Robert de Niro s tirolskim naglasom

Pričakujoče odpreš video file s filmom, katerega ogled si nestrpno pričakoval že nekaj dni. Upajoče si vsake deset minut pokukal v virtualno štalco tvojega kiberoslička, da se prepričaš, če se ni njegov tovor ob tvoji kratki odsotnosti nemara že obarval zeleno.

Udarni akordi filmske korporacije in poetična uvodna špica napovedujeta dobrodošlo mirno filmsko popoldne. Vse do prvega dialoga, ki namesto v pričakovanem in oboževanem britanskem naglasu zadoni v tem trenutku skrajno nezveneči francoščini.

Kaj mi bodo svetlobno hitre kibervideoteke, kaj bi bo tromestna številka televizijskih programov in kaj mi bo računalniška mapa z zadnjimi zapleti Housewives, če se bedasti Avstrijci, Nemci, Francozi in Italijani niti v 21. stoletju ne morejo normalno naučiti pogovorne angleščine ali vsaj gojiti kanček spoštovanja do režiserjev, igralcev in filmske stvaritve same s prijaznejšo alternativo nehvaležni sinhronizaciji v obliki podnapisov?!

Sovražnica časa

V svojem življenju sem počela ogromno stvari. Prepotovala sem 18 držav, nosila živo roza hlače, plesala na šanku, udomačila polža, s temperami pobarvala stene apartmaja, obiskala koncert Jana Plestenjaka na Gospodarskem razstavišču in dvakrat prebrala celotno zbirko 5 prijateljev. Ampak nikoli, resnično nikoli, nisem – nikamor prišla točno!

Zamujanje je moja večna hiba. Kronično zamujam roke, zmenke, sestanke, srečanja, predstave in vlake. Točnosti preprosto ni v mojem bohemsko-zmedeno-raztresenem slovarju, na kar me vsak dan opominjajo jezni mailu urednikov in šefov, zavijanje z očmi prijateljev in nestrpna prstna telovadba sorodnikov.

Odločno začenjam boj proti času. Čeprav imam rok za oddajo člankov šele v petek, mojo računalniško mapo s septemberskimi članki že ponosno polnita dva prispevka.

Abrakadabra za srečo

 

Včerajšnji piknik je po debatah o literaturi, filozofiji in filmu dobil tudi spiritualne razsežnosti. Po večurnem pogovoru se je izkazalo, da je poduhovljenost v sodobni družbi (očitno) ne samo zaželena, temveč eksistencialna, striktno materialni ljudje, skeptični do spiritualnosti, pa – nepopolni.

Duhovnost naj bi bila po mnenju mojih sogovornikov nujno potrebna za preživetje v z informacijami zasičenem svetu. Nekakšen pobeg iz realnosti in ustvarjanje svojega, čisto svojega, sveta in notranjega miru. Šele ob očiščenih čakrah in osvobojeni avri lahko zaživiš popolno, ne glede na zunanje vplive in okoliščine.  

Sliši se fino. Tudi sama si želim občasnega pobega od vsakodnevnih težav in norega sveta. Kar mi redno uspeva. Razlika je zgolj v načinu doseganja notranjega miru in stanja popolnosti. Včerajšnja družba prisega na meni povsem absurdne rešitve v obliki globoke meditacije, čudežnih nihal, blazno učinkovitih dihalnih vaj in celo – organiziranih holističnih počitnic na samotnem otoku v družbi renomiranega šamana.  

Sama za srečo ne potrebujem tibetantske duhovne glasbe, kamenih strel in skupinskih holističnih meditacij. Moj mir in moje notranje veselje so osupljiva potovanja, odlične knjige, dobra
glasba ali uspešno zaključen projekt.

Seveda pa moje bojkotiranje duhovnosti ne predstavlja posmeha ali celo ogorčenosti nad ljudmi, ki prisegajo na tovrstne poti do sreče v življenju. Cilj je jasen, poti različne …

Dokler le neumorno potenciranje duhovnosti in navdušeno obujanje starih azijskih modrosti niso le modni trend, temveč prava odločitev, nepoduhovljeni ljudje pa nis(m)o že vnaprej stigmatizirani kot (notranje) neuravnovešeni in nepopolni.

Patološka zmedenost

Če bi moje prijatelje, sorodnike in znance anketirali o mojih najbolj očitnih karakterističnih lastnostih, bi bili rezultati zagotovo osupljivo podobni. Na grafu statistično najbolj zastopanih odgovorov bi  krivulja poleg pretirane zgovornosti, teženja in nerodnosti osupljivo narasla predvsem pri – zmedenosti. Nekateri bi morda diplomatsko uporabili milejše alternative, kot so prikupna raztresenost, preobremenjenost ali spiritualna odmaknjenost (hmm), a sprijaznimo se: zmedenost je moje srednje ime. 

Zmedena sem že od nekdaj in kljub ambicioznim poskusom njenega zdravljenja so rezultati vedno enako neuspešni. Še več: zdi se, da z leti moja zmedenost dobiva nove dimenzije in forme.

Raztresenost me kot senca spremlja na vsakem koraku. Najpogosteje in v najhujših formah za volanom, kjer ponavadi izzove nekontrolirane izbruhe jeze in srdito udrihanje po hupi soudeležencev v prometu, med hojo po mestu z zasanjanim ignoriranjem mimoidočih znancev, na delu s kroničnim pošiljanjem napačnih priponk, med pisanjem SMS-ov napačnim prejemnikom (ki se jih po možnosti vsebina sporočila celo ključno dotika), z zamešavanjem podatkov, obrazov in imen ter z obvezno zmedenimi reakcijami v vseh ostalih situacijah.  

Preden zmedeno zapletem tale post se poslavljam – z danes še posebej zmedenim, a skrajno srečnim, pozdravom.

Radio(head) & Juliet

Kombinacija dovršenega plesnega izraza, odlične glasbe in izklesanih baletnih teles se je znova izkazala za fatalno. Tokrat je zmagovalna formula rezultirala v Clugovem aktualnem projektu Radio & Juliet.

Nocojšnja predstava v ljubljanskih Križankah je znova opravičila pozitivne pridevnike, ki jih obvezno pripisujemo vse bolj zvenečemu plesnemu imenu Edwarda Cluga: opazno drugačen, inovativen, perfekcionističen in vedno uspešen.

V Mariboru naturaliziran romunski baletnik, koreograf in režiser za izhodišče tokratne predstave vzame klasično Shakespearovo zgodbo nepozabnih Romea in Julije ter jo s sodobnim plesnim gibom prevede v retoriko sodobne družbe. Problematiko aktualnega sveta in družbe poudari z glasbo kontraverznih britanskih rockerjev Radiohead. Zvočni odsevi problematike današnjega časa v kombinaciji s klasično zgodbo in izpiljeno plesno tehniko tvorijo zanimiv plesni eksperiment, ki ga lahko pospremimo zgolj z navdušenimi pohvalami.

Osebno me je mestoma sicer razočarala vsebinska površnost. Dogajanje na odru jvečkrat kljub intenzivnosti sporočila mirno ignorira besedilo, prenasičenost vsebinskih konotacij v posameznih prizorih pa pogosto vodi v zmedenost in nezmožnost razbiranja glavnih vsebinskih poudarkov.
V nasprotju z vsebinskimi pomisleki je plesni del predstave neoporečen: od odličnih plesalcev pa do mojstrske koreografije.

“Izčiščena estetika,” če zaključim s pokoncertnim komentarjem prijateljice Taje.

Nakupovalna fobija

Betkin včerajšnji post o obsedenosti z nakupovanjem je v kombinaciji z izpraznjenim hladilnikom, posledici mojega odpora do približevanju trgovin, botroval k nastanku posta o moji nenavadni in netipično ženski karakteristiki – nakupovalni fobiji.

Čeprav mrzlično polnjenje nakupovalnih vozičkov, navdušeno zbiranje neuporabne šare z razprodaj in vztrajno praznjenje kreditnih kartic štejemo za univerzalne ženske lastnosti, so mi pri nakupovalnih navadah ženski hormoni očitno zatajili. Že od nekdaj namreč nakupovanje asociiram predvsem s – travmo.

Razloga za svoj patološki odpor do trgovin ne znam definirati. Glede na mamino navdušeno telovadbo z zvrhanimi nakupovalnimi vrečkami ne gre za gensko napako, kljub svojemu čistokrvnemu gorenjskemu poreklu se ne štejem med pretirano varčne ljudi, stanje na tekočem računu pa mi dovoljuje občasne nakupe materialnih dobrin. Običajno svojo nakupovalno abstinenco opravičujem s pomanjkanjem časa in dejstvom, da ničesar ne potrebujem. Kar navadno ne drži. Sprana oblačila, izropan hladilnik in ponošeni čevlji (ki jih opazijo tudi največji modni uporniki) me redno opominjajo na neobhodno pot do najbližjega trgovskega centra.

Ponavadi se moji utopično načrtovani nakupovalni pohodi končajo dokaj klavrno. Kljub aktivnim pripravam s pisanjem svetlobno dolgega nakupovalnega seznama, moj nakupovalni voziček po invaziji na trgovine vztrajno sameva. Že prvi sprehod med policami zbudi dobro poznane simptome nakupovalne fobije: neustavljivo lakoto, vihanje nosu nad aktualno modo in nujne opravki izven trgovin.

Medtem ko kolegice in mami navdušeno pregledujejo nove nakupovalne trofeje, sama besno prham ob klavrnem pogledu na svoj skromni nakupovalni izkupiček, obratno sorazmeren od ambiciozno zastavljenega nakupovalnega načrta.

Kljub nepoboljšljivemu bojkotiranju trgovin pa obstajajo segmenti nakupovanja po moji meri. Strastno seciranje knjigarniških polic, sprehod po londonski alternativni nakupovalni coni Camden Town, ki se obvezno končna z vrečkami obteženimi rokami, ali nepoboljšljivo zbiranje nefunkcionalnih, a estetstkih predmetov, kot so keramični zvončki, posodice vseh vrst in oblik, odštekan nakit ali povsem nedefinirani predmeti.

Camden Town

Včasih si kupim tudi kakšen kos oblačila, ki ga preprosto želim imeti – kljub neuporabnosti ali vrtoglavi ceni. »Pa saj si nikoli ničesar ne kupim,« se potolažim in v nakupovalni voziček ponosno zbašem svoj novi plen.

Kljub običajno neprijetnim posledicam pa me nakupovalna fobija prav nič ne moti. Z nakupom življenjsko pomembnih stvari se me občasno usmili mama, ki tako zdravi drugo nakupovalno skrajnost, izpraznjeno shrambo zamenjam z bolj družabno alternativo kosil – primer današnje pice na Bledu, police garderobne omare pa polnim zgolj s kosi oblačil, ki so mi resnično ljubi.

Zadnji festivalski vlak s FM4 Frequency

Ujela sem zadnji festivalski vlak in z avstrijskim festivalom FM4 Frequency zaokrožila letošnjo glasbenopoletno bero.

Dvodnevno rajanje na razgretem asfaltu slovitega dirkališča Salzburgring je dodobra poskrbelo za nabiranje koncertne kondicije z line-upom, ki mi je takoj odprl usta in me navdušil za izlet v Mozartovo mesto.

Franz Ferdinand so še enkrat opravičili superlative, ki jih njihovim koncertom pripenjam že od srečanja na Exitu, The Prodigy so poskrbeli za aktivno razgibavanje okončin – in seveda slušnih receptorjev, Kaiser Chiefs pa so me osvojili s svojim neustavljivim britanskim šarmom in (ne tako tipično britansko) energijo. Muse so z atraktivnim nastopom predstavljali enega od festivalskih vrhuncev, Arctic Monkeys izpolnili mojo veliko željo skakanja ob njihovem koncertu, Morrissey me je znova pustil ravnodušno, enako pa moram žal zatrditi za svoje velike ljubljence We Are Scientists.

Ne smem pozabiti niti na udarne Lostprophets, jezne Bodycount z legendarnim Ice T-jem na čelu, Soulwax z nalezljivimi elektonskimi ritmi, partimejkerjev Scissor Sisters, skandinavskih lepotcev Mando Diao, ambasadorjev brit popa Editors …

Naša odprava (Adi, Jani, Toni; Maša, Pina, Uroš, Tjaša, Tini; manjkajo Bojan, Samo in Tešky)

Odličen set up, zabavno obfestivalsko dogajanje v obliki druženja s številčno slovensko ekpedicijo, brezhibna organizacija, naklonjeno vreme in pozitivna atmosfera so poskrbeli, da bom festival Frequency vedno etiketirala s serijo presežnikov in hitro pozabila na nekaj spregledljivih tehničnih težav z mojo devetnajstko in že obveznimi problemi z diktafonom – tokrat med intervjujem s Kaiser Chiefs.

Pričakovanja so izpolnjena in presežena. Zadovoljno zapiram svoj poletni glasbeni planer!

Tok (pol)zavesti

 

Perilo na podstrehi, posoda v pomivalnem stroju - pospravi … flešbeki včerajšnjega fucked up dneva: rabutanje koruze, čevapčiči, vino, policija na vratih, razbiti kozarci, kriii … hočem spat! … boli glava, boli vrat, boli trebuh, bolijo noge: auuu …. postelja … vpiši se na faks … hočem spat! … modrica na nogah, modrica na vratu: pa kaj sem počela?! … pozabila petega izbirca: dbest … snemanje za Magnet, Radio Sora, Dnevnik … anketa!!! … hočem spat! … polnoči?! … zjutraj: vzemi zobno ščetko, sir, vodo in mobitel; ugasni računalnik … budilka ob 7h, Samo 7.30, Bojan 7.45, Jani 8.00, zadnja benza pred mejo 8.30 … o fak, benz! … hočem spat! … glava boli, glava boli … otvoritev Jazza … zakaj ravno meni??? ….blogam ob presežku obveznosti: super, Pina … razstava mimo, rože zalila, Malči nahranila … ne, ne sekiram se … spat, spat, spat! … denar, potni list, mobitel, šotor … aaaaaaaaaa

Minutni kader mojih skrajno zmedenih misli, ki s premikanjem urinega kazalca potencirajo svojo “optimistično” naravo.

Na zdravje, dober tek!

… bomo vzklikali na popoldanskem pikniku na mojem vrtu.

Poleg basanja s tonami hrane, kilogrami čipsa in smokijev ter litri sladoleda in vina so na scenariju še obvezne karaoke, mexico in ples na mizah, ki bodo omilili v osnovi penzionistično verzijo žurjanja v obliki BBQ partyja.

Evo, tole se je pred nekaj minutami pripeljalo v prtljažniku Bojanove petke:

I Belong in …

Po napornem dnevu, ki ga pričakaš na koncertu Beatsteaksov, njegovi minljivosti prizaneseš s spancem, svitanje pospremiš z vihravim tipkanjem in mučenjem kreativnih celic, ga enako živčno nadaljuješ s hektičnim jutrom, polnim obveznosti, in skoraj nepotrebno vožnjo v Ljubljano, sprehodom v nevihti, meni tako neljubim nakupom, pisanjem članka, živčnim izbruhom ob spikerjevi interpretaciji tvojega besedila, na rojstnodnevni zabavi (52 let..hmm), večernem sestanku, obnovitvi zalog belega vina in obiskom prijateljice, tvoja stopnja energije preprosto pade na krizno območje. Ostaneta zgolj dve rešitvi: spanje ali mrzlično iskanje kul stvari, ki pripomorejo k atraktivnosti tvojega bloga. What to choose?

Kljub temu da spletni testi niso 100% preverjeni napovedovalci usode …

You Belong in London

A little old fashioned, and a little modern. A little traditional, and a little bit punk rock. A unique woman like you needs a city that offers everything. No wonder you and London will get along so well.

… jasnovidnim sposobnostim tega kviza kar verjamem! 

London je nedvomno moje najljubšo mesto. Že v opisu omenjena fatalna kombinacija odštekane modernosti in konservativne tradicionalnosti je v poznih osnovnošolskih letih zasvojila tudi mene. Faza zasvojenosti in odvisnosti še traja. London se redno pojavlja v mojih zasanjanih razmišljanjih o prihodnosti; je moja najpogostejša in hkrati najljubša potovalna destinacija in mesto, kjer živim tako, kot bi rada živela vsak dan … pa čeprav le nekaj dni na leto.

Talilni lonec, v katerem se poleg vseh svetovnih ras in kultur mešajo živahen mestni utrip, osupljiv kulturni repertoar, bogata zgodovina in atraktivno nočno življenje. Kozmopolitanski blišč, ki zasije v pestrem uličnem življenju, neustavljivem vrvežu in odbiti modi (ki me privlači kljub moji vztrajni ignoranci modnih trendov.) In glasba: moji najljubši bendi, usoden angleški naglas in množica ljudi, v katero se lahko skriješ, ko ne potrebuješ nikogar, ali jo odkriješ, ko nekoga – potrebuješ.

Čeprav je samo butast elektronski test, sem prepričana, da bo prišel čas, ko bodo vodometi v Sunset Housu, veverice v Hyde Parku in jutranje prerivanje na podzemni železnici postali moj vsakdan.

My Very Own Cocktail of Fun

 

Odpoved dolgo načrtovanega izleta na madžarski koncert Radioheadov je zamenjala tolažilna alternativa v obliki cocktail partyja pri Eli. Ob prvih jutranjih žarkih, ki mi po stalni praksi poletne aritmije ne pojejo budnice temveč uspavanko, odločitve za bližjo in manj eksotično izbiro preživljanja deževno-hladnega sobotnega večera pravzaprav niti najmanj ne obžalujem.

Hektolitri eksotičnih alkoholnih pijač sumljivo nenaravnih barv so nas iz deževnega in mrzlega večera odpeljali v pravo poletje, polno nore zabave, živahnih pogovorov do jutra in temperamentnih latino ritmov (ki so se sicer skozi večer uspešno ponavljali, reprize pa so dosegale skoraj dvomestna števila! hmm)

     

K zmagovalnemu koktejlu pa je v kombinaciji z zgoraj naštetimi sestavinami v obliki družena, smeha in latina izdatno prispevala odlična družba – legendarni srednješolski dream team v razširjeni postavi. Nostalgično spominjanje otroških neumnosti, živahen smeh ob spominjanju zavidljivo dolge skupne preteklosti in glasno premišljevanje o prihodnosti so ob neumornem mešanju (in pitju) koktejlov poskrbeli za simpatičen večer – in me opomnili na super ljudi, ki me spremljajo že celo življenje.

Da ne postanemo sentimentalno nostalgični, pa živahnejši zaključek posta z rojstnodnevno čestitko soblogerki Mojci. V obema tako ljubem računalniškem žargonu ji želim copy-paste vseh želja, ki jih je že prejela, saj si kaj bolj izvirnega od mehanične čestitke ob 4 urah spanja v zadnjih treh dneh res ne morem spomniti. Popravni izpit v živo ob kakšni kapljici rujnega … Vse naj!

Danska invazija Kranja

Medtem ko se Ranka vživlja v vlogo tete svoji svojemu danskemu nečaku, so se le nekaj sto metrov stran utaborili Pinini danski prijatelji. Tokrat žal zgolj za dober dan in pol. Kljub temu sem bila materializiranih prijateljev, ki se sicer na moji socialni shemi najpogosteje pojavljajo zgolj preko virtualnih kanalov, resnično vesela.

I guess it’s my turn now … Od zadnjega uživanja danskega gostoljubja sta minili že dve leti in želja po ponovnem potovanju v deželo morskih deklic, vikingov, nepredstavljive ravnine, osupljivega skandinavskega dizajna in nordijskega vetra postaja vse močnejša; ponovno srečanje svojih dobrih prijateljev pa dovolj močen faktor za realizacijo mojih potovalnih tendenc …

Tako, dansko-slovenski-angleški nemir sta zamenjala mir in tišina, meni pa so ostali prazno in (končno) sterilno počiščeno stanovanje, poldrugi kilogram tipičnih danskih bonbonov, ki kljub čudnemu okusu sumljivo hitro izgubljajo na teži, in nova doza spominov, ki se bodo pridružili zavidljivi zbirki simpatičnih momentov našega našega triletnega druženja, razpetega med Dansko in Slovenijo (občasno tudi drugimi destinacijami), ki jih nostalgično predstavljam v spodnji mini fotogaleriji.

Farvel!

Razočarana gospodinja S01 E01

… previously on …

Kljub vztrajnemu zavračanju trivialnih produktov popularne industrije, kot so osladni najstniški »glasbeniki«, hollywoodske romantične komedije ali plažni bestsellerji, obstaja segment ameriške popularne kulture, ki se mu preprosto ne morem upreti … nanizanke.

… opening theme …

Nanizanke so zahrbtna droga, ki te nevede poskra v spiralo neobhodne odvisnosti. Stranski učinki: potenciranje neučakanosti, nestrpnosti in radovednosti pred vsakotedenskim injekciranjem nove doze. Patološka identifikacija z najljubšimi junaki, globoka čustva, ki se sproščajo ob gledanju, ter neizogibna abstinenčna kriza ob koncu sezone in obveznih nekajtedenskih pavzah.

… commercials …

 

Sama nanizanke spremljam ob najbolj neprimernih trenutkih; z downloadanjem brez izjeme pričnem ob presežku dela in obveznosti, ko je že sama misel na gledanje serij ali kakršno koli drugo obliko zabave in sprostitve – grešna.

… astonishing story …

Zadnji fajli v moji najbolj oboževani in hkrati najbolj osovraženi mapi nanizank so – po dveh sezonah Losta, ameriški in angleški verziji Beauty and the Geek, humorističnih serijah Everybody Hates Chris in misterioznih Twilight Zone - aktualne Desperate Housewives.

… commercials …

Dolgo sem se upirala pritistku svojih sogospodinj, ki so me goreče prepričevale o kakovosti, komičnosti in atraktivnosti serije, ki je s svetlobno hitrostjo obnorela svet. Pol leta kasneje moj virtualni osliček na svojem hrbtu pretovarja prve razočarane gospodinje.

… unexpected twist …

Enajst delov v treh dneh. Vse na račun spanja. Dnevne aktivnosti pač ne dopuščajo sedenja pred televizijskim ekranom, nočni mir pa je idealen za novo paralelno življenje …

… the end …

Alternativa Barryju Whiteu, sončnim zahodom in večerjam ob svečah

odgovor nočnemu obiskovalcu bloga …

Čeprav jo Slovar slovenskega knjižnega jezika definira kot čustveno poudarjeno idealizacijo stvarnosti, je romantika v individualnih slovarjih lastnega besednega zaklada radikalno spremenila svoj pomen. Romantika za večino ljudi ne predstavlja posameznikovih sanj, vizij in idealiziranih življenjskih predstav, temveč paket klišejskih ljubezenskih dejanj in celo predmetov, ovit z veliko pentljo kiča in osladnosti.  

Sama zavračam tovrstno romantiko. Ob rdeči vrtnici (v paketu z bonboniero z zvenečim ljubezenskim imenom) se ne raznežim, prizor počasnega plesa v dnevni sobi ob kaminu ali na terasi ob morju, ključnega elementa »romantične« hollywoodske produkcije, me na smrt zabava, večerja ob svečah v mirni restavraciji z ambientalno glasbo pa predstavlja pogost motiv mojih nočnih mor.  

Me odpor do romantike telenovel in drugokategorijskih knjig tipa Victoria Hall in Danielle Steele stigmatizira kot neromantičnega človeka? Ali v ozkem pojmovanju romantike ni prostora za manj konvencionalne in inventivnejše alternative?

 

 Moja romantika vztrajno hodi svojo pot. Z roko v roki ali sama, z dvignjeno glavo. Moja romantika so spontana darila, ki jih ni moč plačati z Moneto, so skrbno shranjena sporočila, nakracana na računih. Moja romantika so (sicer trivialna) ljubezenska pisma, osvobojena šablonizirane strukture in banalnih floksul – pa četudi spisana okorno; so trenutki zadrege in ponesrečeno-simpatičnih izkazovanj ljubezni; so marjetice, »narabutane« pri sitnih sosedih in prižgana večerja. Moja romantika so večeri, dopoldnevi ali jutra v dvoje: nora, polna smeha in isker; je CD z najinimi najljubšimi komadi (punk indeed) s home made ovitkom ali knjiga z odbitim posvetilom. Je otročje skakanje med curki vodometa, je norenje v blatu ob udarnem koncertu, je nepremičen pogled v oči, ki obeta in upa. Je preprosta, spontana in samosvoja. Je samo najina. Je samo moja.  

p.s.: Pa naj si po zadnjih stavkih še kdo upa zatrditi, da nisem romantična …

Svitine aritmije odvečnih src

Na svojo virtualno knjižno polico postavljam novo književno delo. Gre za aktualen roman Odveč srce, ki me je kljub patološkem oboževanju Brine Svit in njene dosedanje bibliografije pustil dokaj ravnodušno in rahlo razočarano.

Brina Svit – Odveč srce

Diskretni šarm provincionalnega Bleda in blišč kozmopolitskega Pariza na drugi strani; smrt in življenje; zakonsko udobje, ki ga ogroža vihrava ljubezenska avantura; iskrena sreča ob boku neustavljive melanholije. Brina Svit v svoji novi literarni stvaritvi znova povezuje nezdružljive svetove in nasprotujoče se pole ter jih etiketirane z dovršenim poetičnim jezikom in misteriozno zgodbo predstavlja v novem romanu Odveč srce. V prvih poletnih dneh je Cankarjeva založba skoraj pol leta po objavi francoskega izvirnika izdala njegovo slovensko različico.  

 Dela Brine Svit, kot so Smrt slovenske primadone, Moreno, April in Con Brio, navadno predstavljajo, opisujejo in razgaljajo nenavadne zveze med moškim in žensko: intimne, netelesne in vznemirljive, a nikoli sentimentalno klišejske. Platonske odnose pa v aktualnem delu zamenja čutna in strastna ljubezen. Svitova namreč Odveč srce spiše z jasnim ciljem – končno objaviti dober ljubezenski roman.  

Kljub dokaj radikalni vsebinski spremembi roman ne izstopa iz avtoričine dosedanje bibliografije. Pisateljica za posredovanje ljubezenske tematike uporablja preverjeno pripovedno matrico, ki se za efektivno izkaže že pri njenih minulih delih; nenavadno zgodbo z očitnimi avtobiografskimi elementi zgosti v kratka poglavja in preverjeno plažno bralno kvoto dvestotih strani. Roman obvezno markira s prodornim poetičnim jezikom, ki učinkovito ubesedujejo dolge monologe, razmišljanja in navidez nepomembne detajle, obvezne elemente avtoričinega literarnega mozaika. 

Pisateljica za izhodišče aktualnega književnega dela posmehljivo uporabi strukturo trivialnega ljubezenskega romana. Klišejski ljubezenski trikotnik, pravzavprav ljubezenske trikotnike, ironično razpne med tipični kulisi romantičnih zgodb: med nesporno ljubezensko metropolo – Pariz, in Bled, njegovo podalpsko inkarnacijo.  

 

V predvidljivo romantično shemo nepredvidljivo vtke številne nenavadne elemente, ključne dejavnike njenega fiktivnega literarnega sveta. V svoji ljubezenski zgodbi skoncentrira naključja, skrivnostno manjkajoče dele, neobičajne karakterne lastnosti in absurdne dogodke, ki presegajo statistično verjetnost vsakdana.  

Poleg ljubezni avtorica izpostavlja tudi druge medosebne odnose. Govori o odkritem prijateljstvu moškega in ženske, o nevidni vezi med iskrenima prijateljicami ter zapletenih družinskih relacijah. Tematiko starševstva Brina Svit temeljito analizira že v Smrti slovenske primadone, v Odveč srcu pa »seciranje« materinstva zamenja očetovstvo.  

Roman Odveč srce ne ostaja zaprt v togih okvirih prostora in časa, a predstavlja neobičajno interakcijo sedanjosti in preteklosti ter različnih geografskih in kulturnih prostorov. Lilina ljubezenska afera z osamljenim zdravnikom srednjih let na njej kičastem Bledu, Simonine sentimentalne retrospektive pozne mladosti z Lilo in njenim možem v njunem pariškem stanovanju ter vedno bolj skrivnosten roman Odveč srce, ki ga glavni junakinji romana Lili zapusti oče Matija. Zgodba je tako razbita na več pripovednih linij, ki jih pisateljica vzporedno razvija vse do katarzičnega zaključka, ki zgodbe razvrsti v smiseln kontekst in odgovori zmedenemu bralcu.  

Stično točko paralelnih zgodb, poleg vsebinske povezave, predstavlja tudi simbolika odveč srca. Svitova na svojo pripovedno rdečo nit, izpostavljeno v samem naslovu romana, naniza ljubezenske zgodbe treh ljudi, ki zapletejo enostavno načelo ljubezenske dvojine. Avtorica svoj pogled na problematiko ljubezenskega trikotnika zaokroži v zadnjem poglavju, kjer prepričljivo in hkrati grozljivo patetično zatrdi, da ni – kljub vsemu – nikoli nobeno srce odveč. 

Konec romana kot običajno ostaja odprt in presenetljiv. Srečen in nesrečen hkrati. Prav tako se počuti tudi bralec. Brina Svit mu znova posreduje dozo kakovostne literature, a brez želenega presežka. Po velikem medijskem bumu in agresivnem marketingu, ki sta pospremila izdajo Odveč srca, ga je opravičeno pričakoval. Upa, da bo že napovedan roman o skrivnostih tanga naredil drznejši korak z uhojene pripovedne poti in uspešneje končal ambiciozne poskuse pisanja ljubezenske literature.  

Romantična je bila Pina.

http://www.radiostudent.si/article.php?sid=9653