Krvodajalska segregacija homoseksualcev, 2. del (odgovor)

Ob prihodu domov me je virtualni poštni nabiralnik razveselil z dolgo pričakovanim odgovorom Zavoda za transfuzijsko medicino na moje pisno ogorčenje nad njihovo stigmatizacijo gejev kot potencialnih darovalcev okužene krvi.

Spoštovani,

prednostna naloga pri preskrbi s krvjo je zagotavljanje varnosti tako
krvodajalca kot tudi krvnih pripravkov, kar zagotavljamo s številnimi
ukrepi. Med njimi je tudi pridobivanje podatkov z izpolnjevanjem vprašalnika
o splošnem počutju in sedanjem ter preteklem zdravstvenem stanju, ter o
tveganju za prenos okužb s transfuzijo. S tem poskušamo ugotoviti ali je
krvodajalec primeren za dajanje krvi. Krvodajalcem odsvetujemo dajanje krvi,
kadar bi to ogrozilo njihovo zdravje.

S pridobivanjem podatkov poskušamo ugotoviti ali je pri krvodajalcu prisotno
tveganje za okužbo s povzročitelji nalezljivih bolezni, ki se prenašajo s
krvjo kot so aids in hepatitis B in C, sifilis ter druge bolezni. V
primerih tveganega načina spolnega življenja, potovanja v tujino, uživanja
mamil ter uporabe ali zlorabe mamil je tveganje za okužbo z omenjenimi
povzročitelji veliko.

Specifičen način življenja in ne homoseksualnost sama je razlog za uvrstitev
moških, ki imajo spolne odnose z drugim moškim v skupino s povečanim
tveganjem za okužbo z virusom HIV in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi,
ki se prenašajo s krvjo, zato jim odsvetujemo dajanje krvi. Zaščiteni in
varni spolni odbnosi bodo najverjetneje preprečili nastanek okužbe in njeno
širjenje, vendar so raziskave pokazale, da bi uvrščanje teh moških med
krvodajalce povečalo tveganje za pojav primerov krvi okužene z virusom HIV v
oskrbi bolnikov s krvjo.

Primernost krvodajalca za dajanje krvi pri nas določamo po merilih, ki jih
sprejema Svet Evrope, točneje upoštevamo Priporočila o pripravi, uporabi in
zagotavljanju kakovosti komponent krvi Sveta Evrope (8. izdaja), ki so
sprejeta kot Pravilnik (
Ur. List RS 64/2992/6997) in Annnex III Evropske
direktive 2004/33/EC.

Lep pozdrav,

prim. Irena Bricl, dr. med., spec. transf. med.
mag. Natalija Lampreht Zavod RS za transfuzijko medicino

Krvodajalska segregacija homoseksualcev

Najpogostejša motivika mojih nočnih mor vključuje injekcijske igle in kri, zato ni naključje, da krvodajalstvo kot fatalna kombinacija obeh fobijskih elementov moji definiciji strahu dodaja nove razsežnosti. Kljub večnim fobijam rada sprejemam izzive in s humanitarnim darovanjem življenjske tekočine premagujem svoj patološki strah.

Med današnjimi motivacijskimi pripravami na jutrišnjo, pravzaprav današnjo, krvodajalsko akcijo v obliki natančnega pregleda spletne strani Zavoda za transfuzijsko medicino sem se z začudenjem in hkratnim ogorčenjem zazrla v informacijo, podano na podstrani Kdo je lahko krvodajalec?. Poleg osnovnih krvodajalskih pogojev in omejitev podstran izpostavlja tudi kritične skupine ljudi, ki svoje krvi nikakor ne smejo pretakati v transfuzijske vrečke. Poleg opravičene segregacije narkomanov in HIV pozitivnih ljudi ZTM izpostavlja tudi – homoseksualne moške.

Ker si z osnovnim znanjem biologije nikakor nisem znala razložiti razlike med homosekualno in heteroseksualno krvjo, hkrati pa je ob branju spornih omejitev moj pritisk kritično narasel v rdeče območje, sem svojo jezno ogorčenje nadgradila s pisnim odzivom direktorici zavoda z vprašanjem o relevantnem argumentu za tovrstno stigmatizacijo gejev in kratkim pojasnilom o statusu homoseksualcev v modernih družbah.

Medtem ko se liberalna srenja aktivno zavzema za odstranitev globoko vtetovirane gejevske in lezbijske stigme, medicina kot ena najbolj kredibilnih in naprednih znanstvenih vej vztrajno reproducira srednjeveške stereotipe. Odlično!

Nedeljski počitek

 

Aktiven teden, etiketiran s skromnim seštevkom prespanih ur, zavidljivo visokim številom obiskanih kulturnih prireditev in neštetokrat prevoženo relacijo KR-LJ, sem zaokrožila s pravim nedeljskim počitkom. Moja včerajšnja večerna garderoba v obliki tanke majice in ponča se je po polnočnemu izletu v naravo reflektirala v današnjem groznem počutju, ki mi je kljub idiličnemu jesenskemu dnevu onemogočalo daljše izhode iz domačega gnezda. Ne glede na zvijanje v trebuhu, špikanje v grlu in razbijanje v glavi sem izpolnila svojo državljansko dolžnost z obveznim obiskom volišča in zadnje jesenske sončne žarke absorbirala na besniškem kostanovem pikniku.
Večer v pospravljeni sobi s čajem z medom, dobro knjigo, računalnikom, ki me obvešča o aktualnih volilnih rezultatih, in toplo posteljo v tem trenutku predstavlja najboljši polnilec za energetske baterije, ki jih naslednji teden znova čaka test učinkovitosti!

Ko tujec s klikom postane znanec

Google je moj najljubši in predvsem najbolj učinkovit sodelavec, najboljši kanal za pretok informacij, prihranjevalec napornega listanja po knjigah in … virtualna ključavnica, skozi katero rada pokukam v zasebnost znancev, sodelavcev, prijateljev in drugih oseb, ki nastopajo v vsaj enem kadru mojega življenja.

Delo, ki so ga še pred desetletji opravljali dragi zasebni detektivi, v elektronski dobi predstavlja zgolj zabavno prostočasno dejavnost. Klik za vpogled v posameznikov dosje, klik za pregled njegovega/njenega dosedanjega dela, klik za listanje virtualnega foto albuma.

“Bolno,” ob mojem navdušenem nizanju pravkar odkritih podrobnostih pogosto pripomni kateri od kolegov (očitno ponesrečena reinkarnacija kamenodobnega lovca). Moralna spornost spletnega “poseganja v zasebnost” se mi osebno sploh ne zdi vprašljiva in še manj bolna. Ko sem po stalni praksi googlanja, obvezno preverila tudi googlanje samo, sem naletela na kar nekaj sorodnih duš, ki ritual googlanja že spajajo s procesom spoznavanja novih ljudi. Nekateri Google vztrajno uporabljajo celo kot pripomoček pri izboru primernega uslužbenca, dobrodošlo pomoč pri zapeljevanju (v obliki kontaktov, simpatijinih interesov, stila ipd.) in izsiljevanje. (!?)

Moja poklicna radovednost, kot diplomatsko rada poimenujem svojo nadležno firbčnost, je bolj nedolžna. Googlanje (ang. googling) jemljem kot dodaten informacijski vir, neobremenjeno zabavo in prihranitev časa ali iztočnico za pogovor pri naslednjem osebnem srečanju. Teh kljub enostavnejšim virtualnim alternativam ne zapostavljam …

PMS

Neobvladljiva želja po prebadanju rumeno-modrih sdsovskih balonov, privezanih na “balancah” otroških koles, ki jih s srdom opazujem na poti iz Ljubljane. Travmatični čustveni stranski učinki srečanja anoreksične bivše sošolke. Nekontrolirano basanje s čokolado (in drugo kalorično hrano z vsaj 25% maščobe). Apatičnost. Nepoboljšljiva lenoba, ki vodi v delovno ignoranco. Kronično povzročanje skorajšnjih prometnih nesreč in trkov. Obvezni izbruhi jeze ob ugotavljanju (visoke) stopnje nesposobnosti mojih sodelavcev. Usahnitev kreativnega vrelca idej. Prestavljanje stvari na jutri. Pogled v ogledalo, ki namesto čilega para dekliških lic projecira konkurenčno sliko mozoljastim obrazom iz reklame za čistilne gele – s priposom “pred uporabo”, seveda. Obupanost. Tri ure spanja …

Še dobro, da sem ženska in lahko svoje številne probleme mirno opravičim zgolj s tremi črkami.

Vse poti vodijo …

Po Mojčinem in Alternativkinem postu sem se za podrobnejšo analizo svojega bralstva odločila tudi sama. Poglobljen pregled statistike je pokazal, da so moji naključni bralci predvsem zapriseženi domoljubni mladci, seksualni izprijenci in razočarane gospodinje, ki hrepenijo po dolgih ljubezenskih pismih ter učinkovitih kuharskih in življenjskih receptih. Če na spletnih straneh Proserpine naključni obiskovalci najdejo potešitev in odgovore na svoja življenjska vprašanja, žal ne vemo …

Slovenski/ domači/ danski/ nemški/ lolita/ xxx porniči (s filmskimi zvezdami) … za nepozabno vročo avanturo z umazano Pino vtipkajte proserpina.wordpress.com
Robert de Niro album … menjaš kakšno sličico? Meni manjkata še 323 in 231; 125, 215 in 321 pa imam podvojene
Utrinek pod marelo … wtf?!
V treh dneh brez mozoljev … ker moja koža še vedno predstavlja pravi dermatološki izziv, dvomim, da bo moja stran ponudila rešitev za učinkovito odstranitev mozoljev
Sicer pa: poznamo brezupen pogled v ogledalo samo tri dni pred zmenkom …
Prvi kabaret je nastal … na tem blogu prav zagotovo ne
Dober tek, na zdravje … hvala enako!
Beer belly … posledica prenavdušenega nazdravljanja (glej prejšnje geslo)Nepravilni nemški glagoli … čestitam, izsledil si največjega ljubitelja nemške slovnice!
Tiroski naglas … pride po lekciji obvladanja nepravilnih nemških glagolov
Slika moje hiše … je v prozornem žepu denarnice skupaj s fotografijami psa, jahte in stare mame
Raztresenost za volanom … is my middle name
Vrat boli … včasih tudi kolk, križ in glava
Dolga ljubezenska pisma (in številne variacije: ljubezenska razglednica (!?), romantične zgodbe ipd.) … rdeča nit mojega bloga in posledica moje nepoboljšljive romantične duše
Seks s bremeni … ne vem, ali naj se vtaknem v grozljivo slovnico ali čudaškost bralčevih fantazij

Petek trinajsti

Moje trdno prepričanje o neutemeljenosti starih ljudskih vraž se ob ponovni usodni kombinaciji petka in trinajstega v mesecu zopet potrjuje. Današnji dan je v nasprotju s supersticijskimi prepričanji zaznamovala predvsem – sreča. Preseči grozne dogodke minulih dni bi bilo pač preprosto nemogoče.

Ne verjamete? Predstavljajte si popoln začetek dneva z nepričakovano (p)okvaro avtomobila v času največjih prometnih zamaškov (7h zjutraj) na najbolj frekventni slovenski prometni točki (Celovška). Jutranji tuš v obliki neprijaznega AMZS uslužbenca, mrzličnega iskanja kave v najbolj neobljudenem delu Ljubljane in prosjačenja mehanika za kar najhitrejšo popravo avta služijo za idealno popotnico v smrtni prepir s prijateljem, pri katerem – mimogrede – še prespiš. Zjutraj obvezno zamudiš na predavanje, patetičnost momenta poudariš z v spalko zavitim ležanjem v avtu na polnem parkirišču, ki omiluje tvojo kronično utrujenost in predvsem – šesturno luknjo v urniku. Krvavo potrebuješ svojo posteljo, tuš, sveža oblačila in mir, a veš, da te čaka še ena naporna noč v Ljubljani.

Petek trinajsti tvoje misli znova prepleska živo rumeno in te razveseli z osrečujočim mejlom, potrebnim počitkom in tortiljami profesorja Stankoviča.

Gorenjščina za začetnike

Lekcija 1, Vaja 1

p’s ali pEs? (Model: Rankin Šik)

Zlahka se sporazumevamo z vsakim tujcem. Angleščina kot glavni komunikacijski jezik konkurira celo materni slovenščini, nepravilni nemški glagoli so globoko vtetovirani v našo zavest, španske telenovele brez težav razumemo tudi brez podnapisov, s pestrim spektrom italijanskih kletvic pa za šalo naderemo vsiljivega italijanskega carinika.

Jezikovne sposobnosti nas v tujini le redko izdajo. Ker pa tiste stare slovenske o kovačevi kobili in domačem pragu držijo kot pribite, komunikacijske težave pogosto nastopijo ob stiku s prebivalci ostalih slovenskih regij.

Primorščina, štajerščina, dolenjščina, prekmurščina in celo ljubljanščina avtohtonim Gorenjcem zvenijo skrajno bizarno in predvsem – nerazumljivo. Čeprav gorenjščino vztrajno tretiram kot nepopačeno slovenščino, pokrajinski sosedje v obliki mojih sošolcev in kolegov ne delijo mojega mnenja.

Domnevne gorenjske jezikovne posebnosti naj bi vključevale obvezno izpuščanje J-jev v stilu kran’, l’ubl’ana, n’iva, pol’e (dddddd), vsiljevanje polglasnikov na mesta, kjer bi morali biti E-ji (Jern’j), vestno uporabljanje mašila A-N (an’), obsedenega krajšanja besed, čudnega naglaševanja (hOdnik), pretirane uporabe superlativov (najbol’, največ, najhitrej?!) in nenavadne besede tipa zgovarjati se (za pogovarjati se – jaka razlika), šporget, vetrolov, navadn’ ipd.

Glede na to, da so do omenjenih zaključkov prišle osebe, ki vestno uporabljajo besede pEs, čuj, polJublJanje, šestnájst in hodník, res ne vem, čgau dialekt je zdj čudn?

Kmečkoidiličen začetek novega desetletja

Slovo od najstniških let … neformalna verzija

Po uradnem slovesu od najstniških let s praznovanjem z družino in zdravljici s svojimi prijatelji na dan obletnice rojstva so se neformalna proslavljanja in poslavljanja vrstila kot po tekočem traku. Najstniškemu življenju smo (upam da resnično) zadnjič v slovo pomahali v kmečkoidilični atmosferi “vikenda” (po skrajno ohlapni definiciji besede vikend) na Vinkovem vrhu.

Čeprav je šmarnico zamenjala zdravju, glavi in brbončicam prijaznejša alternativa kakovostnejših vin, smo lokacijo praznovanja izkoristili za prakticiranje regionalnih tradicij v obliki kroničnega trkanja s kozarci in maratonskega absorbiranja oh-spojin. Pivski repertoar je obogatila še bogata kulinarična ponudba (Anita in Ranka, hvala za sladkarije!), dodelani plesni vložki in eksperimentalni light show s čelko.

Poleg simpatične žurke pa smo bogatejš tudi i za spoznanje o maksimalnem številu ljudi v eni spalki, izurjen spomin, kolekcijo mikrofonov in … daaariiiilaaaaaa (Materialistični alter ego preprosto ne more biti tiho*)

 *cenzura*
* hec, se razume …

Sezona faksiranja spet odprta!

Po triinpolmesečni počitniški aritmiji je beseda “faks” v mojem vsakdnevnem besednjaku že pošteno obledela. Preden bi jo mirno etiketirala z arhaizmom, so budilka ob (pre)zgodnji 6. uri, travmatični zastoji v obvezni koloni do Ljubljane in skrajno nehvaležen urnik poskrbeli, da so univerzitetni spomini spet oživeli. Ah …

Ne dvomim, da se bo koncentracija ur v prihajajočem mesecu radikalno zmanjšala, rekreacijski študentje pa bodo dragocena parkirna mesta končno izpraznili za mojo devetnajstko (ali Mojčino Ibizo in Nežin c2, ki predstavljata moj alternativni prevoz).
Do takrat pa se bom zaposljevala z zgubljenim tavanjem po prenovljenem faksu, z zviranjem po vrtečih stolih, ki sem jih čez poletje tako pogrešala, in spoznavanjem novih sošolcev. Še dobro, da smo pri današnji uvodni uri angleščine jemali zahtevno lekcijo Meeting people. Nova prfoksa nam je angleška lingvistična obzorja razširila z zahtevnim novim besediščem in intelektualnimi frazami tipa Have you got a bicycle? And this is not a joke!

When You Were Young

Da se nevzdržno staram, me poleg radikalne spremembe v številu mojih let, opominja tudi intenzivna črnina mojih podočnjakov in kronična utrujenost, posledici napornega vikenda. Rojstnodnevne aktivnosti in zabavanje avstralskega prijatelja so poskrbeli za aktivno uživanje prvih nenajstniških trenutkov in me vztrajno prepričevali, da je lahko žur pri zrelih letih še boljši.

Starostne prelomnice sicer ni zaznamoval ob zgodnji jutranji uri napovedani pivski maraton, ki sta se ga tako veselila moja praška sopotnika, temveč skrajno sofisticirano nazdravljanje s penino (darilo sodelavcev) v plastičnih union kozarčkih v pisarni ob enako zgodnji uri in opoldanski refošk v mojem srednješolskem pribežališču. Pivsko-proslavljajočo atmosfero je ustvarjalo tudi popoldansko praznovanje s sorodniki in obvezno večerno druženje z najbližjim krogom prijateljev. Razbolelo glavo sem zdravila z jutranjim sprehodom ob Ljubljanici z avstralskim prijateljem Mikeom in basanjem z ostanki tortice pri meni doma. Da ne bi stopnja sladkorja prehitro padla, smo druženje nadaljevali ob blejski kremšniti, kranjski večerji in ponovnem manjšanju mojih rojstnodnevnih zalog v obliki dokazov o mojih kuharskih veščinah. Za zagotovljen žur je poskrbela otvoritev tematskih večerov v Downu, noč pa je po zaprtju lokala zaokrožil ponovni obisk prestolnice. Kljub prizadevanju mi ni uspelo prekiniti žurerskega ciklusa. Avstralsko-slovenski poslovilni večer se je zavlekel v ponedeljkovo jutro. In streznitev je prišla šele s prezgodnjo budilko.

Trenutno sem v zoprno-naporni fazi lovljenja rokov, premagovanja zapiranja oči in zbiranja motivacije za ponoven začetek normalnega življenja. (Za katerega vedno tako utopično upam, da bo enkrat le prišel …)

p.s.: Post si deli naslov z aktualnim singlom ubijalsko dobre skupine The Killers, ki ga neprekinjeno poslušam že 2 dni.

Blišč in beda ljubljanskega Kabareta

Z moko zamazanim krilom, blatnimi čevlji in privlačnim vonjem po senu sem za Radio Študent nenavdušeno zehala v šesti vrsti MGL-ja.

Po nedavni repopularizaciji mjuzikla v hollywoodski produkciji s filmi Moulin Rouge in Chicago, so se gledališkemu žanru z začetka minulega stoletja odprla vrata tudi na slovenske gledališke odre. Aktualno gledališko sezono sta z revitalizacijo kultnega broadwayskega mjuzikla Kabaret pred tednom otvorila kar dva slovenska teatra.

Poleg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju se je v nemški kabaret spremenilo tudi Mestno gledališče Ljubljansko.

Legendarno broadwaysko glasbeno-gledališko pripoved avtorjev Masteroffa, Kanderja in Ebba sta v slovenski jezik prenesla Milan Dekleva kot avtor besedil in Alja Predan kot prevajalka dialogov. Režisersko taktirko slovenske različice je zavihtel češki režiser Stanislav Moša.

Berlinsko nočno življenje je pred skoraj osmimi desetletji popisal pisatelj Christopher Isherwood in pripovedi o najbolj dekadentnem medvojnem obdobju zbral v književnem delu Berlin Stories. Zgodba o pevki in plesalki Sally Bowles je bila kasneje predelana v dramo, berlinske kabaretne plesalke pa so nekaj let pozneje zatresle tudi broadwayske odrske deske.

Predstava Kabaret je lahkotna in zabavna gledališka zgodba z družbeno-kritično konotacijo, postavljena v predvojni Berlin. Medtem ko se nemška politična shema radikalno spreminja, si Berlinčani zatiskajo oči z megalomanskimi zabavami in bleščečim nočnim življenjem.

Zgodba v ospredje postavlja mladega ameriškega priseljenca, ki se med iskanjem pisateljske inspiracije zaljubi v londonsko plesalko in pevko. Po brezskrbnem življenju v podnajemniškem stanovanju, polnem romantičnih in zabavnih trenutkov, idilično ljubezensko sliko popači nevzdržen vzpon nacizma.

Prvi del dvoinpolurne predstave Kabaret etiketirajo predvsem lahkotnost, zabava in brezskrbnost. Gledalec ob nezahtevni in površinski zgodbi ostaja ravnodušen, njegove indiferentnosti pa ne razblinijo niti plehke šale in nedodelani dialogi. Grenak priokus povprečne komedije popravi drugi del, ki poleg obveznih humornih elementov izpostavlja predvsem politično problematiko nacističnega Berlina in usodo njegovih prebivalcev.

Gledalca iz mentalnega sna prebudijo pretresljive zgodbe parov, ki jih agresivno loči trda nacistična roka. Nezapleteno vsebinsko shemo opraviči žanr predstave. Glavni poudarki mjuzikla so pač predvsem na glasbi. Plesno-pevska segmenta lahko pospremimo s pohvalnimi pridevniki, saj sta izvedena nadvse korektno. Žarko Prinčič s pomočjo dvanajstčlanske postave priznanih glasbenikov poskrbi za efektivno glasbeno podlago, zagrebški koreograf Igor Barberič pa za učinkovito plesno koreografijo. Scena Kabareta ostaja neizstopajoča, kostumi pa so ceneno načičkani.

Ljubljanski Kabaret sta otvorili dve premieri, kar lahko pripišemo alternacijam v igralski zasedbi. Poleg nekaj stranskih likov si igralki Iva Krajnc in Vesna Pernarčič-Žunić delita tudi glavno vlogo kabaretne zvezde Sally Bowles. Sicer dobro igro osrednjega para, ki ga poleg ženske polovice predstavlja še Matej Puc v vlogi pisatelja Cliffa Bradshawa, zasenči odličen nastop Uroša Smoleja v vlogi konferansjeja. Kabaret pa kljub odlični igri v kombinaciji z dobro glasbo in koreografijo ostaja povprečno neizstopajoč. Plehek humor in kičasta kostumografija vztrajno negirata obljubljajoče in napovedujoče presežnike ter predstavo uvrščata med lahkotne predstave za nezahtevno publiko, ki ponavadi sestavljajo repertoar kakšnih bolj komercialnih gledaliških ustanov.

Razvpito kabaretno življenje ni pretirano zabavalo Pine.