

Po svoji stalni praksi dela v zadnjem trenutku sem pakiranje, pranje in pripravljanje za pot preložila na zadnji dan … skupaj z oddajo kupa člankov, neizogibnimi avtomobilskimi obveznostmi (registracija, mehanik …) in socialnimi aktivnostmi. Ko je ža kazalo, da se mi bo (kot vedno) sešlo, se je moj optimizem razblinil dve minuti pred odhodom. “Samo še potni list vzamem pa šibamo!” Prvi del stavka ni trajal svetlobno sekundo, kot bi utegnil pomisliti bralec, temveč se je raztegnil v poldrugo uro. Neuspešno. V odsotnosti alternativnega identifikacijskega dokumenta in lastnega ženskega šarma pri telefonskem prepričevanju karavanških carinikov sem se poslovila od svojih sopotnikov, avtomobilski prtljažnik nesrečno olajšala zajetne potovalke in se v solzah vrgla na posteljo. Takrat sem med furjasto izpraznjenima podposteljnima predaloma zagledala tako dolgo iskano rdečo knjižico, ki je rešila moje še dlje časa načrtovane počitnice.

Morda pa le nisem rojena pod tako nesrečno zvezdo, kot se mi zdi v mojih svetoboljskih momentih. Razen pozabljene študentske izkaznice za 30€ cenejšo smučarsko karto, neizpraznjene spominske kartice v fotoaparatu, novinarskih dolgov v kombinaciji z maničnim iskanjem internetne povezave v avstrijski gorski vasici in manjših zdravstvenih težav so bile počitnice naravnost odlične. Spomladansko topli sončni žarki, posledično zapeljiva rjava (beri: nagravžno rdeča) barva; drvenje po zasneženih strminah in dovolj časa za aktualizacijo svoje literarne baze z Murakamijem, Joyceom, starimi Literaturami in Freudom.

Zdaj pa ponovni spopad s hektičnim slovenskim vsakdanom in – s fantastično razmetano sobo, kot posledico obsedenega iskanja potnega lista.

opomba k naslovu: Slogan salzburških smučišč, ki je tako klišejski, da mi je že kar všeč.

Kaninsko polnjenje podzavesti

 

Pa sem zopet pretegnila svoje smučarsko zakrnele krake ter okrepila svojo kronično (psihično in fizično) utrujenost. Smučarski oddih v Bovcu z intenzivnim smučanjem, poznonočnimi klepeti in mentalnimi napori v obliki prenašanja sopotnikov ni upravičeval svojega počitniškega naziva, zagotovo pa je poskrbel za nekaj zabavnih anekdot. Ker ob pomanjkanju potrebne časovne distance težko razbiram komično konotacijo kaninških dogodivščin, se bom namesto dolgemu ubesedovanju raje posvetila njihovemu tlačenju v (prepolno) podzavest. Potencialni pisci moje biografije v lovu za zanimivimi anekdotami moj spomin čez nekaj desetletij aktivirajte s podanimi ključnimi pojmi: vlak (avto) smrti po idrijskih ovinkih s pokvarjenim avtomobilom; ljubljanska begunjska izkušnja z gojzerji, brez denarja in brez telefona; dežurno pomivanje posode za prejšnjimi gosti …

V fazi polnjenja svojega ida pri opisu bovškega izleta ostajam pri opevanju čudovitega vremena, odlične družbe, super smuke in prilaganju zgovornega foto materiala.

Gotovo!

… bi s skrajno visokim glasom in zgovorno gesto naše post-izpitno relaksacijo v Radovni komentirala naša draga antropološka profesorica.

Odhod izpitnega obdobja in prihod pomladi smo živahno pozdravili v osrčju gorenjskih gora.  Poleg izzivanja želodčnih sokov z nevarnimi komabinacijami slaščic in visokoodstotnih alkoholnih pijač smo bili končno deležni bližnje interakcije s snegom (pa čeprav med odkopavanjem nesrečnih avtomobilov), se izobraževali o (afganistankih) viličarjih, širili in producirali lokalne trače ter občudovali nove stilistične trende v obliki moških  lakastih pasov in  kavbojskih škornjev.

S tem povezan je tudi najjaći citat vikenda, kot bi rekla organizatorka Neža, skovan ob zgodnjih jutranjih urah:  Kaj imata skupnega twister in pas? Oba se svetlikata – razen twisterja.

Zabava se za 24 ur umika resnejšim opravkom, ki zaobjemajo ponovne študijske misije, izboljševanje ocen, pisanje člankov in sestankovanje. Že jutri zvečer pa bo kranjsko-ljubljanski smog znova zamenjal visokogorski zrak.

Izpitne solze in smeh

Medtem ko se blogosfera pogumno brani vladne cenzorske roke, se kritično sprašuje o svobodi (spletnega) govora in enotno protestira proti totalitarnim razritjem blogerskih vrtičkov, je moj vsakdan znova v fazi normaliziranja. Z zaključkom izpitnega obdobja sem včeraj razpustila študijsko karanteno in svoje mize navdušeno olajšala kilogramov težke (v obeh pomenih besede) študijske literature. Včerajšnji finale je bil zasičen s čustvi. Dopoldne je zaznamoval prvi izpitni padec, ki je pustil ogromno čustveno buško, zaključna pika na zadnjem izpitu pa je solze (ok, ni bilo tako hudo) obrisala z evforičnim smehom.

Čeprav pričakovanja in načrtovanja niso povsem izpolnjena, sem blazno vesela ponovnega življenja v odsotnosti socialne izolacije. Svoje družabnoživljenjsko povprečje sem včeraj z Marušo & co zviševala na ljubljanski žurerski liniji Orto – Metelkova, ponovna socializacija pa bo z različnimi družabno-žurerskimi aktivnostmi zaznamovala še ves prihodnji teden.

Juuuhuuu!

Bizarni spletni kažipoti

Ker je stopnja trenutne produktivnosti primerljiva z znanjem za jutrišnji izpit (torej zanemarljiva), se pisateljske kreativnosti izogibam z novim seznamom zanimivih iskalnih magnetov. Kateri so bili najbolj bizarni virtualni kažipoti, ki so spletne sprehajalce usmerili na moj blog?

Kdo je Božiček? … ultimativna enigma, ki jo že leta raziskujem tudi sama
album za krst … počiva na vidnem mestu v vitrini
uvodna špica Dnevnika … nedvomno zanimiva iztočnica za pogovor
prihajajoče telenove … ne moreš več čakat, kaj?
igre na srečo – pikado … ja, pikado definiramo predvsem kot igro na srečo … hm
ljubezen v različnih kulturah … osebno mi zadostuje samo v slovenski (/britanski)
seksajo stare mame … hm, ljubezen v različnih kulturah?
alpski večer … kje? kdaj? jeeeeeeee (oz. jodli johuhu)
povzetek seminarske naloge vino / ljubljanski grad … čestitam, izledil si dijaški portal s povzetki bizarnih seminarskih nalog!
igre od seksa / otroci se seksajo … zanimive fantazije, zanimiva slovnica
posnetki slovenskih duhov … pa se je razblinila moja predstava o nematerializaciji duhov
anoreksične zgodbe … hja, moja kruta usoda
ozadja za vabila na poroko … predlagam labodji par, vijolično srce in čim več kičasto-osladnih okraskov
krema za vime … ker se cenim
klub samskih … welcome!
seksualni porniči … SEKSUALNI porniči? no way!
iskanje kamenih strel … sounds like fun!
emo čupa … pozanimaj se pri strokovnjakih
prevoz psa v avtu … mi vedno polepša dan (ali dva, če štejem še postprevozniško čiščenje)

Rok-ovanje

“I love deadlines. I love the whooshing sound they make when they fly by”

Douglas Adams

Z novim (in predvsem rožnatim) koledarskim motivom so prišli tudi novi roki. In ustvarjalna kriza, njihova obvezna spremljevalka. Brutalno je ožela desno možgansko hemisfero, da so iz nje počasi spolzele še zadnje kaplje kreativnosti, in me osvobojeno pisateljskega navdiha posedla za računalnik. “Na, zdaj pa piši.” Moj apatični alterego je z novim paketom Scrubsov prepričal svojega vestnega novinarskega brata, naj se mu pridruži v postelji in pisanje prestavi na jutri. In se pri tem škodoželjno nasmihal v vedenju, da je njegov urnik naslednjega dne zapolnjen do zadnje minute.

V podobnih trenutkih obžalujem, da moji nadrejeni na roke ne gledajo enako pozitivno in humorno kot Douglas Adams …

p.s.: Danes Proserpina praznuje polletnico!