Ljubljanski mednarodni filmski festival v zadnjem tednu izdatno zapolnjuje moj prosti in hkrati delovni čas z vsakodnevnim spremljanjem aktualnih projekcij, radijskimi festivalskimi termini in celo vključevanjem obravnavanih tematik v “šolske” naloge. Kljub navdušenju ob široki filmski ponudbi, ki presega običajno vrtenje ameriških uspešnic v ljubljanskih kinematografih, mi natačnejši pregled letošnje programske sheme vzbuja kar nekaj kritik in vprašanj.
Že od samega začetka spremljanja festivala me zbada festivalska konceptualna ohlapnost, ki v programsko shemo redno uvršča tako premiere vodilne svetovne produkcije, ekstravagantne filme s specifično filmsko poetiko in aktualne trende evropskih festivalov.
“Glede na to, da je Liffe del programa Cankarjevega doma in ima zelo nizek proračun v smislu dotacije subvencijskega denarja, je bila programska orientacija pogojena s tem, da festival lahko preživi, da lahko raste. Seveda sem se odločila za generalno linijo prezentacije, »overviewa«, predstavitve najmočnejših filmskih imen in festivalsko najbolj uspešnih produkcij,” festivalsko orientacijo opravičuje programska direktorica Jelka Stergel.
Hkrati je precejšnje razočaranje izbor Perspektiv. Sekcija, ki nam predstavlja nove avtorje, nam ne predstavi novih avtorskih prijemov. Ponavljata se tematika in način njenega prikazovanja. Prevladujejo zahodni narcizmi, usmerjenost na posameznika, osebne krize in ljubezen. Opazno je tudi vedno previdno in korektno tematiziranje socialnih problemov, vse skupaj pa je izpeljano v klasični filmski naraciji. Trije filmi, ki med sedemnajstimi perspektivami obljubljajo drugačne izrazne tehnike in preseganje ustaljenega filmskega pripovedovanja zgodb ne prihajajo iz Evrope. Argentinski Ko ure minevajo, ter iranska Ljudje pri delu in Zamrznjen čas izstopajo po svoji usmerjenosti v podobe neodvisne od teksta, fotografijo, atmosfero in nelinearno pripoved.
Prezreti ne moremo niti odsotnosti slovenske produkcije. Čeprav je septembrski Festival slovenskega filma postregel s petimi slovenskimi celovečerci, na Ljubljanskem filmskem festivalu domačo produkcijo zastopa le film Warchild, ki etiketo slovenskega opravičuje zgolj z domačim producentom. Ostali slovenski producenti, ki so odgovorni za prijavo filma, se očitno niso dovolj angažirali, da bi se plasirali skozi Liffe, saj kakovoste zahteve, kot poudarja programska direktorica Jelka Stergel, niso v prvem planu: “Neizpolnjevanje kakovostnih standardov absolutno ni problem. Kakršenkoli že je, vsak je dober - bom rekla zelo konstruktivno. Seveda tega ne razumite kot pristajanje na nekakovosten slovenski film.”
Festivalska politika je poleg načela Kakršen koli že je, vsak je dober, sporna tudi pri načrtih o razvoju Liffa. Na vprašanjen o nadaljni usmeritvi Liffa v tako imenovani »festival dogodka« z distancirane pozicije nekdanje direktorice Jelka Stergel odgovarja:
“Tukaj ni vprašanje, ali se meni zdi fino, da imamo Liffe kot programski festival, ali pa bi bilo dobro to nadgrajevati v bolj močen festival z bolj poudarjenimi prireditvenimi aktivnostmi, poslovnim delom, z večjim angažmajem okrog filmskih igralcev in zvezd – to ni vprašanje, to je nujnost!”
Kljub vsemu pa ostaja vprašanje, koliko pravim slovenskim cinefilom zares pomenijo rdeče preproge in ogledovanje znanih obrazov.
Da ne bo pomote, Liffe je vsekakor odlično poživilo slovenskega filmskega mrtvila in kakovosten in učinkovito organiziran festival. V postu sem pač zgolj zbrala nekaj očitnih kritik, ki stabilizirajo s superlativi opremljene prispevke o festivalu v blogosferi …
Post je povzet po festivalsko obarvanem Kinobaru, ki sva ga za RŠ posneli z radijsko kolegico Ivo.
Dvestočlanska zasedba nastopajočih, združene moči slovenskih operno-baletnih sil in slovito koreografsko ime, ki podpisuje predstavo, so Arhitekturi tišine, aktualnemu avtorskemu projektu Edwarda Cluga, nemudoma pripeli zveneč naziv plesno-glasbenega spektakla leta. 
