Nenačrtovano v prihajajoče leto

 

Prednovoletni čas je vedno prizanašal moji obsesiji s seznami. V mladosti sem se med božičnimi prazniki zavila v fantazijski šal in ovita vanj neumorno ubesedovala svoje želje za prihajajoče leto. Kasneje sem na papir izlivala vtise iztekajočega se leta, lani pa sem se omejila na pregled svoje koncertne sezone.

Kakšen seznam me čaka letos? Bi na long play prevrtela minulo leto, se še enkrat nasmihala ob spominih na nepozabna potovanja, ponovno stisnila roke vsem krasnim ljudem, ki sem jih spoznala, znova poskakovala na koncertih  najljubših glasbenikov ali morda snemala intervjuje, se potila na izpitih in kronično zamujala roke?

Ali pa bi raje znova prebudila tisto otroško veselje ob snovanju načrtov za prihajajoče leto, ki je vključevalo obvezno postavljanje fantastično visokih ciljev in domišljijska potovanja v prihodnost?

Morda pa bi se letos za spremembo prepustila toku dogajanja. Spominjanje iztekajočega se leta pač ni omejeno zgolj na nekaj prednovoletnih dni, po sanjskih orbitah, oddaljenih od realnosti, pa se tudi brez skrbnega načrtovanja gibljem celo leto.

Preden postanem novoletno kičasta in patetično sentimentalna se v upanju, da se naše virtualne poti tudi drugo leto redno križajo, poslavljam s preprostim VSE NAJ V LETU 2007!

Krvavi boj za blogerski totem

redki trenutki sproščenosti

Da so blogi in družabne igre nerazdružljiva pojma, smo se prepričali že večkrat. Da je jungle speed popolna popestritev vsakega žura, prav tako. Da smo Kranjčani nepoboljšljivi žurerji, pa je seveda že dogmatično dejstvo. (hm …)

Kranjska blogerska srenja ob zaključku leta visokopecljate kozarce zamenja z lesenim totemom, zimsko kočo s pragozdom, božične napeve pa z glasnimi bojnimi kriki.

Roke se bliskovito hitro stegujejo, kri se pretaka po Bojanovi mizi (!), transkripcija pogovora spominja na Slovar kletvic, po kranjski džungli pa razlegajo primitivni kriki jezno-živčnih borcev.

Prijetna božična atmosfera se ukloni tekmovalni napetosti … ki se sprosti šele z zmago džungelske kraljice

“Total geek” v totalni gikovski zadregi

Ob svojih nenavadnih zanimanjih, ki se običajno ne prekrivajo z interesi vrstnikov, sem se v rosnih najstniških letih redno bojevala z najrazličnejšimi piflarskimi stigmami. Kasneje sem gikovski status uspešno zredirala: posmehljive poglede sošolcev sem mirno zignorirala (ali jih stepla), nekatera a priori gikovska področja pa ovila v populistični ovoj in tako avtomatično znižala njihovo mesto na gikovski lestvici. Zanimanje za zgodovino in umetnost se je združilo s potovanji, ljubezen do učenja se je pretočila v novinarstvo, naklonjenost rednemu delu pa v piarovsko delo.

Eno področij zanimanja so zagotovo tudi sodobne tehnologije, z računalniki na prvem mestu. Očitno pa se je v vseh letih mojega zapostavljanja gikovskega alterega stopnja gikovstva tako radikalno zmanjšala, da se mi ne uspe spoprijeti niti s preprostim blogom. Kljub včerajšnjem namenu novoletne prenove ostaja blog povsem nespremenjen. Pa ne zaradi običajnega pomanjkanja časa, temveč zaradi lastne nesposobnosti.

Razočarana, jezna in depresivna sem v želji po rekonstrukciji gikovske samopodobe rešila spletni test How geeky are you? in se uvrstila v kategorijo “Total geek“. (Čeprav je to druga najnižja kategorija). Upam, da bo ponovno poiskana indentiteta botrovala k računalniškemu razsvetljenju, ki mi bo pomagal pri osvežitvi old-fashioned bloga.

Božična žurerska plima

Kljub svoji negativni nastrojenosti do vsega, kar vključuje koren “božič” z božičnih duhom na prvem mestu, se zadnje dni večkrat zalotim pri navdušenem absorbiranju predbožične atmosfere. Božični čaj, dobri možje, ki se s košarami bonbonov sprehajajo po ljubljanskih ulicah, in sij, ki z na tisoče lučk obdaja mesto, vztrajno višajo mojo naklonjenost do praznovanja Jezusovega rojstva. Poleg obveznih daril pa je zagotovo najboljši del predbožičnega časa niz vsakodnevnih zabav.

Po obdobju dokaj upokojenske definicije žura sem v zadnjem tednu znova prebudila žurerskega študenta v meni. Po dolgem spanju je okrepčan in poln energije navdušeno otvoril žurerski maraton, ki me vsak decembrski večer odpelje na nove žure in me v zavetje domače postelje pripelje v zgodnji jutranjih urah. Enotedenski zabavljaški bioritem se sicer reflektira v živahno rdečem odtenku mojih oči v moderni kombinaciji zamolkle črnine okoli njih, pa vendar: energija za nove žurerske misije ostaja …

V zadnjem tednu sem nazdravljaja z radijski sodelavci, s svojo kranjsko drušno, osnovnošolskimi prijatelji, sokulturologi, zdajšnjimi sošolci in celo družino. Že jutri svojo žurersko karavno nadaljujem z obiskom žurke, vabilo za katero je ob nepoznavanju gostitelja in njegove drušne prišlo povsem nepričakovano. Kdaj pa se bom prepustila žurerski mrzlici, če ne ravno zdaj?

Poleg tega pa se moram od uspešnega leta 2006 dostojno posloviti. Saj sem si zaslužila!

Dedek Mraz vs. Božiček

VS.

Današnje prisostvovanje družboslovnemu soočenju dobrih decembrskih mož na domači fakulteti je spodbudilo debato o božičnem obarovanju in priklicalo moje otroške spomine. Kot otrok neomajno ateističnih staršev sem bila socializirana v komunističnem duhu in posledično hermetično izolirana od vseh krščanskih akterjev, tudi Božička. Ameriška verzija decembrskega obdarovalca s svojim rdečim plaščem tako  ni brisala saj v našem dimniku. Prostor pod domačo smrečico je s kupi daril redno zapolnil njegov starejši kolega s Finske.

Dedek Mraz je ob zatonu socializma že v moji mladosti deloval v senci kokakolinega promocijskega produkta. Vestno risanje sive kučme in bele brade me je tako že v rosnih otroških letih stigmatiziralo kot antikrista in v vrstah pobožnih sovrčanov izzvalo salve (po)smeha.

Danes je ob kapitalistično vzgojenih mlajših sorodnikih vstop v našo hišo dovoljen tudi Božičku. Petinsedemdesetletnik je očitno zmagal v ideološkem boju in s svojo brezmejno močjo obdarovanja osvojil mlada srca otrok razvitega sveta. Afriška, južnoazijska in še kakšna druga deprivilegirana mladež seveda še naprej brezupno pričakuje leteče sani in kupe paketov. Že odstop Božičkovega obveznega krepčila v obliki mleka in keksov bi bili lačnim ustam za razliko od razvajene zahodne mladine dovolj.

Shakespeare, irski porniči in kvačkanje

Ker opažam, da se moj blog vse bolj spreminja v spletni epicenter patetike in depresije, je skrajni čas, da se poslužim zabavnih blogerskih prijemov in svojim bralcem prizanesem z vlaženjem oči in porabo enormnim količin robčkov.

Objavljam nadaljevanje analize svojih bralcev in dodajam profil povprečnega surfarja po virtualnih valovih Proserpininega bloga:

Povprečni bralec Proserpine je v prvi vrsti seksualni sprevrženec, ki ga zanima vse od seksa z bremeni, gejevskih porničev ter danske, ameriške in irske pornografske produkcije. Njegov promiskuitetni alterego se prepleta s sanjavo romantiko, ki ga odpelje na romantične večerje ob svečah, mu napiše dolga (in kratka) ljubeznska pisma ali SMS sporočila in ga oboroži s kupi Doktor romanov. Med divjim seksom in romantičnimi sanjarijami najde čas za gospodinjska opravila, ki zaobjemajo kvačkanje, sukanje kuhalnice in pospravljanje. Hkrati vsebuje tudi kanček intelektualnega duha: zanima se za literaturo, zgodovino in filozofijo, visok inteligenčni kvocient pa spretno kamuflira z obveznimi slovničnimi napakami in zabavno napačnim zapisovanjem ključnih iskalnih pojmov.

Božična glazba … obožujem jo! Še posebej napisano z Z-jem
Priprave na pornič … ena kamera, najmanj dva akterja/dve akterki in postelja
Kaj sem počela od 1. do 8. razreda … amnezija je huda reč, kaj?
Pospravljena soba … hvala; vesela sem, da telovadba s sesalcem ni bila odveč
Raztresenost računalnik … ah, moja sinonima
Irska kulinarika … če bi jo preizkusil v praksi, verjemi, da s tem ključnim pojmom ne bi prisurfal na moj blog
Družabne igre za ohcet … so moj skriti fetiš
Geji se seksajo … vedno znova me navduši slovnična perfektnost mojih bralcev!
Pina v avtu … glej: komentar na irsko kulinariko
You … morda malo preveč konkreten iskalni pojem. Čudi me, da je sploh rezultiral v kakšnem zadetku
Abstinenčna kriza … Hi, we love you!
romantika v 18. stoletju … sama bi sicer raje romantiko v 21. stoletju …
Blog, pot v dvoje … romantika v 21. stoletju?
12 + vesna + jpg + hostese … the award for the weirdest search term goes to …
Tečaj kvačkanja … vsako nedeljo ob 5h ob prepevanju slovenskih ljudskih pri meni doma
Shakespearovo vprašanje … biti ali ne biti? Romeo, zakaj si Romeo? (obkroži)

Paradoksalno

V dolgo napovedovano in težko pričakovano izležavanje v toplicah so posegle višje sile in predčasno zaključile moje počitnikovanje. Ostajam doma. S kupom DVD-jev, knjig in robčkov.

Če sem si še včeraj želela, da bi vikend trajal čim dlje, danes komaj čakam, da končno pride ponedeljek.

Blogerska naselitev otoka Katan

Betty je med svojo aktualno gorenjsko turnejo znova poskrbela za spontani blogerski žur. Čeprav se je ideja o klopca partyju razstopila v dežnih kapljah in se je pred masovni pijanski žur postavila Mojčina muhavost (grrr), smo hitro poiskali prav tako zabavno alternativo.

Pinina soba se je spremenila v fiktivni otok, kjer so naseljenci v podobi Janija, največjega kranjskega poeta ter že prej omenjenih najlepših blogerk (heh) dobre tri ure pomerjali svoje ekonomsko-gospodarske moči. Da izobrazba ni samo zanemarljiv list papirja, so dokazale Betkine upravne sposobnosti, ki so ji zagotovile katanski monopol in posledično zmago. Kljub razširjenim govoricam o korupciji in mafijskih navezah so ji soigralci zmago nesebično priznali. Navdušeno so nazdravili, Jani pa je ob navalu čustev svoj kozarec z rdečim vinom filmsko vrgel v (svetlomodra) tla.

“Brez afterja ni žura,” je glasno vzklikala družba med potjo v Down Town. Pivo in vino sta se pretakala v potokih, drzni plesni gibi Pininih seksi sošolcev so višali temperaturo in vzbujali poželjive poglede ljubiteljic osemdesetih, Betki pa je nazdravila tudi združena kranjska blogosfera. (Starejša) polovica paketa glavnih protagonistov je v želji po privatnem plesu odplesala domov, ostali udeleženci pa so potrpežljivo branili že dobro uveljavljen status zadnjih obiskovalcev lokala. Žur se je končal z obveznim burek-piknikom pod neprepustljivim napuščem Globusa.

Kranjski blogerski žur III je že v pripravah, izbira središčne družabne igre pa je še vedno zavita v tančice skrivnosti …

Penzionistični alterego

Ob hitrem pregledu zadnjih blogerskih zapisov sem ugotovila, da moja antižurerska (hm) duša petkove večerne zabave pogosto zamenja za puhaste copate in toplino domače postelje. Čeprav danes ne bom ostala doma, moj socialni angažma ne odžene obveznih petkovih penzionističnih misli.

Poglobljena analiza dejavnosti minulega tedna je pokazala, da moje življenje ne ustreza študentskim vedenjskih šablonam. S svojim obnašanjem kotiram k populaciji z radikalno višjo emšo številko in obratnosorazmernim številom zob.

Namesto na žure v priljubljene ljubljansko-kranjske lokale hodim na umirjene domače večerje, kjer beseda na koncu pristane pri vzgoji otrok in življenju po doktoratu. Namesto fanta imam (neformalnega) moža, s katerim vestno gojiva patetičen zakonski odnos, ki vključuje nenehno pričkanje, skupne obiske in opravke ter pospravljanje njegovega stanovanja. Višek socialnega življenja predstavljajo obiski literarnih dogodkov in gledaliških predstav ter partije družabnih iger. Post-faksovsko druženje v obliki posedanja v bližnjih lokalih prešpricam za ceno službe. Vstajam ob pol 7h zjutraj, po potrebi celo prej, v dopoldanskih urah drgnem tla stanovanja in pomivam šipe, v torbici pa nosim septolete. Počitnikujem v toplicah.

Še dobro, da se bodo petkove upokojenske misli razblinile v sobotnem jutru … če se že prej ne stopijo v kapljici alkohola ali se izgubijo v cigaretnem dimu današnjega večera.

Almodóvarjeva VRNITEV na filmska platna

Svojo običajno blogersko neresnost tokrat stabiliziram z aktualizacijo spletne kinoteke. Na piedestal postavljam enega svojih najljubših režiserjev, ambasadorja španskega filma Pedra Almodóvarja.

Letošnji LIFFe je slovenska filmska platna premierno osvetlil z aktualnim filmom španskega režijskega mojstra Pedra Almodóvarja. Vrni se (Volver) je nova komercialno-kritiška uspešnica v režiserjevem filmskem opusu, v katerem izstopajo predvsem filmi Kika, Govori z njo, Vse o tvoji materi in Slaba vzgoja.

Vrni se nadaljuje režiserjevo tradicijo ekranizacije nekonvencionalnih zgodb, prepletenih z obveznimi provokativnimi elementi in izprijenim humorjem. Na piedestal Almodóvar kot vedno postavlja usode predstavnikov marginalnih skupin, ki jih ob njihovi potencirani nenavadnosti filmski kritiki pogosto etiketirajo z nadrealističnim.

Manj nadrealistična je zgodba o Pedru Almodóvarju Caballeru, 57-letnemu režiserju, rojenemu v kastiljski Calzadi de Calatravi. Šolanje v katoliškem ruralnem okolju šestnajstletni Pedro zamenja z madriškim vrvežem in priložnostnim delom na boljšem trgu. Njegovo življenje po dvanajstletnem administrativnem delu doživi nove turbulence s pridružitvijo avantgardni gledališki skupini Los Goliardos in z nakupom kamere Super 8. Ob padcu Francove diktature postane ključna osebnost španske kulturne renesanse z aktivizmom v gibanju La Movida Madrileña. Njegov umetniški prispevek postane vse bolj cenjen, širšo publiko pa navdušuje predvsem aktualno-družbena ostrina, ki jo pod psevdonimom Patty Difusa ubeseduje v vodilnih španskih časopisih.

V Almodóvarjevi biografiji z rdečo zaznačimo letnico 1980. Celovečerec Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón doseže nepričakovane tržne uspehe, ki režiserju priskrbijo potrebni kulturni in finančni kapital za ustanovitev produkcijske družbe El deseo. Almodóvarjeva filmografija se počasi polni z vse uspešnejšimi filmi.

V Zaveži me! predstavi žensko, ki se zaljubi v svojega mentalno bolnega ugrabitelja, z Visokimi petami drzno zakoraka v temačno družinsko spletko in v Cvetu moje skrivnosti povoha oveneli cvet avtorice ženskih romanov. Z Mesenim poželenjem analizira odnose moških do žensk, z Vse o moji materi osvoji svetovno filmsko javnost, v Govori z njo zbliža usodi osamljenih moških, s Slabo vzgojo pa se s tematiziranjem izprijenih odnosov v katoliških internatih vrača v mladost.

Pedro Almodóvar danes predstavlja sinonim za evropski film in nekovencionalno filmsko produkcijo. Svojevrsten avtorski pristop, ki vključuje premišljeno struktuirane scenarije, izčiščeno tehniko in nenavadno naracijo, režiserjevo ime bliskovito izpisuje v filmsko zgodovino.

Antidepresivni zvarek

Epidemiji depresije, ki je minuli teden zajela blogosfero, se ni izognila niti avtorica dotičnega bloga. Po enotedenskem razpoloženjskem slalomiranju med evforičnimi in skrajno depresivnimi ekstremi se je odločila, da poišče strokovno pomoč in v boj proti melanholiji pristopi skrajno profesionalno. Soblogerske čarovnice in vrači so ji po neumornem moledovanju izdali skrivni recept, ki ga po prestali tridnevni praksi altruistično posreduje vsem emotom in drugim patološkim depresivcem.

V velikem kotlu zmešajte jezerski alpski zrak, simpatično družbo KŠK-jevcev in hotel Planinka. Med mešanjem z divjimi plesnimi gibi dodajte ščepec antidepresivne glasbe, skrbno zapisane v elektronskih bukvah čarovnice Blodnje, in premišljeno zalivajte z izdatnimi količinami alkohola. Končni produkt bo učinkovitejši ob večjem odstotku vsebovanja alkohola, pri tem pa ne smete pozabiti, da lahko prevelike doze rezultirajo v bolečih in ščemečih stranskih učinkih. Po tridnevem kuhanju zvarek z džungelsko hitrostjo prelijte v za to namenjeno stekleničko in jo skrbno zapečatite s smehom in z zabavnimi pogovori. Med pitjem zvarka obvezno pojejte vsaj tri nadpovrečno velike obroke.

Na zdravje! Ali raje: Na dobro voljo!