Smehljaj se … jutri bo slabše!

Murphyjeva filozofija, ubesedena na mojem stenskem ogledalu. Vsako jutro mi na poležan obraz uspešno izriše kisel nasmeh, ob napadih negativizma – kot danes – pa enako uspešno potencira moje svetobolje …

Psiho(analiza) sanj(e)

Z radikalnim povečanjem povprečne kvote prespanih ur sem očitno povečala tudi količino in bizarnost svojih sanj. V mojem sanjskem svetu so v zadnjih nočeh lebdele sila čudne podobe. Simpatični črvi iz risank, ki so manj simpatično lezli iz mojih ust ob sprehodu po kranjski železniški postaji. Mlajši brat v podobi sanjskega moškega (za petletnice) v prenovljenem ameriškem šovu Beauty and the Geek. Znanka na invalidskem vozičku, ki sem jo med tekom katapultirala za najmanj 20 metrov … medtem ko so na le streljaj oddaljeni filmski kulisi, ki je bila sočasno prijateljevo stanovanje, pokopavali mojo bivšo sošolko.

Ob nekaj dekad zgodnješjem rojstvu bi zagotovo konkurirala Freudovi Irmi, inspirirala Dalija ali postala središčna oseba Banuelovega filma. V sedanjosti pa bom čudne sanje vzela zgolj kot jasen namig, da moram svoj spalni bioritem znova omejiti na maksimalno šest ur.

Popestritev zadnjih let življenja

Na vodilno mesto mojega nadvse okupiranega sovražnega seznama so opirajoč se na bergle prišepali perverzni atje. Lastnik bližnje garaže, ki ob vsakem srečanju brezsramno odpre zadrgo in neposredno bližino moje devetnajstke izkoristi za eko stranišče. Pa tisti priletnež, ki potuhnjeno fotodokumentira savnanje in mladenke prijazno nagovarja k odstranitvi brisač. Sosedski upokojenec, ki svoj zguban obraz radovedno naslanja na naša okna v upanju po atraktivnejši alternativi večernega televizijskega programa. In da ne pozabim na predrzne oči, ki so srečale moje jezne poglede med – preoblačenjem v kabini na bazenu. (sicer je šlo za predstavnika malo mlajše generacije, dvomim pa, da se bo njegova perverzna narava s skromnejšim številom las in zob kaj prida spremenila!)

Žurerska kombinacija potice in avta

Med kratkim virtualnim sprehodom po slovenski blogosferi sem ugotovila, da bom z ubeseditvijo občutkov ob včerajšnjih (obupnih) Trenjih skrajno neaktualna. Moj blogerski reakcijski čas se pač ne more primerjati z bliskovito odzivnostjo soblogerjev.

Tako namesto kritičnih odzivov na aktualno medijsko dogajanje ponujam (zabavnejša) predloga za popestritev žurerskega življenja in mučnega izpitnega obdobja … včeraj preverjena tudi v praksi.

Predlog 1: Avto party – Ob nekompatibilnosti evropskih cen pijač in (paradoksalno debelih) študentskih denarnic je obiskovanje lokalov vse manj priljubljeno, zapoznelo zimsko vreme pa onemogoča posednje po javnih klopcah. Alternativa: zabava v avtu.
V avto se zdrenja nekaj vreščečih deklet, prtljažnik transformira v mini bar, zarošene šipe poskrbijo za intimno atmosfero, polivanje močno aromatiziranih pijač pa lastnico avtomobila sooči s hudim čistilnim izzivom.

Predlog 2: Potica – pijača, ob kateri na svoja striktna prepričanja pozabijo tudi največji nasprotniki žganih pijač. Rum za mamljivi vonj po gusarskem avanturizmu v kombinaciji z jabolčnim sokom za omamne vonjave, ki konkurirajo mamini peki. (Me kdo zaposli v oglasevalski agenciji?)

Let’s party!

p.s.: Pred uporabo se o negativnih stranskih učinkih posvetujte s komerkoli na proserpina.wordpress.com

I Blog, Therefore I Am!

Ob vse večji koncentraciji blogerskih duš v mojem nevirtualnem biotopu se prijateljski klepeti vse večkrat ustavijo pri blogerskih temah. Ob živahnem prežvekovanju najnovejših blogosferskih tračev, komentiranju zadnjih zapisov priljubljenih blogerjev in programskih tegobah nas blogerski bunklerji začudeno opazujejo in se sprašujejo, s katerega planeta smo padli na stol na drugem koncu njihove mize.

Ko začnemo tarnati o nadležnih bralcih, znancih, ki z rednim prebiranjem virtualnih zapiskov navdušeno vdirajo v našo intimo in prepoznavanju na ljubljanskih ulicah, se njihovo začudenje še potencira. “Kaj ne blogaš zato, da te bere cel svet,” živahno zavijejo z očmi (z razliko od naših nerdečih od buljenja v računalniški ekran)

Na vprašanje KOMU PIŠEMO BLOGE sem želela odgovoriti po svoji stalni praksi sistematičnega pristopa (heh) in definirati osnovne blogerske profile. Pa sem obupala že pri prvem primeru narcisoidnega bloganja. Odgovorov je sorazmerno z naslovniki preprosto preveč za blog-friendly dolžino posta.

Nekateri pišejo zase. Ker so opustili old-school pisanje dnevnika s kulijem ali pa želijo dokumentirati svoj presežek pisateljske ustvarjalnosti. Spet drugi spletna stičišča uporabljajo za medprijateljsko komunikacijo. Bolj ali manj zaprti družbi posredujejo aktualnosti iz svojega življenja, novice zapečatijo s kopico internih for in obveznimi skupinskimi fotkam. Nekateri, ali raje – večina, pa si želi, da bi val na njihov URL ujelo kar največ virtualnih surferjev. Neumorno objavljajo svoje gole fotografije, rubrike z osebnim opisom poimenujejo po porničih, da s kibernetsko mimikrijo zavedejo kar največ pohotnih googlarjev, navdušeno ubesedujejo svoje kontroverzne poglede na aktualno politično dogajanje in z enakim entuziazmom pregledujejo visoke statistične grafe.

Za koga blogaš? Zase, za svoje prijatelje, sodelavce, pripadnike svoje stroke ali vesoljsko javnost? Čeprav odgovor večkrat zavisi v medmrežnem zraku, se blogerji z njim ne obremenjujemo. Preprosto blogamo, ker nam je to všeč. In ker zaupamo sodobni filozofski tezi: I Blog, Therefore I Am!

Life Sux

Po 44 in polurnem ujetništvu za domačimi stenami in življenju na nevarno omejeni kvadraturu razumem apatičen izraz na obrazih rib, hrčkov in terarijskih želv. Študijsko ujetništvo je iz mene izsrkalo še zadnje atome energije in me poleg apatičnosti oborožilo s (samo) destruktivnimi mislimi, črnomagijskimi idejami in morilskimi pogledi, ki jih nesebično delim z naključnimi mimoidočimi (katerih število je seveda premosorazmerno s skromno površino ujetništva).

Od realizacije že omenjenih idej, ki vihrajo po mojih temnih mislih, me odvračajo samo Scrubsi, Rokovo “poslovilno” knjižno darilo in pravkar načeta bonboniera …

p.s.: Life sux …

Sentimentalnost na piedestalu

Intenzivnost včerajšnjega dne je razbil večerni koncert Gala in Galeristov v Cankarjevem domu. Z Anito sva z enajste vrste navdušeno zrli na oder, na katerem je saksofonske tipke spretno in samozavestno pritiskal najin otroški prijatelj Jan.  

foto: M. Golar

Še eno v nizu srečanj prijateljev iz (rane) mladosti, ki so v minulem tednu krepko presegala statistično povprečje, je dodatno potenciralo moja aktualna materinska čustva in me potopilo v eno svojih sentimentalno-nostalgičnih spominjanj s kolažem vrtčevskih, osnovnošolskih in srednješolskih prizorov, v katerih smo veliko mlajši idealizirano zrli v prihodnost in ustvarjali fantastične načrte za življenje.

Čeprav nikoli nisem podvomila, da bi se lahko naše premišljene otroške sanje razblinile, sem kljub vsemu navdušena, ko spremljam njihovo realizacijo … (pa naj se to sliši še tako grozno kičasto)

Reinkarnacija avstrijskega rablja

Ker se v stanju zabubljenosti v nepregledno visoke kupe knjig tolažim z mislijo, da na študijskih počitnicah nisem sama, bom tokrat vsem soštudentov prizanesla s kompleksnimi strokovno-znanstvenimi razpravami. V fazi neumornega iskanja zabavnih alternativ učenju sem v svojem elektronskem nabiralniku izbrskala tudi “past life” vohuna, ki zgolj v nekaj sekundah postreže s profilom tvoje izvorne identitete.

Nesporno korekten tehnični pripomoček me je seznanil z razveseljivim dejstvom, da sem reinkarnacija avstrijskega vojščaka, lovca, ribiča ali rablja iz začetka 14. stoletja, ki je vedno rad potoval in raziskoval. Če ne bi bil poosebljen vrelec agresije in jeze, bi lahko postal celo detektiv ali vohun.

Poleg agresije, ljubezni do detektivskih romanov in navdušenega učenja nemščine sem v 20. stoletje prinesla tudi nalogo iz prejšnjega življenja: premagati ljubosumje in jezo v sami sebi in tistih, ki so me izbrali za svojega vodjo. Hja, nonšalantno sekanje rok, jaganje po avstrijskih gozdovih in iztrebljanje redkih srednjeveških ribjih vrst terja svoje posledice tudi v reinkarnaciji.

Ob misli na svoje prejšnje življenje se mi zdi aktualna identiteta v obliki študenta med izpitnim obdobjem prav simpatična …

V študijski karanteni

Začenjajo se študijske počitnice, verjetno edine počitnice, ki bi jim težko pripeli običajne počitniške pridevnike v obliki brezskrbnosti, prešernosti in težke pričakovanosti. Moje počitniške atmosfere tudi letos ne bodo pričarala prostrana smučišča, platna kino dvoran in zakajeni ambienti mojih najljubši lokalov, temveč predvsem – študijska literatura. V prihajajočem mesecu načrtujem 30 dni učenja, 6 izpitov in povprečno oceno 10.

Načrtovana počitniška statistika je skoraj tako utopična kot današnja uradna razglasitev enomesečne študijske karantene.

Hssp, hssm ali hssd?

 

*** opozorilo pred branjem: Strokovno-znanstvena razprava o novih kategorizacijah človeške vrste utegne biti za povprečnega bralca prezahtevna (in predvsem predolgočasna) ***

Ključna tema ali leitmotiv, če uporabim žargonski izraz iz aktualnega študijskega čtiva, minulega tedna so bili zagotovo hišni ljubljenčki. Natančneje psi. Sama nimam proti psom prav ničesar, vendar se mi raba sintagme “človekov najboljši prijatelj” pogosto močno upira. Živali, višje od višine mojega kolena, se mi zdijo vse prej kot prijateljske, ko pa začnejo taisti “prijatelji” še grozno renčati, neumorno gristi ali nemarno puščati dlako po pravkar opranih oblačilih, se v trenutku razblinijo še zadnji atomi moje živalske ljubeznivosti. Pasja ravnodušnost me v mojih prijateljskih krogih pogosto etiketira kot hladno, neljubeznivo in predvsem – čudno.

Kot že rečeno, smo naše (ne)naklonjenosti do pasjih ljubljenčkov še posebej aktivno ubesedovali minuli teden. Rokova sobotna izhodiščna hipoteza je človeško vrsto (hss) kategorizirala v dve podvrsti: ljubitelje psov (hssp) in oboževalce mačk (hssm).

Hipoteza se je po moji zaslugi kmalu podrla. Sama namreč ne gojim kakšne blazne naklonjenosti do nobene od najpopularnejših hišnih živalskih vrst. Sogovornika sta v nadaljevanju naše mini živlaske disertacije (kljub mojemu prizadevanju) odločno odklonila podvrsto ljubiteljev ptičev, želv in hrčkov, za tretjo kategorijo pa sta po daljšem razmisleku priznala – dojenčke. Nova hipoteza je bila rojena. Ljudje se delimo na ljubitelje mačk, psov ali dojenčkov.

Tudi tokratni sklep ni odlikovala trdnost Keopsove piramide. S sošolkami smo po dolgi debati o psih “priklepetale” tudi do sobotnega sklepa. Izkazalo se je, da je realna slika veliko kompleksnejša. Že samo na majhnem vzorcu našega avta smo našle izjeme, ki jih je bilo občutno preveč za potrditev pravila: ljubitelje mačk in psov, ljubitelje mačk in dojenčkov, ljubitelje dojenčkov in psov …

Da je kategorizacija (tako kot ta post) čisto nesmiselna in brezvezna, pa se je izkazalo na včerajšnjem filmskem večeru. Štirimesečni labradorček Čiko je sposkrbel za dokončno fluidnost kategorij, s tem, ko je omehčal tudi najbolj zavedno članico podvrste: hssd (homo sapiens sapiens dojenčko…filus?:S) – mene.

Kljub svoji novi ljubezni do psov in že obstoječi naklonjenosti do dojenčkov pa si (vsaj še nekaj let) želim predvsem življenja v odsotnosti joka, laježa in  mijavkanja …

*** pokroviteljski trepet po ramenih ob koncu branja: I warned you! ***

Gramofonske plošče skozi prizmo elitistične kulture

O cilju včerajšnjega joyridea nekoliko drugače …

Gramofonske plošče so se z revolucionarnim posegom v glasbeno industrijo zapisale na vidno mesto v zgodovini glasbe. Z zvočnim zapisom so odigrale ključno vlogo v procesu glasbene popularizacije, s specifiko snemalnih tehnik radikalno posegle v glasbeno kompozicijo in z enostavno dostopnostjo definicijo glasbe osvobodile elitističnih okvirjev. Vplivale pa niso le na področje glasbenega ustvarjanja, temveč tudi na polje vizualne umetnosti.

Vizualni segment v industriji gramofonskih plošč je izhodišče razstave Artcoustics, zgodbe z gramofonskih plošč. Mednarodni grafični likovni center so kustosi Nikolai Jeffs, Guy Schraenen in Božidar Zrinski v sodelovanju z Radiem Slovenija in Radiem Študent spremenili v vizualno »fonoteko« več kot tisočih plošč različnih žanrov, obdobij, a precej omejenega geografskega izvora.

Podnaslov razstave Zgodbe z gramofonskih plošč namiguje na politične, družbene in umetniške implikacije razstavljenih ovitkov. Kartonaste škatle ne predstavljajo zgolj zaščite zvočnega zapisa. Pričajo o smernicah vizualne kulture 20. stoletja, razkrivajo ideološko ozadje konkretnih zgodovinskih obdobij in razlagajo začetke tržno usmerjene glasbene industrije.

Predmet razstave je gramofonska plošča v njeni najširši definiciji: ob bok glasbenim vinilkam postavlja plošče z literarnimi zgodbami, otroškimi pravljicami in izobraževalnimi vsebinami. Pristranska ni niti pri selekciji po kakovostnih standardih. Mesto na stenah MGLC-ja tako najdejo ovitki nezavidljivih estetskih atributov ter drugorazrednih glasbenikov in oblikovalcev, kar ponuja širok vpogled v produkcijo gramofonskih plošč.

Široko je zastavljen koncept celotne razstave, ki v osišče ne postavlja zgolj ene vloge gramofonskih ovitkov. Prvi del razstave se tako osredotoča na umetniško dimenzijo naslovnic s poudarjanjem estetike. Kasneje vstopimo v razstavni prostor, napolnjen z ovitki, ki prikazujejo dizajnerske stereotipe določenih žanrov, kot so klasična glasba, jazz in ska. Še posebno obširna pa je zbirka plošč, ki odseva socialno-politično situacijo časa njenega nastanka.

Širokost razstavnega koncepta je v osnovi pozitivna, vendar ostane v sami postavitvi neprepričljivo realizirana. Obiskovalec pogreša večjo prisotnost rdeče niti, ki bi se je oklepal med ogledom razstave in tako sistematično spoznaval posamezne vloge gramofonskih plošč v umetnosti in družbi. Izpostavitev najbolj zgovornih plošč v posameznem razstavnem delu bi lahko ob vpetosti v širši kontekst obiskovalcu lažje ilustrirala moč podob, odtisnjenih na kartonastih ovitkih. Zbode nas tudi forma razstave. Zdi se, da ovitki, izobešeni na stenah, gramofonsko ploščo povzdigujejo v objekt visoke kulture, kar nikoli ni bilo njeno poslanstvo in tega tudi ni želela.

Muzejska prezentacija se hkrati kaže s stalnim uvajanjem preveč poudarjene zgodovinske distance. Ta plošče pušča hermetično zaprte v minulem stoletju in tako zanemarja njeno prisotnost v sodobnosti: tako v materialnem smislu kot tudi v njenih posledicah. Izstopajoča vloga ovitkov gramofonskih plošč v smislu krstne uvedbe vizualnosti v glasbeno produkcijo – danes enega najpomembnejših elementov glasbene industrije – ostane tako povsem zanemarjena.

Nujna bi bila tudi osvetlitev vzporednic med ovitkom in glasbo. Vizualna podoba pri gramofonski plošči vendarle zaseda marginalno pozicijo, neposredno odvisno od primarnega elementa zvočne podobe. Artcoustics, zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč je zanimiv, čeprav ne povsem posrečen prikaz glasbeno-umetniškega fenomena, ki pripoveduje zgodbe nekega časa, nekih ljudi, ideologij in konkretnih situacij. Še vedno pa so najlepše zgodbe, ki jih ponujajo plošče, osvobojene distance razstavnih šip in muzejskih sten.

Zgodbe z uokvirjenih ovitkov gramofonskih plošč je prebirala Pina.

Kotiček šoferske tete Pine

Draga teta Pina! 

Vsakodnevno preizkušanje motoričnih sposobnosti za volanom po ljubljanskih ulicah me vedno bolj iritira: pri rednem nabiranju kilometrine na relaciji center-Bežigrad-Rožna postajam depresivna, živčna in čustveno sesuta. Prosim, pomagaj mi! 

Tvoja nesrečna voznica

 Draga nesrečna voznica!

 Glavo pokonci: vožnja je lahko tudi zabavna. Za začetek v avtu privij glasno glasbo: izbiraj med aktualnimi (ali še bolje – nekaj let zastarelimi) hiti narodnozabavne scene, turbo folk ali pop-rap glasbe. V avto povabi še (najmanj) pet skrajno zabavnih oseb, doma pozabi vozniško in pokvari desno sprednjo luč. Sredi dneva se peljite skozi mestni center in se igrajte fiktivne skrivalnice s policiskimi maricami.
Če ti to ni dovolj, se ustavi pri zaprtem parkirišču in redarja neumno vprašaj, če mu lahko kljub očitnim zaporam zaupaš avto. Po njunem dovoljenju, ki ga pospremita z butastim pogledom, parkiraj na znaku Prepovedno in ju podkupi s čajem, ki ga med prvim prinašanjem obvezno zlij, da moraš po novega. Verjemi, vožnja bo postala sila zabavna.

Tvoja teta Pina

Pa naj še kdo reče, da si pri bloganju varen!

Pa naj še kdo reče, da si pri bloganju varen,
varen si samo, če počivaš doma …

(Zmelkoow: Gravitacija, priredba: P. S.)

Da ima računalnik bolezenske stranske učinke, mi je bilo jasno že ob prvih simptomih patološke računalniške adikcije. Ker so lažje mentalne motnje v mojem sistemu povsem običajna praksa, se nisem pretirano obremenjevala. V zadnjem obdobju svojega računalniškega prijateljevanja, ki ga je poleg običajnih novinarsko-piarovskih misij nadgradilo še večurno bloganje, pa so diagnoze prav strašljive: moj vid vztrajno peša, glavoboli se vrstijo po tekočem traku, včeraj pa je 15-urno (!) nepretrgano (fiziološke potrebe izvzete) udrihanje po tipkovnici pripeljalo do dokaj čudne hibe: vnela se mi je mišica ob podlahti (or sth: pri anatomiji sem dobila svojo edino dvojko v sedmem razredu).

Pot v ameriško vojno zakulisje

POT V GUANTANAMO

Ko se pred dobrimi petimi leti trije Britanci pakistanskega porekla odpravijo na prijateljevo poroko v bližnjevzhodno vojno osišče, si ne predstavljajo, da bodo čez nekaj let svetovni javnosti razkrivali zgodbo o neusmiljenem mučenju v ameriškem vojaškem oporišču Gunatanamo na Kubi.

Pakistanska odprava glavne protagoniste zgodbe odpelje tudi v sosednji Afganistan, ki ga ob njihovem prihodu zatresejo prve ameriške bombe. S sumljivim vzhodnjaškim videzom jih Američani bliskovito etiketirajo kot talibane in jih obtožijo sodelovanja s sovražnikom svobode številka ena, Osamo Bin Ladnom. Po daljšem zaslišanju njihovo usodo zapečati premestitev v kubanski zapor Guantanamo in triletna borba za preživetje ob minimalnih življenjskih pogojih.

Njihovo zgodbo je preko filmskega medija predstavil režiserski tandem Mata Whitecrossa in Michaela Winterbottoma. Slednji je v svojem desetletnem vihtenju režijske taktirke podpisal opus štirinajstih filmov, ki ga med drugim polnijo tudi Dobrodošli v Sarajevu, Pravljična dežela, 9 orgazmov in 24-urni žurerji.

Pri ekranizaciji guantanamske zgodbe je britanski režiser znova uporabil svoj značilni režijski pristop v obliki kombiniranja različnih naracijskih tehnik. Igrani film se redno prepleta z elementi dokumentarca, kot so arhivski posnetki, intervjuji z udeleženci in izjave mednarodnih političnih akterjev. Neposredno komuniciranje z gledalcem film vzpostavi tudi z uporabo živih posnetkov z ročno kamero.

Film Pot v Guantanamo nam s potrebno filmsko ostrino ponuja vpogled v zakulisje ameriške represivne politike, nas sooča z novodobnimi oblikami rasne in verske nestrpnosti ter nas opominja na stereotipno zahodnjaško definicijo vzhoda.

Po spletni guantanamski poti se lahko sprehodite na www.roadtoguantanamomovie.com

Crash Boom Bang!

Žal naslov posta ni povezan z vsebino istoimenske popevke in ne bo našel mesta v (kritično prazni) kategoriji Dr. Strangelove. Novega leta letos namreč nisem pričakala zgolj s trkanjem kozarcev, temveč tudi s trkanjem pleha ob včerajšnji zgodnjejutranji prometni nesreči.

Slab začetek, dober konec, bom zaupala stari slovenski modrosti …