Goodbye Teens …

Čeprav mi obletnice, prazniki in rojstni dnevi ne predstavljajo radikalnih prelomnic za nove začetke, me ob dneh, kakršen je današnji, kljub vseemu preplavljajo sentimentalne misli in nostalgična čustva, ki se prepletajo s špikanjem v križu in kolkih, obveznih indikatorjih neustavljivega staranja.

 

Načrtovanja, ugibanja in razmišljanja o pravkar pričetem usodnem desetletju so povsem prazna. Kakorkoli, upam, da mi bo spremenjena števka v letih prinesla predvsem potrebno resnost in odraslost, hkrati pa hermetično zaprto obdržala dosedanjo energijo in nepoboljšljivi entuziazem.

Goodbye Teens …

Faza neuspešne aklimatizacije

Medtem ko se je koledarsko poletje končalo že minuli teden, se je moje poletje zaključilo ob včerajšnjem povratku iz petdnevnega praškega izleta.

Nekaj fotoutrinkov iz Prage:

        

Kljub želji po aklimatizaciji v obliki sproščenih kofetkov, branja in gledanja filmov, si je realnost zamislila drugačen scenarij. Poln inbox mailov, ki čakajo na odgovor, kup telefonskih klicev neučakanih »sodelavcev« in aktivne priprave na jutrišnji rojstni dan v obliki celodnevnega vihtenja kuhalnice in misije (nemogoče) pospravljanja stanovanja … pa blog, poln jezno-nestrpno-anitkomunističnih postov domoljubnih Slovencev, ki sem jih očitno s svojo negativno kritiko njihovega spletnega portala pošteno razjezila. Čeprav trdno stojim za svojim mnenjem, sem post zbrisala, saj imam svoj blog preveč rada, da bi ga spremenila v neuradni forum domoljubne Slovenije in svoj radij bralcev nepotrebno razširila v nove sfere.

 Ker razgreta pečica, predpasnik in zapleteni recepti (hm) že izzivajo moje gospodinjske sposobnosti, praški report prestavljam na kasneje, ko bo na mojem računalniku tudi mapica s češkimi fotografijami, v hladilniku torta, v mojem urniku pa prostih 20 minut.  

Grozljivo-komičen kulturni maraton

Včasih se sprašujem, s kakšnim žanrom bi etiketirali filmsko zgodbo o mojem življenju. Bi bila to totalno humorna komedija, morda najstrašnejša grozljivka, nemara celo akcijski film? Včerajšnji dan bi verjetno predstavljal pravi žanrski konglomerat odbite komedije, trilerja in srhljivke. 

Čeprav jutranje naglice in obveznega zamujanja na prvi jutranji radijski sestanek ne štejem za indikatorja slabega dneva, temveč prej za obvezno jutranjo prakso, istega ne morem trditi za oso, utopljeno v skodelici prepotrebne jutranje kave. Če temu prištejem še zabavno (?) sceno z Rokovim fotrom, ki se domov vrne v skrajno dvoumnem trenutku moje udomačitve na gostiteljevo posteljo in sočasnem prihodu svojega, v boksarice oblečenega, sina izpod tuša, vem, da bo odtrganost dneva dobilo še bolj odbite razsežnosti.  

Po sicer mirnem sprehodu skozi Tivoli in drugim delom trilogije romantičnih kosil novega ljubezenskega trikotnika (Rok-Pina-Taja) v Pub legendah, sem kljub večurni pavzi, preživeti med šetkanjem po ljubljanskih knjigarnah kot delu Rokove distribucijske službe, na ljubljanski grad prisopihala nekaj minut prepozno.

Ob utemeljeni neprijazni dobrodošlici so me vseeno spustili na predstavo. Ko sem vstopila v labirint, sem takoj doživela flashback mojega minulega srečanja s senzorialnim gledališčem in se posledično zavedla neprimernosti svoje garderobe. Moj strah je bil opravičen: ležanje na senu, posipavanje z moko, tacanje po zemlji, kracanje z vodoodpornim flomastrom po rokah in polivanje z vodo. 

Konec predstave. 19.45. Aaaaaa, samo še petnajst minut do premiere Kabareta v MGL-ju, jaz pa na Gradu s totalno umazanim krilom s pokvarjeno zadrgo, blatnimi čevlji, popisanimi rokami in brez rezervnih oblačil. Za piko na i me Murphy razveseli še z zaparkiranimi ljubljanskimi ulicami, ki kljub neumornemu šprintanju skozi mestno jedro z nespodobno odpetim krilom in posledičnemu smehu naključnih mimoidočih, botrujejo k petnajstminutni zamudi. Hostese prepričam, da v že zaklenjeni blagajni poiščejo mojo karto in me spustijo v dvorano. Na udobnih sedežih skoraj zaspim, med odmorom se kljub poplavi znanih obrazov v neposredni bližini zadržujem v najbolj temačnih in neobljudenih kotičkih gledališča (vonj po senu v kombinaciji z mokastim krilom in tono zemlje v čevljih verjetno ni najboljše socialno orodje), po koncu predstave pa odšprintam nazaj do na-drugem-koncu-Ljubljane-parkiranega avtomobila in z brnečim avspuhom odfrčim do Metelkove.  

Prijetno presenečenje. Čavsa na vhodu me ne spusti na koncert Da Phenomene, češ da ni več prostora. Po nemočnemu ugovoru v obliki »pa zakaj potem delate guest liste«, mi zmanjka volje do prepiranja, zato poklapano odracam nazaj do devetnajstke in se umazana, žejna, izmučena in nejevoljna v spremljavi despresivnega trip hopa odpeljem nazaj proti Kranju.  

Ljubezenska tiralica

Opozorilo: Post se uvršča med moje skrajno resne tekste in je nastal kot posledica kisanja možganov ob neprekinjenem polnočnem delu in kopici še neobkljukanih obveznosti.

Ljubezenske težave so tisti segment problemov, ki si na problematični hierarhični lestvici uvrščajo na samo dno. Ponavadi v prepolni glavi preprosto zmanjka prostora za romantične sanjarije in ljubezensko problematiko, premosorazmerna situacija pa zaznamuje tudi moj real life in prostočasni urnik.

Po včerajšnjih kruhkih in obveznem babjem čveku v obliki pregleda aktualnih tračov in kranjske ljubezenske sheme (so childish, I know), sem ugotovila, da v klubu samskih vztrajno ostajam sama … pravzaprav ne samo sama, kmalu bom ostala edina brez resno-penzionistično-zakonske zveze.

Čeprav resno dvomim, da se bo moja ljubezenska slika v bližnji prihodnosti radikalno spremenila, se ljubezenske problematike lotevam skrajno sistematično. Iz trenutnega izbora skoraj dvomestnega številna potencialnih kandidatov in občasnih spremljevalcev, bom morala počasi visoko številko prefiltrirati do dolgočasne enice. Hmm … Evo, utopična ljubezenska tiralica bi izgledala nekako takole:

- njegov IQ = +/- 30 moj IQ
- prostočasne dejavnosti vključujejo igranje na kitaro (v kombinaciji z glasbenim talentom, seveda)
- po žilah se mu maksimalno dvakrat na teden pretaka alkoholizirana kri, nikoli pa se pivski pohodi ne končajo z nezavestnim ležanjem pred mojo bajto ali pobruhanimi sedeži moje devetnajstke
- ob imenih Foucault, Sartre in Saint-Exupery ne pomisli na francoski rokometni klub
- obisk kina ga ne asociira zgolj na najstniško stiskanje v zadnjih vrstah
- poseduje razorožujoče modre oči
- odlikuje ga dober humor, ki variira od ironije, cinizma in črnega humorja, z enako vnemo pa prezira skret in seks šale
- ko pride prespat, s sabo prinese zobno ščetko
- zmenkov ne odpoveduje zaradi pobeglih hišnih ljubljenčkov, ki jih lovi po stanovanju, ali igranja strateških računalniških igric
- kulturne dejavnosti mu ne predstavljajo nujnega zla za posledično preživeto noč z mano
- je Britanec
- njegovi prijatelji ustrezajo formuli iz prve točke
- za obdarovanje ne izbira bonbonier in vrtnic, ampak inventivna darila, ki jih po možnosti izdela sam
- njegov glasbeni profil ustreza mojemu ali pa je skrajno fleksibilen in tako pušča prostor za mojo glasbeno preizobrazbo
- a.) kuha
b.) ne moti ga prehranjevanje iz konzerv in vrečk
(zadostuje ena od opcij)
- nogomet ≠ smisel življenja
- dopust preživlja na zanimivih destinacijah z nahrbtnikom na ramenih
- stopnja izobrazbe je minimalno 3
- mirno prenaša moje teženje in agresivno-destruktivno-jezne momente
- ob besedi knjiga ne zatrdi ponosno, da je zadnjič bral za maturo – pa še to spletne zapiske
- nedeljska kosila pri njegovi družini od mene ne terjajo aktivnih psihično-fizičnih priprav
- izpolnjuje vsaj polovico točk s tega seznama
- me ima rad (oooOo)

Skromno, ha? Dotični seznam bo poskrbel, da bom v klubu samskih ostala obvezni inventar, če ne celo častna članica ali predsednica, moje ljubezensko življenje pa se bo v najboljšem primeru končalo s homoseksualno zvezo. Če se kdo prepozna v tiralici, pa naj se javi …

Chiefs, chiefs, chiefs!

Joj, kakšen dan! V času svoje potovalne odsotnosti sem čisto pozabila, kako noro naporno-živčno-utrujajoče je moje slovensko življenje. Ob kopici dela in obveznosti, ki predstavljajo sinonim prvemu delovnemu dnevu v dveh tednih, in posledični (kreativni) utrujenosti, je moja blogerska razpoloženost v kritičnem rdečem območju, zato današnji blogersi prispevek predstavlja zgolj moj intervju s Kaiser Chiefs, objavljen v aktualni ediciji Antene.

Trpek sad prepovedane ljubezni

Naklonjenost britanski filmografiji se z aktualno filmsko pripovedjo Pawla Pawlikowskega še krepi. Tokrat sem odložila svoje kritično recenzentsko pero in aktualni film My Summer of Love predstavila v youth-friendly recenzentski embalaži.

V mesecu septembru v programski shemi Kina Dvor kraljuje nova britanska filmska stvaritev Moje poletje ljubezni (My Summer of Love, 2005), poljsko-britanskega režiserja Pawla Pawlikowskega.

Reformator britanskega avtorskega filma se je po debitantskem vihtenju režiserske taktirke v filmu Last Resort lotil nove socialno-politično angažirane filmske pripovedi, ki je režiserjevo vitrino takoj napolnila s številnimi laskavimi nagradami. Omenimo nagrado za najboljši britanski film BAFTA 2005 ter zveneča naziva najboljšega evropskega in najboljšega poljskega filma.

Zgodba povzema poletno ljubezensko romanco dveh yorkširskih najstnic iz različnih razrednih in kulturnih slojev.
Glavni protagonistki Mona in Tamsin ne ustrezata profilu običajnih britanskih najstnic. Mona je preprosto in naivno dekle iz delovnega razreda. Poletne dneve preživlja ob vožnji s svojim motorjem po slikoviti severnoangleški pokrajini ali v nekdanjem baru, ki ga je spreobrnjen brat po prihodu iz zapora spremenil v lokalno krščansko društvo. Tamsin je Monino nasprotje. Kot predstavnica višjega sloja izkorišča njegove privilegije in z lepoto, filozofijo, literaturo in prestižem zasvaja tudi svojo novo prijateljico.

Strastna in iskrena ljubezenska zveza, preračunljivo manipuliranje s čustvi ali pobeg iz realnosti na krilih fantazij in utvar, se opravičeno sprašujemo ob ogledu filma. Usodno razmerje namreč junakinji definirata povsem drugače. Tamsin z Monino intimno ljubeznijo v kombinaciji z alkoholom in zakajanjem polni zevajočo praznino, ki nastaja ob pogosti odsotnosti staršev, medtem ko Mona zveze, ki jo je seznanila z novimi dimenzijami ljubezni, ne želi sprejeti kot bežne poletne romance. Tamsina preračunljivost in sebičnost Mono grobo zgrabita za ovratnik in jo neusmiljeno zalučata na hladna tla realnosti. Nedolžna ljubezen ima lahko ob neiskreni fasadi napačnih čustven fatalne posledice …

Čeprav ne spregledamo neklasične ljubezenske dvojine dveh deklet, homoseksualno konotacijo zasenčita močnejša elementa razrednih statusov in različnih kultur, podčrtana z religiozno noto. Pawlikowski tako znova podpiše socialno-politično angažiran film, v fiktivno literarno predlogo istoimenskega romana Helen Cross pa spretno vtke tudi elemente svojih lastnih zanimanj, kot so nove krščanske ločine, ki jih je podrobneje seciral že z lastnimi dokumentarnimi filmi.

Poleg v Angliji naturaliziranega Poljaka Pawlikovskega, ki je v spretno poprijel za režiserske niti, so si mesto v zaključni špici prislužili tudi Ryszard Lencezewski za subtilno fotografijo, popularna britanska zasedba Goldfrapp za odličen soundtrack in igralska postava – že uveljavljeno igralsko ime Paddy Considine in debitantki Nathalie Press in Emily Blunt.

Filmska zgodba, ki si zasluži vas čas in pozornost.

Objavljeno v septembrski številki Zapika

Irska virtualna razglednica

Iz globin gigantskega nahrbtnika, ki zadnja dva tedna bremeni moja ramena, sem med tonami umazanih oblek, prospektov in Tesco vrečk izbrskala fotoaparat in kabel ter z nekaj foto utrinki prekinila svojo blogersko abstinenco.

Poleg narave so atraktivni predvsem
pubi in hektolitri obveznega Guinessa
ali njegove ženske konkurence v obliki
ciderja … pa dobra mednarodna družba,
seveda

Ela in Pina v vlogi manekenk … hmm

Not all mad people are Irish, but all Irish people are mad!

… so me za irsko uverturo obetavno pozdravili napisi na spominskih majicah, sporocilo s humorno konotacijo pa se je kaj kmalu izkazalo za resnicno tudi v praksi.

Kljub prikupni norosti pa Irci vestno utrjujejo tudi vsesplosno razsirjen stereotip irske dobrodusnosti in s prijaznimi besedami v kombinaciji z iskrenim nasmehom hitro opravicijo momente cudaskosti in drugacnosti.

Ker me cudna tipkovnica z nehvaleznim razporedom tipk odvraca od esejskega porocanja s svojega irskega popotanja, za mano pa se vztrajno nabira vrsta neucakanih internet-odvisnikov, svoj post zakljucujem s premocenim pozdravom iz irske prestolnice.

Vec vtisov sledi ob aklimatizaciji na tuje-cudno tipkovnico in dezevno-hladno irsko klimo … Stay alert!

Čas še vedno na sovražnikovi fronti

Kljub zagrizenem prizadevanju bojna sekira s časom očitno še ni zakopana.

Torkovo število že spisanih člankov je kljub že zamujenem roku statično obstalo pri skromni dvojki, manifestacije zamujanja pa so dosegle vrhunec z današnjim rojstnim dnem mojega brata Žana. Ker sem si neumorno prizadevala konkurirati Janjini originalnosti, sem svoje darilo, parodijo na darilne bone in vsakodnevno prejemanje kuponov ugodnosti različnih podjetij a la Nekrman, odposlala po pošti. Navajena učinkovite in predvsem hitre spletne pošte, sem očitno pozabila na pasti old school poštne komunikacije. Čeprav sem darilo z dobrodošlo pomočjo angleškega prijatelja izdelala že pred nekaj dnevi in ga odposlala slabih 50m od našega “gnezda“, Žana poštar danes (pričakovano) ni razveselil s sestrinim darilom.

Očitno mi ni pomoči. Če že ne zamujam sama, mojo vlogo vestno opravijo drugi … :S

Babje leto

Včerajšnji zaključek Trnfesta s koncertom Katalene in današnji prvi šolski dan sta me z iskrenim nasmeškom na obrazu spomnila na pričetek mojega najljubšega dela leta – na babje leto.

»Babje leto je čas, ko se poletje zavleče v jesen; je neke vrste dodatek, bonus, tisti preostanek, ki je tu ne glede na naše želje in hotenje in ki človeka hkrati razveseljuje in opozarja na dejstvo, da bi se lahko stvari iztekle tudi na drugačen način. Babje leto je čas, ki ostaja.«
(prepisano iz Kataleninega albuma Babje leto)

Ambiciozni septembrski načrti napovedujejo novo opravičitev naziva mojega najljubšega meseca. Čas brezkompromisne prizemljitve iz poletne brezskrbnosti in mučno navajanje na ponovno sedenje za šolskimi klopi in delovnimi mizami bom sama izkoristila za težko pričakovan – dopust.

Moje babje leto, čas ko se poletje zavleče v jesen, bo prizaneslo moji nomadski krvi in me s severnim vetrom odpeljalo na vrtoglavo visoke irske klife. Okus po Guinessu bo teden dni kasneje poplaknilo z njegovo češko različico na praškem popotovanju in močnimi tekilami na obveznih septembrskih žurkah, na koncu pa me nagradilo z velikooooo darili ob moji okrogli rojstnodnevni obletnici.

Pa naj še kdo reče, da je september nehvaležen.